Zaslužiti z blogom?
“Kakšen moški pa si, če ne služiš z blogom?” bo vreščalo v bližnji prihodnosti. Je blog orodje za služenje denarja, ali le podaljšek zdravega razuma, ki sega v splet? Eno in drugo hkrati, ter nič od naštetega obenem…
V svetu so blogi velik biznis. Nekateri največji blogerji angleško govorečega sveta mesečno v žep spravljajo vsote, ki jim omogočajo, da je bloganje njihova ekskluzivna dejavnost. Če bi imeli vizitke, bi na njih pisalo: ta-pa-ta, bloger. Res je, da njihove številke obiskanosti dosegajo in tudi presegajo doseg in število rednih obiskovalcev najbolj obiskanih (po MOSS raziskavah, če rečemo tako) spletnih medijev pri nas.
Pa vendar je vedno več blogerskih zaipsov posvečenih ravno vprašanju, ali se z blogi da zaslužiti tudi pri nas? Ter, ker smo pač Slovenci, koliko služijo drugi blogerji…
Nekateri pravijo, da že služijo. Drugi bi to radi počeli. In na blog lepijo oglase. Je blog še vedno moj osebni medij, če mi nekdo plačuje neko vsoto, za to, da oglašujem njegove izdelke in storitve? Da in ne.
Vsak oglaševalec in vsaka oglaševalska mreža ima svoje pogoje: Svojih oglasov nočejo imeti zraven vsebin, ki vsebujejo sovražni govor in nestrpnost, nezaželene so tudi kletvice in kaj podobnega. Erotične in pornografske vsebine? Tudi, čeprav se na tovrstna spletna mesta zelo rad lepi specifičen krog oglaševalcev, ki zelo radi razvežejo mošnjiček.
Ko je blog tvoj zato, da nanj pišeš vsebine, svoje misli, opažanja in razne dogode, je tvoj. Načeloma lahko z njim počneš kar hočeš. Celo kopiraš vsebine z drugih blogov in jih objavljaš kot svoje. Pa vendar ti tega per se ne more nihče preprečiti. Urednik svojih zapisov si ti sam. Sankcije lahko uvedeš le proti sebi v skladu z lastnimi normami in moralnimi vrednotami. Pri kopiranju vsebin v končni fazi seveda lahko pride do civilne tožbe zaradi kršitev avtorskih pravic, a to je že druga zgodba.
Ko ti za tvoje pisanje nekdo plačuje, je zgodba povsem drugačna. Mojca Mavec je zaradi plagiatorstva v neki kolumni, ki jo je prepisala, doživela pravi medijski linč, ki je močno odmeval tudi po blogosferi. Eni so se postavili na eno stran, drugi na drugo. Mnenja so se kresala, a eno dejstvo je trdno prestalo vse skupaj: Če ti nekdo plačuje, da pišeš, nimaš kaj prepisovat od drugje. Malce bolj implicitno, a še vseeno izraženo, je bilo sporočilo, da naročnik vsebin prosto razpolaga z njimi (siol je skrbno pobrisal vse Mojčine zapise). Tiskani mediji objavijo opravičilo in se distancirajo od objavljenega, a papir je večen, zapisi na spletu, ne.
Zanimivo bo spremljati, kaj se bo dogajalo z novimi siolovimi hišnimi blogerji, Chefom, Fetalijem in Ireno. Bo Fetalij ostal na svojem nivoju? Kaj bo z avtorskimi pravicami slikovnega materiala, ki ga objavlja Irena? Bo Chef nadaljeval oster pristop do slovenskih podjetij in javnih ustanov? Ker so prestopili na mejo komericalnega - s svojimi vsebinami bodo služili - Creative Commons pravice ne veljajo več. Avtorske pravice pa terjajo nadomestila…
In, je res bistveno, z blogom služiti, ali je bolje širiti obzorja, poznanstva in še kaj drugega? Socialni kapital postaja vedno pomembnejši in dolgoročno zelo pretopljiv v finančna sredstva, vendar se kar nekako izključuje s kratkoročnim zaslužkom, ki hodi svojo pot in se ne ozira na žrtve, ki jih ob tem povzroči. Ostati zvest sebi ali se poigravati s pestjo drobiža…
Kaj pa ti misliš?
17%29 komentarjev »
Vir RSS za komentarje te objave. Naslov URI za povratno sledenje
jest mislim, da blogi pisani v slovenščini ne bodo nikdar profitabilni v dimenzijah kot so tuji, mednarodni, pisani v angleščini.
dejansko je tako, da pri nas povprečen blog doseže 50,100 junikov dnevno, medtem ko bi povprečen mednarodni blog dosegel 100x višjo številko…
kar se tiče CCja in hišnih blogerjev se pa nič ne spremeni - prepričan sem da je v pogodbi vse urejeno glede tega, da je siol zaščiten, avtor pa avtorsko še vedno odgovoren prav toliko kot ti…
Ja, ampak pri nas, ko je blogov 10.000, je številka pač taka. Bi bilo potrebnega enako truda in dobrih zapisov, da pri nas dosežeš dnevno 100 različnih obiskovalcev ali 10.000 v tujini? Ne vem, če lahko kar takole linearno povežeš vse skupaj.
Siolovi hišni blogerji in njihove pogodbe. Gotovo skrbno varovana skrivnost z NDA klavzulo. Imaš pa glede vsega verjetno kar prav. Pogodba je napisana za max. zaščito siola, za vsebine pa avtorji odgovarjajo sami. A, gotovo se bo kdo na to ‘obesil’…
irena sama nosi odgovornost glede fotk na blogu, kar je v bistvu veljalo tudi že prej.
;)
A, se mi je zdelo. Zelo subtilen prenos odgovornosti na izvajalca… pa čestitke za izborček, btw. :)
Če služiš z blogom, potem ga moreš pisat, tudi, če se ti ne da, tudi, če bi rajši tisti trenutek kajtov ali pa igral WoW,postane ti obveznost, kar ni kul. Razen, če dobiš ponudbo, ki je ne moreš zavrniti. 10.000 eurov/mesec, recimo.
Ja, seveda je obveznost, takoj ko se k nečemu zavežeš. Gotovo ti postane to prioriteta, četudi si je ne želiš, oziroma bi v danem trenutku rajši počel kej drugega. Tudi za 10.000 eur na mesec bi moral delat takrat, ko ti ne bi nujno ustrezalo. Je odločitev, ki za seboj potegne marsikaj.
Ravno v plačani ali neplačani vsebini je bistvena razlika. Menim, da dokler je ukradena vsebina objavljena na wordpressovem blogu, ki je pač na Telekomovem serverju, je odgovornost izključno na posamezniku, ki objavlja na blogu. Ko se ukradena vsebina prenese na Telekomovo aplikacijo, kot so Blogos, Moj SiOL in naslovna stran http://www.siol.net je podjetje soodgovorno. Odgovornost ni več samo na blogerju. Telekom oz. SiOL je sam objavil posredno ukradeno vsebino. Res je, da smo tako majhni, da bodo redki opazili ukradene fotografije. Vendarle, iz tega bi znala nastati godlja,ki je ni težko skuhati. Za Telekom je bistveno kako bo novopečene hišne blogerje obravnaval. Za blogerje se zadeva spremeni v tem, da bodo sedaj še bolj opazni. Večja je verjetnost, da zmotijo “kuharja godlje”. :)
“Profesionalnost” bloganja ne bi smela korenito spremeniti zadev. Če to delaš iz zabave pa sploh ne, anede?
Odvisno bo od posameznika, kako se bo odzival na nove pogoje in kako se jim bo prilagajal. :)
Za preživetje bi z veseljem tudi jaz pisal (samo) blog, za 10k€ bi pa z veseljem delal tudi kaj takega, česar v nobenem primeru ne bi… ;)
Avtorske pravice pa so, kot so, prej in kasneje.
Jaz sem že večkrat poudarila, da sem z blogom mastno zaslužila. Dobila sem neprecenljivo. Poleg stanovanja, prostovoljcev za selitev, številnih nasvetov in nekaj honorarnih službic sem zaradi bloga spoznala kup zanimivih ljudi, doživela nekaj nepozabnih epizodic, našla fanta in celo krasno družbo prijateljev. To mi največ pomeni. Neprecenljivo!
Brez oglaševanja.
Zakonodaja v Nemčiji objavo ukradenih slik obravnava kot kaznivo dejanje. Ker marsikateri odvetnik najbrž nima dovolj dela, se jih najde kar nekaj, ki se spravijo nad nesrečne objavljače vsake še tako majhne slike. Kazen za eno samo sliko je precej visoka in izhoda iz te zagate ni. Ne vem, a te lahko reši dejstvo, da pišeš “za Wordpress”.
Drugače pa je v slovenski blogosferi vpadljivo veliko ukvarjanja s samimi sabo (polkvalificiranih zapisov o tem, kaj je blog, kdo je (dober) bloger/spletničar in kdo ni, prepiranja o številu obiskov, razkazovanja itd.) Za moj okus absolutno preveč.
@Tomo: zanimiv pogled. Nikakor nisi kriv, dokler ti tega ne dokažejo. Domneva nedolžnosti. Ja… dokler nikogar to ne zmoti, nisi naredil nič narobe. Tudi če po avtocesti voziš 190 de iure nisi naredil prekrška, dokler te ne ujamejo na radar. Kaj je dejansko res, je pa druga zgodba.
@piskec: Avtorske pravice nastajajo takoj, ko nekaj daš od sebe. Četudi je to en stavek. Ti si avtor tega stavka in tvoje moralne ter materialne avtorske pravice nastanejo hkrati z njim. Materialne lahko prodaš dalje (pravico do reprodukcije, ponatisa, distribucije, itd.), moralna za vse večne čase pripada tebi.
@Centrifuzija: Seveda si zaslužila in upal sem, da bo šla debata v to smer. Nekateri znajo vrednost meriti edinole v konvertibilnih valutah, gotovo pa so te ‘mehkejše’ pridobitve večje vrednosti oziroma neprecenljive. Ne zaslužiti z, ampak zaradi.
@alcessa: Naša avtorska zakonodaja je precej podobna nemški, le kazni so proti njihovim milorečeno smešne, preganjanja pa praktično ni. Že kakšne (pri)tožbe iz naslova avtorskih pravic so sprejete s (prikritim) nasmeškom.
Saj M.! Pišeš za denar ali pa za dobro voljo, avtorske pravice so iste. Res pa ljudi mnogo bolj boli, če nekdo s tem (ukradeno/sposojeno robo) še služi.
@piskec: Creative commons dovoljujejo praktično neomejeno uporabo in širjenje avtorskega dela, ki je licencirano s CC, če gre za nekomericalne namene. Takoj, ko je delo uporabljeno v komericalne namene (torej se z njim kakorkoli ustvarja dodana vrednost), to odpade. Res je pa CC še precej slabo razširjen in je v veljavi klasično avtorsko pravo…
Alcessa glede ukradenih slik. Kaj pomeni v Nemčiji ukradena slika? Namreč meni je jasno, da gre za krajo, če neko fotografijo najdem na spletu, se naredim francoza in jo objavim v monografiji kot mojo. Samo pri objavi slik, ki jih jaz najdem prek googla, pa ne verjamem da komu kaj ukradem. Saj naredim povsem enako kot images.google.com, objavim povezavo do originalnega mesta, nek program za blog to sliko prikaže in še spodaj navedem vir iz katerega spletnega mesta. Me v Nemčiji za to lahko obsodijo in če, zakaj potem ne obsodijo googla? Problem je namreč tudi v tem, da je potrebno velikokrat prebrati skoraj celo spkletno stran, kjer je objavljena slika, da ugotoviš, ali je kakšna avtorska zaščita nad tem.
Glede zaslužka se sam ukvarjam predvsem z vprašanjem, ali se ponudnikom brezplačnega gostovanja blogov to izplača? Dobijo z reklami nazaj stroške povrnjene in ali je tu kaj ekstra zaslužka. Ker če to deluje, potem lahko nekega dne pride dan, ko se pojavi firma, odkupi recimo 500 najbolj branih blogerjev, jim ponudi v podpis pogodbo in zadeva je komercialna takoj. S tem dobiš ogromno materiala, ki so ga napisali v zadnjih nekaj letih (moj blog razumem kot moje avtorsko delo in ga lahko kjerkoli kadarkoli tudi brišem), to vse iskalniki na novo poindeksirajo in spletni obisk takega mesta bi bil lahko v nekaj letih konkurenčen večjim portalom. To pomeni pa seveda tudi oglaševalske prihodke.
Danes sem nekje bral, da ima brezplačnik letne prihodke od oglaševanja, ki gredo v milijone evrov. Torej …
Se vidimo čez pet let, ko bom ponovno revidiral oceno situacije na trgu.
Še mnenje glede tujih blogov v angleščini. Občasno kaj pogledam tudi tam in sem nemalokrat presenečen, kako so dobri blogi lahko povsem brez komentarjev. “No comment” na vsakem zapisu. Tu pa tam eden, dva je maksimum, sicer pa nič. Ko bi človek mislil, da tak blog bere dnevno na tisoče ljudi. Če mene slučajno najde prek iskalnika recimo 50 obiskovalcev na dan, mora bloge v angleščini po logiki toliko več. Očitno je tudi v tujini tako, da obstaja nekaj “zvezdnikov”, na katere se lepijo bralci, ostalo pa… Morda imaš pri nas celo več bralcev, ker gre za precej zaprto družbo, kjer se skoraj vsi poznamo.
Reklame so me vedno motile - od časopisov in televizije naprej (med filmi). Sedaj večinoma prebiram spletne različice časopisov, kjer so razni oglasi ob straneh ali tudi na začetku video prispevkov … ali pa ti zlezejo čez celo stran.
Sam zato na blogu nimam oglasov in jih ne nameravam imeti. Preprosto me motijo.
Drugi vidik pa je v tem, kar pravijo tudi zgornji komentarji: zakaj pišem? Zaradi zaslužka ali zaradi vsebine.
Ko sem začel blogat, mi niti na misel ni prišlo, da bi lahko s tem služil. Pravzaprav nisem vedel, da je na ta način dejansko mogoče služiti.
Sosledje dogodkov pa je pripeljalo do tega, da bom dejansko eden od redkih, ki bo z blogom nekaj zaslužil :) Zaenkrat trdim, da se ne bom spremenil na slabše, je pa res, da bom najbrž še malo bolj pazil, kaj pišem. Ne mislim ostrine, ampak še bolj bom pazil, da se mi ne zapiše kakšna kapitalna neumnost.
Ampak ta zaslužek ni največja korist, ki sem jo dobil z blogom. Dobil sem ogromno prijateljev, znancev in si razširil svojo socialno mrežo. Več ljudi poznaš, več veljaš. Pa tudi drugi me poznajo. Zdaj mi je žal, da pišem pod psevdonimom.
Vežbam se v pisanju in počasi razvijam sebi lasten slog.
Pisanje me veseli in morda bom to nekoč delal poklicno (ne v smislu bloganja, kajpak) in blog mi lahko v tem smislu še prav pride.
Ampak tale hodnik na sliki je pa faking dolg :lol:
Da bi pri nas na veliko služili blogarji, bi najprej morala postati slovenščina eden najpomembnejših jezikov za ljudi poleg nas Slovencev, kar se pa zdi celo nemogoče in s tem pridem do zaključka, da če že služiti z blogi, potem to kvečjemu v angleščini, kar pa spet ni lepo za nas. tako, da je moj zaključek: Slovenci bomo bolj idealisti v blogarstvu!
Uhh.. zanimivo, zanimivo. Veliko različnih mnenj, vsako z argumenti.
@dr. Onyx: Spomnim se, še nedolgo nazaj, verjetno je bilo celo letos, napisa pod neko fotografijo v slovenski reviji - vir: Internet. Kul, ane? Verjetno dosti ljudi povzame miselnost: če se da na netu dobit vso muziko in filme zastonj, zakaj bi potem navajal avtorja slikovnega gradiva ali bognedaj teksta, ki ga prenesem kar z ukazi ctrl+c in ctrl+v…
Glede zaslužkov brezplačnega bloganja… njihovi vložki se bodo povrnili dolgoročno, gostovanje celega blog sistema pa tudi ne stane blazno veliko, če imaš lasten kolokacijski center. V tem primeru so stroški praktično mikroskopski in blogi, kamor napopaš veliko količino oglasov že sedaj nosijo cekine v korporativno malho.
Z masovnim odkupom dobrih blogerjev bi bil verjetno dobiček realen, vendar rezultati ne bi bili instantni, ampak bi se pokazali čez kakšno leto. Precej časa traja, da vsi večji iskalniki poindeksirajo nove url-je in novo vsebino. Sajti pa gredo čez točko preloma in postanejo profitabilni takrat, ko nek večji del obiskovalcev prihaja neposredno iz iskalnikov.
Včasih je pa res kak zapis tako jebeno popoln, da nimaš nič dodat v komentarju, sploh če je avtor že v glavi sporočila povzel več zornih kotov, bil objektiven in preveril dejstva - s tem pa se približal novinarskim standardom.
Glede brezplačnikov in kakovosti njihovih vsebin pa… saj veš :)
@br, Janez: Verjetno veš, da veliko vseh teh vsebin, ki jih sprejemaš prek televizije in drugih ‘klasičnih’ medijev, ne bi bilo, če zanje ne bi oglaševalci odšteli mastnih cekinov. Je pa res, da jih je nekako najlažje spregledati na spletu (tudi s pomočjo raznih ad-blockerjev in podobno). Se pa promocija seli na nivo vsebine, promocijo in PR. Hibridi so cela jeba, ker jih precej ljudi ne pogrunta.
@chef: Pa boš zaradi tega, ker boš spremenil način pisanja, oziroma boš bolj pazil, to ostal ti, al bo zdaj to neka hišnoblogerska edicija tebe. Tudi korporativno oko bo skrbno spremljalo tvoje zapise.
Zanimivo, da se srečuješ z dilemo, ali pisati s psevdonimom ali ne? Pri meni je bila odločitev jasna, ker nočem, da bi karkoli prihajalo navzkriž z mojimi aktivnostmi in službo. Pa še dobra blagovna znamka je, in ima pomen :)
Pa še izziv zate: kdo prej pride po tem hodniku, kolesar na specialki, tekač ali nekdo na drsalkah (če bi bil hodnik zalednel).
@Kogi: Ali pa bi moral slovenski trg postati bistveno večji ali bogatejši kot je. Kupna moč je tista, ki odloča ne število govorcev. Če karikiram… kakšen afriški jezik tudi govori na milijone ljudi, pa je blogerjev, ki objavljajo v tem jeziku, malo, pa še ti gotovo nič ne služijo. S tvojim zaključkom se pa strinjam. Saj smo pa idealisti že od nekdaj, a ne? :)
Mislim, da bom ostal jaz. Saj pazim že zdaj. Nimaš pojma, kaj vse zamolčim in to iz ljubega miru :) Čisto vsega kar nam pade na pamet tudi ne moremo vreči na internet. (Vir: internet, buaahahahaaaa)
Glede na dolžino hodnika bi jaz še najraje vzel kakšno Hondo CBR… potem bi bil najbrž biciklist, tekač… drsalec pa ne bi mogel zadrsat, ker je hodnik tako jebeno ozek!
Glede objave slik na blogih jaz še vedno nimam razčiščenih pojmov in tudi še nisem našel nekega stališča stroke o tem. Kadar objavim neko sliko na blogu, nikdar ne kopiram zadeve k meni, ampak objavim prek original url-ja ter spodaj napišem vir, torej spletno stran, kjer se slika nahaja. Ampak če malo pomislim, verjetno avtorju neke grafike ali fotke tudi ni vseeno, v kakšnem kontekstu se njegova slika prikaže na spletu, čeprav še vedno na originalni lokaciji (strežniku). Ampak potem lahko to filozofijo razpredam naprej in se vprašam, kaj pa če nekomu ni pogodu nito to, da objavim link na njegovo stran znotraj mojega teksta?
Zato upam, da bo nekdo te stvari nekoč jasno definiral in da bomo razumeli pravila igre. Mi je pa jasno, da ne more biti vse, kar je na spletu “public domain”. Morda nekoč, danes pa večina živi od denarja.
Z Ireninimi slikami je problem. Tudi če se sama požvižga na avtorstvo, je sporen SiOL-ov odnos do tega početja. Če jo sprejmejo za hišno avtorico, torej njeno početje poznajo, si ne bodo mogli mogli pred javnostjo preprosto rok umiti, še posebej po aferi Moji Mavec ne.
Kaj če ne objavim slike kot take, ampak dejansko samo url kodo oz. link?
@chef: še vedno je kontekst drugačen. Zamisli si sliko sibirske kune, ki jo posname ljubitelj živali, ti pa na svojem blogu pišeš o tem, kako so krzneni plašči kul.
@ervinator: Pozdravljen, kje si se ti izgubil v zadnjih mesecih? Ja, prevaliti odgovornosti na avtorico in se delati francoza, verjetno ne morejo. Ne tako in ne na kakšen drug način se ne morejo izmakniti odgovornosti.
Seveda se lahko izmaknejo. Mi pred nosom tako piše ;)
Chef, problem nastane, ko z blogom služiš denar. Takrat lahko hitro dobiš kakšno tožbo na glavo. Jaz vem, da če bi pisal blog za denar, ni govora do objavim kakršnokoli sliko, za katere zanesljivo ne vem, da ne gre za kršenje avtorskih pravic. Celo objava tvojih slik je sporna, če so na njih ljudje, ki si objave ne želijo ali recimo registrske tablice avtomobila. Če se vsedeš za kako uro z nekim pravnikom, ki se spozna na avtorsko pravo in še malo širše zakonodajo, te boli glava. Potem pišeš take bloge, kot ostali hišni blogerji Siola. Samo tekst, plus odstavki. Pa še tekst mora biti po možnosti res tvoj.
Doktor, glede tega sem si na jasnem! Pravim samo, da se naročnik distancira od odgovornosti, ki jo mora na svoja pleča v celoti prevzeti avtor!
Če sem do zdaj še ruknil v tekst kakšno slikico z interneta, tega od 1. oktobra dalje ne bom počel.
Kar se tiče frisov in registrskih tablic :lol: Vedno me je čudilo, da ljudje registrske tablice pobrišejo. Namreč, ko listam časopise, so tablice prav lepo vidne! Kot tudi osebe, ki jih naključno fotografirajo ob nekem dogodku.
Če je kdo tak kreten, da bo šel zaradi tega tožarit, potem pa naj. Če tak idiot dobi dovolj dobrega pravnika, potem ni vraga, da jaz ne bi mogel še boljšega ;)
Registerske tablice naj bi bile osebni podatek, kot reciva davčna. Morda gre tu za varstvo osebnih podatkov? Me pa zanima, kako je odgovornost porazdeljena recimo pri pogodbenih novinarjih? Ali tudi tam, če pride do tožbe, časopis dvigne roke stran in reče znajdi se kakor veš in znaš? Po moje ne, morda so oni celo zavarovani v primeru tožbe, da nekdo drug krije stroške obrambe, ne ti iz svojega žepa. Če ne bi bilo tako dvomim, da si upajo sploh pisati o čemerkoli drugem, kot recepte za krompirjevo juho, pa še tu dobiš civilno tožbo kake stare mamice, češ a je sama prva objavila točno tak recept in gre za plagiat.
Dvomim, da lahko SiOL kdaj pričakuje kako tožbo zaradi tega. Morebitna odškodnina bi bila za obe strani pljunek v morje. Po mojem bi jih moralo skrbeti zaradi etike. Danes se precej poudarja družbena odgovornost podjetja. S takšnim početjem, še posebej po aferi Mavec, se bo SiOL postavljal pod čudno luč.
P.s.: Odogvor, kje sem … Spletni dnevniki so mi porušili organizacijo časa, sedaj iščem zeleno vejo. ;)