Ko se sprašujemo o kakršnemkoli družbenem fenomenu, tudi o medijih, je vedno dobro pogledati, kako so to meli urejeni Stari Grki in Rimljani, dve civilizaciji, ki jih radi enačimo z zibelko zahodnega sveta. Če govorimo o medijih, je vedno smiselno pogledati tudi, kaj ta beseda sploh pomeni. Etimološko. Beseda je latinskega izvora (medias) in pomeni tisto, kar je vmes oziroma tisto, kar posreduje. V navezi s tem je gotovo smiselno v tale zapis vplesti tudi tolmačenje, da so mediji četrta, nadzorna veja oblasti. Kaj hitro seveda pridemo do dileme, kdo potem nadzira njih, a pustimo si to žvečenje za kak drug zapis.

V ospredju današnjih debat, okroglih miz in konferenc o medijih, so prav gotovo spletni mediji. Ker so pri nas najbolj vroči blogi, debata teče o njih. Najbolj pogumni se spogledujejo celo z idejo medijske revolucije. Hja?

• prvi mediji v ožjem pomenu besede, novičarska pisma, ki so jih plemiškim in premožnim družinam razvažale poštne kočije, so bili namenjeni elitam. Ustvarjalo jih je malo ljudi za malo ljudi,
• proliferacija časopisov in pojav radija in le malo kasneje še televizije – radija s sliko – je medije naredila za take, kot jih poznamo danes. Še vedno jih je ustvarjalo malo ljudi, občinstvo pa je postalo izredno množično
• na vsakem medijskem trgu lahko izpostavimo nekaj medijev, ki skupaj dosegajo neko kritično maso prejemnikov medijskih sporočil, kar jim daje moč in vpliv,
• za medije je bistveno, da pri svojih bralcih/gledalcih/poslušalcih vzpostavijo elemente zaupanja in ugleda.

Državljansko novinarstvo o katerem so komunikologi in medijski teoretiki razpravljali že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se danes uresničuje na blogih. Nekdo je priča zanimivemu dogodku ali dogajanju in ga zapiše. Morda priloži še kako fotografijo. Pa vendar za umestitev tega dogodka v našo predstavo o svetu rajši o tem dogodku preberemo prispevek v časopisu ali si ogledamo informativno oddajo na televiziji. Zakaj? Osebno vidim glavno težavo v neobjektivnosti in nepreverjanju dejstev. Tudi novinarskih veščin, žanrifikacije in uravnoteženega predstavljanja dejstev ter vzpostavljanja vzročno-posledičnih dejstev manjka. Ne vedno. Taki zapisi večinoma izzvenijo kot subjektiven pogled na nek dogodek, brez stremljenja za idealom objektivnosti. Ki ga sicer nikoli ne moremo doseči, lahko pa se mu zelo približamo.

Da zaključim misel o antičnih civilizacijah in njihovih idejah iz začetka tega zapisa. Stare Grke pogosto omenjamo kot ‘izumitelje’ demokracije, ki je v družbo prinesla enakost. Pa vendar so na političnih razpravah, ki so se odvijale po agorah širom Grčije, sodelovali samo polnoletni svobodni moški, ki so opravili vojaško usposabljanje. Vsi ostali pač niso bili ‘demos’ – ljudstvo. Tudi pri blogih je podobno, le da imajo pravico ‘glasu’ le tisti, najbolj brani blogerji, ki so si ta status zaslužili s kakovostnimi zapisi ali pa po kaki drugi poti.

Kljub temu, da je Slovenija v svetovnem merilu majhna država, (še) ne moremo reči, da ima pri nas katerikoli blog kakšen vpliv oziroma resno (vplivno) pozicijo na medijski sceni. Verjetno imajo vsi blogi skupaj manjši doseg od kakšnega dnevnega časopisa. Pa vendar: če pogledamo na porazdelitev dosega in števila različnih informacij so blogi v prednosti. Na eni strani spektra so mediji nacionalnega dosega (npr. časniki z relativno majhnim številom informacij in visokim dosegom), na drugi strani – na dolgem repu – pa blogi (z majhnim dosegom, a ogromnim številom informacij. Težko si je predstavljati, kako bi izgledal dnevni časopis, v katerem bi bilo objavljenih nekaj tisoč različnih prispevkov, ki pokrivajo celotno mavrico različnih tematik.

V tem duhu je še najbolj primeren tale navedek starogrškega basnopisca Ezopa iz basni Štirje voli in Lev:
»Združeni bomo obstali, vsak zase pademo«

oziroma v bolj popkulturnem duhu ‘United we stand, divided we fall.’

Dodatno branje:
Medijske dimenzije svetovnega spleta
The Long Tail

100%

0%