Zadnji trenutki pred maratonom so polni čustev in občutkov. Med njimi je tudi strah, a nihče noče govoriti o tem. Strah, da bo napor prevelik. Krči, izčrpanost, slabost. Famozni ‘zid’. Vsi treningi in vloženi napori so lahko zaman. Sanje, preteči največji preizkus za posameznika, lahko umrejo. Na čisto drugi strani tega spektra občutkov smo tisti, ki nas ta strah rajca. Da ti vedeti, da je tvoj cilj blizu. In, da si pripravljen.

Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.

Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.

Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.

Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.

In, ko smo se takole nekaj minut pred deseto gužvali pred štartom, je bila energija, ki jo je bilo čutiti povsod okrog neverjetno vibrantna; skoraj bi jo lahko prijel z rokami. Več tisoč tekačev, vsak s svojo zgodbo, svojim motivom, ciljem, spremljevalci, podporniki. In smo šli…

Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.

Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.

Po 21.097,5 metrih

Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.

Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.

Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!

Zemlja - modri planet. Zaradi vode. Človek, večinoma sestavljen iz vode. Življenje? Brez vode ne obstaja. Pogosto slišana mantra v zadnjem obdobju: “Če bi v nekem trenutku iz našega planeta izginile čisto vse čebele, bi človeštvo imelo še štiri leta življenja”. Izrek pripisujejo Einsteinu. Pustimo čebelice. Koliko let dni življenja bi imelo človeštvo še pred seboj, če bi se v neki bizarni nanosekundi čisto vsa voda preselila v nek drug sončni sistem? Dva dni, mogoče tri… Pa vendar nam ni mar.

To, da voda ob kateremkoli danem trenutku ob zasuku nekega ventila preprosto priteče iz cevi, ki štrli iz stene, je nekaj samoumevnega. Kot to, da je v drugi luknji v steni vedno elektrika, v trgovini vedno kruh in mleko in v denarnici vedno nekaj papirja, ki ga lahko zamenjamo za praktično karkoli si poželimo. Ob vsem tem se nihče ne zna prav dobro spoprijeti z dejstvom, da spadamo krepko v zgornji del najbogatejšega dela tega nemirnega planeta in da je naše življenje temu primerno lagodno. Z idejo o šparanju prijetno osvežilne tekočine se soočimo v kakšnem hotelu, kjer nas z obvestili v kopalnici opominjajo, da premišljeno ravnamo z vodo in da ne pretiravamo z menjavami brisač, saj to pomeni dodatno pranje. Tipičen odziv je seveda: “Kaj hudiča, saj sem plačal, mi boste pa že menjali brisače vsak dan.” Meanwhile…

Na drugem koncu planeta (a hkrati ne toliko daleč od nas) v majhni vasici, ki se preživlja s poljedelstvom usahne še zadnji vodnjak. Ljudje so brez vode. Ne morejo jo dobiti drugje, ni vodovodov, ni trgovine, ni denarja… Ni izbire in ni upanja. Bipolarno nasprotje naših trgovinskih polic, ki se šibijo od različnih vod v plastenkah in steklenicah (te zadnje so bistveno bolj okolju prijazne). Pa že voda iz pipe oziroma iz vodovoda je v večini primerov povsem zadovoljivo okusna za pitje.

Kaj torej lahko naredimo mi, ki imamo možnost in predvsem sredstva ($$ in €€), da naredimo spremembo? Obstaja precej organizacij, ki zbirajo sredstva za pomoč pri oskrbi s pitno vodo za države v razvoju. Nevladne organizacije. Društva. Podjetja… dokaj zgleden primer je Ethos Water, kalifornijska družba (sicer v lasti korporacije Starbucks), ki od vsake prodane plastenke vode prispeva del sredstev za izboljšanje dostopa do čiste pitne vode v tretjem svetu. Od vsake plastenke donirajo 10 centov (v Starbucks kavarnah stane 0,7 litra litra 1.8 $), kar sicer pomeni manj kot 10 % prodajne cene. Vendar, ko seštejemo milijone prodanih plastenk dnevno, to nanese izredno lepo vsotico, ki se iz dneva v dan povečuje. Ker je celoten koncept zasnovan zelo tržno, se seveda tudi sam od sebe oglašuje, prodaja - in preko marketinških vsebin tudi širi glas o perečem problemu. In, roko na srce, bistveno bolj kul in vesti prijazno je piti takšno vodo, kot npr. konkurenčni izdelek, ki stane enako, efekta pa ni.

Marsikomu se zdijo takšne kampanje bullshit, a dejansko vsak majhen prispevek šteje… na milijone majhnih prispevkov (10 centov) dnevno na koncu pomeni izjemno zajetna sredstva za izgraditev vodovodov in druge infrastrukture za oskrbo z vodo. In ja, tisti strašni naziv iz naslova tega zapisa ni nikakršni strašni bojni strup, ampak čisto navadna voda. Voda, brez katere sploh ni pomembno, kakšen avto vozimo, kaj počnemo v življenju in kaj si drugi mislijo o nas. Ker brez nje tudi nas več ni. Pijmo jo odgovorno.

Lokacija - Dunajska cesta, Ljubljana, ~ 100 metrov od WTC-ja.

Namig: ni Hummer ;)

V Financah je bil 4. marca objavljen članek z naslovom ‘Kateri študij se najbolj splača‘. Naslov sicer delno namiguje, da bodo v prispevku informacije o študiju, a se izkaže za nekaj popolnoma drugega. Prispevek zelo odkrito govori o tem, katere službe oziroma delovni profili so trenutno najbolj iskani - in posledično tudi najbolje plačani. Ravno zaradi tega je vsebina gotovo pritegnila marsikoga, ki se sprašuje, kakšne so plače na drugih ‘pašnikih’ in, ali je trava tam res bolj zelena.

Vse skupaj na prvi pogled deluje zelo informativno, a resnica je nekje drugje. Avtorica članka na podlagi HR strokovnjaka trdi, da je povprečna (!) neto plača vodij projektov med 1.500 in 2.000 evrov. Če to dejstvo drži, naj bi bile entry level plače okrog 1.000 evrov, za najboljše kadre v tem poklicu pa verjetno okrog treh evrskih tisočakov. Neto seveda.

Nekaj vrstic naprej je zapisano še hujše (grozo)dejstvo: najboljši programerji v Sloveniji se zadovoljijo z mesečnim dohodkom okrog 10.000 evrov bruto.

Tu je na mestu vprašanje, na podlagi česa so narejeni ti izračuni? Večina podatkov je vzetih iz pričevanj kadrovskih agencij oziroma head-hunterjev. In, kakšna je kredibilnost teh podatkov?

1. Na podlagi koliko številk (podatkov o plačah) je narejen ta pavšalni izračun? Čez palec ocenimo, da je v Sloveniji zaposlenih vsaj 2.000 vodij projektov (pa jih je verjetno bistveno več). Da bi bila številka, ki jo navajajo v kadrovskih agencijah, relevantna, bi potrebovali podakte o plačah za vsaj 100 ali več ljudi. Dejansko je verjetno ta pavšalni izračun narejen na podlagi le nekaj (<10) podatkov.

Bi morda, za objektivnost napisanega, morda predložili n, torej število uspešno posredovanih kadrov, na podlagi česar agencija posreduje te podatke.

2. Kadrovske agencije svoj kruh služijo na provizijah pri posredovanju kadrov. Te provizije se večinoma obračunavajo po sistemu določenega števila mesečnih plač (1 ali več). Predvidimo, da kadrovska agencija letno posreduje 50 kadrov, ki imajo povprečno plačo 1.000 evrov. Za obračun vzemimo, da je provizija agencije ena mesečna plača (torej cca. 1500 evrov bruto). Letno so s posredovanjem kadrov zaslužili 75.000 evrov.

Če je povprečna plača teh posredovanih kadrov namesto 1.000 evrov 1.500 evrov (bruto 2.500 evrov), je njihov zaslužek bistveno višji - 125.000 evrov.

3. Ali so plače res takšne? Lahko postavimo vse strokovnjake / srednji menedžment v okvir povprečne neto plače 1,5k-2k evrov? Ali si take plače prislužijo le tisti najboljši, najbolj iskani kadri (performance/quality/effect wise)? Dejansko so mi poznani primeri, ko strokovnjaki prejemajo plačila, ki so daleč izven tega navedenega okvira. Navzdol, seveda. Eden od komentatorjev prispevka na spletni verziji finačnega dnevnika, je novinarko zaprosil, da mu navede delodajalca, ki nudi take plače in da se takoj preseli tja. Takih bi bilo verjetno še marsikaj.

4. Kakšne so plače direktorjev? Za primer vzemimo plače top menedžerjev kategorije Bobinac, Bavčar, Šrot, Debeljak. Preprost izračun nam pove, da je povprečna direktorska plača nekje med 10 in 15 evrski tisočaki bruto. Kar zopet pomeni, da bi morali imeti direktorji take plače?

5. Na blogu Freakonomics (avtorjev istoimenske knjige, v prevodu Odštekonomija), je zelo jasno izpostavljen primer, ko statistika v hipu postane zelo debela laž (četudi jo uporabljamo po predpisih). Trener univerzitetne košarke Roy Williams je na eni izmed tiskovnih konferenc na novinarsko vprašanje, kdo je najboljši strelec za tri točke v zgodovini ameriške univerzitetne lige, odgovoril:”Scott Pollard”. Odgovor je bil nenavaden, saj je Pollard center, ki je iz svojih sposobnosti igre blizu koša ustvaril spodobno NBA kariero. Argument za Williamsov odgovor je popolnoma statističen: Pollard je namreč zadel čisto vse mete za tri točke v svoji NCAA karieri. In koliko je bilo teh metov? Eden. Da, en sam. 1/1, 100 % učinkovitost.

Številke zelo hitro lahko zavedejo, če jih ne postavimo v referenčni okvir.

Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?

Nekoč, nekje je bil čas, kjer so stvari nekaj pomenile. Besede so imele osrednjo vlogo prenašalca informacij. Knjige so predstavljale vse znanje tega sveta in knjižnice najsvetejše hrame človeških dosežkov. Visoki oboki nepredstavljivih dimenzij, ki so držali svet pokonci. Tisto, kar je bilo in tisto, kar še bo.

Potem je kot strela iz jasnega med nas udaril svetovni splet. Informacije so bile vedno lažje dostopne. Količina informacij je hitro prerasla meje obvladljivega in nastali so iskalniki, ki so nam pomagali najti pot do želenih vsebin. Zelo kmalu se je obče človeštvo spomnilo, da bi lahko z informacijami na spletnih mestih zaslužilo. Pasice, poskakujoča okenca, video, kontekstualni oglasi, partnerski programi… Iz semantičnega vidika smo s tem uspeli izničiti dejansko vrednost informacij, saj so te ‘preobložene’ z balastom, ki upraviteljem teh spletnih mest prinaša za pest cekinov. Tudi na blogih ni nič drugače. Je res vredno za bakšiš prodati sebe, digitalizirano obliko svojih misli, zapisanih na spletu? Zdrava pamet pravi da ne, dejansko stanje v praksi govori da ja.

Semantično so zaradi tega povsem bizarne vsebine posameznih blogov, na semiotski ravni pa kar blogi oziroma splet per se.

Je morda na tem mestu smiseln razmislek, kaj nas je pripeljalo do te točke v času in prostore in odločitev, kam iti naprej. Projekt stopwebpollution, za katerim stojita Mitja in Davor ponuja kar nekaj zanimivih možnosti. Predvsem kot izhodišče za razmišljanje in smernice za delovanje v prihodnosti. Dejansko je splet trenutno v nekem čudnem mehurčku, kjer bi bili vsi radi vse, imeli vse, znali vse in prodali vse. Pa, je to res možno? Smo res lahko univerzalni, globalni übermojstri ali le ustvarjalci nekega ozkega sklopa znanj in informacij. Pogled na trenutno stanje v blogosferi in spletu kot celoti nudi odgovor o trenutnem zeitgeistu.