Lokacija - Dunajska cesta, Ljubljana, ~ 100 metrov od WTC-ja.

Namig: ni Hummer ;)

V Financah je bil 4. marca objavljen članek z naslovom ‘Kateri študij se najbolj splača‘. Naslov sicer delno namiguje, da bodo v prispevku informacije o študiju, a se izkaže za nekaj popolnoma drugega. Prispevek zelo odkrito govori o tem, katere službe oziroma delovni profili so trenutno najbolj iskani - in posledično tudi najbolje plačani. Ravno zaradi tega je vsebina gotovo pritegnila marsikoga, ki se sprašuje, kakšne so plače na drugih ‘pašnikih’ in, ali je trava tam res bolj zelena.

Vse skupaj na prvi pogled deluje zelo informativno, a resnica je nekje drugje. Avtorica članka na podlagi HR strokovnjaka trdi, da je povprečna (!) neto plača vodij projektov med 1.500 in 2.000 evrov. Če to dejstvo drži, naj bi bile entry level plače okrog 1.000 evrov, za najboljše kadre v tem poklicu pa verjetno okrog treh evrskih tisočakov. Neto seveda.

Nekaj vrstic naprej je zapisano še hujše (grozo)dejstvo: najboljši programerji v Sloveniji se zadovoljijo z mesečnim dohodkom okrog 10.000 evrov bruto.

Tu je na mestu vprašanje, na podlagi česa so narejeni ti izračuni? Večina podatkov je vzetih iz pričevanj kadrovskih agencij oziroma head-hunterjev. In, kakšna je kredibilnost teh podatkov?

1. Na podlagi koliko številk (podatkov o plačah) je narejen ta pavšalni izračun? Čez palec ocenimo, da je v Sloveniji zaposlenih vsaj 2.000 vodij projektov (pa jih je verjetno bistveno več). Da bi bila številka, ki jo navajajo v kadrovskih agencijah, relevantna, bi potrebovali podakte o plačah za vsaj 100 ali več ljudi. Dejansko je verjetno ta pavšalni izračun narejen na podlagi le nekaj (<10) podatkov.

Bi morda, za objektivnost napisanega, morda predložili n, torej število uspešno posredovanih kadrov, na podlagi česar agencija posreduje te podatke.

2. Kadrovske agencije svoj kruh služijo na provizijah pri posredovanju kadrov. Te provizije se večinoma obračunavajo po sistemu določenega števila mesečnih plač (1 ali več). Predvidimo, da kadrovska agencija letno posreduje 50 kadrov, ki imajo povprečno plačo 1.000 evrov. Za obračun vzemimo, da je provizija agencije ena mesečna plača (torej cca. 1500 evrov bruto). Letno so s posredovanjem kadrov zaslužili 75.000 evrov.

Če je povprečna plača teh posredovanih kadrov namesto 1.000 evrov 1.500 evrov (bruto 2.500 evrov), je njihov zaslužek bistveno višji - 125.000 evrov.

3. Ali so plače res takšne? Lahko postavimo vse strokovnjake / srednji menedžment v okvir povprečne neto plače 1,5k-2k evrov? Ali si take plače prislužijo le tisti najboljši, najbolj iskani kadri (performance/quality/effect wise)? Dejansko so mi poznani primeri, ko strokovnjaki prejemajo plačila, ki so daleč izven tega navedenega okvira. Navzdol, seveda. Eden od komentatorjev prispevka na spletni verziji finačnega dnevnika, je novinarko zaprosil, da mu navede delodajalca, ki nudi take plače in da se takoj preseli tja. Takih bi bilo verjetno še marsikaj.

4. Kakšne so plače direktorjev? Za primer vzemimo plače top menedžerjev kategorije Bobinac, Bavčar, Šrot, Debeljak. Preprost izračun nam pove, da je povprečna direktorska plača nekje med 10 in 15 evrski tisočaki bruto. Kar zopet pomeni, da bi morali imeti direktorji take plače?

5. Na blogu Freakonomics (avtorjev istoimenske knjige, v prevodu Odštekonomija), je zelo jasno izpostavljen primer, ko statistika v hipu postane zelo debela laž (četudi jo uporabljamo po predpisih). Trener univerzitetne košarke Roy Williams je na eni izmed tiskovnih konferenc na novinarsko vprašanje, kdo je najboljši strelec za tri točke v zgodovini ameriške univerzitetne lige, odgovoril:”Scott Pollard”. Odgovor je bil nenavaden, saj je Pollard center, ki je iz svojih sposobnosti igre blizu koša ustvaril spodobno NBA kariero. Argument za Williamsov odgovor je popolnoma statističen: Pollard je namreč zadel čisto vse mete za tri točke v svoji NCAA karieri. In koliko je bilo teh metov? Eden. Da, en sam. 1/1, 100 % učinkovitost.

Številke zelo hitro lahko zavedejo, če jih ne postavimo v referenčni okvir.

Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?

Nekoč, nekje je bil čas, kjer so stvari nekaj pomenile. Besede so imele osrednjo vlogo prenašalca informacij. Knjige so predstavljale vse znanje tega sveta in knjižnice najsvetejše hrame človeških dosežkov. Visoki oboki nepredstavljivih dimenzij, ki so držali svet pokonci. Tisto, kar je bilo in tisto, kar še bo.

Potem je kot strela iz jasnega med nas udaril svetovni splet. Informacije so bile vedno lažje dostopne. Količina informacij je hitro prerasla meje obvladljivega in nastali so iskalniki, ki so nam pomagali najti pot do želenih vsebin. Zelo kmalu se je obče človeštvo spomnilo, da bi lahko z informacijami na spletnih mestih zaslužilo. Pasice, poskakujoča okenca, video, kontekstualni oglasi, partnerski programi… Iz semantičnega vidika smo s tem uspeli izničiti dejansko vrednost informacij, saj so te ‘preobložene’ z balastom, ki upraviteljem teh spletnih mest prinaša za pest cekinov. Tudi na blogih ni nič drugače. Je res vredno za bakšiš prodati sebe, digitalizirano obliko svojih misli, zapisanih na spletu? Zdrava pamet pravi da ne, dejansko stanje v praksi govori da ja.

Semantično so zaradi tega povsem bizarne vsebine posameznih blogov, na semiotski ravni pa kar blogi oziroma splet per se.

Je morda na tem mestu smiseln razmislek, kaj nas je pripeljalo do te točke v času in prostore in odločitev, kam iti naprej. Projekt stopwebpollution, za katerim stojita Mitja in Davor ponuja kar nekaj zanimivih možnosti. Predvsem kot izhodišče za razmišljanje in smernice za delovanje v prihodnosti. Dejansko je splet trenutno v nekem čudnem mehurčku, kjer bi bili vsi radi vse, imeli vse, znali vse in prodali vse. Pa, je to res možno? Smo res lahko univerzalni, globalni übermojstri ali le ustvarjalci nekega ozkega sklopa znanj in informacij. Pogled na trenutno stanje v blogosferi in spletu kot celoti nudi odgovor o trenutnem zeitgeistu.

Pri kupovanju prek spleta se slej ko prej srečamo tudi s Plačilnim prijateljem™. Orodje, ki nam omogoča, da plačila za nakupe prek spleta opravimo prek posrednika, ki mu lahko zaupamo. Delovanje je preprosto in odlično opravlja svojo nalogo. Kupec še provizije za plačilo ne plača - stroški procesiranja, obdelave in posredovanja dinerosov so na strani ponudnika oziroma prodajalca.

Zadeva je še posebej uporabna na eBayu, kjer je praktično težko že karkoli kupiti drugače kot s PayPalom, ali pa s kreditno kartico. Pri slednji opciji gre ponavadi za zelo ne-varne metode, kjer prodajalcu pošljemo številko kartice kar prek eBaya (še sprejemljivo), ali pa po e-pošti (popolnoma nesprejemljivo, razen če želiš imeti na naslednjem izpisku kartice razne čudne bremenitve, iz držav v katerih še nisi bil). Naš prijatelj za plačevanje takisto bremeni kreditno kartico, ki jo določiš v profilu, a procesiranje je občutno varnejše (SSL, VeriSign, …).

Če je pri plačevanju odličen prijatelj, pa pri prejmanju sredstev steče v kot in nas mrko gleda izpod čela. Ker živimo v manj posvečenih logih tega planeta, ki se ne začnejo na združ, in kjer je telesna teža prebivalstva še v precej zdravem območju, nas nekateri gledajo zviška. Prejemanje sredstev na PayPal račun v Slovenijo je omogočeno šele dobro leto. Težave nastopijo, ko imaš sredstva (minus provizijo), enkrat na računu. Obstajajta natanko dve možnosti:

1. Nakazilo sredstev na bančni račun, ki je odprt pri eni od ameriških bank. Z uporabniškim računom na paypal.de bi šlo tudi na TRR odprt pri nemški banki. Ampak, ko enkrat spraviš sredstva na paypal.com…

2. Nakazilo na kreditne kartice Visa. Ne Mastercard, ne American express, ne Dinners. Visa. In potem dvig na bankomatu s plačilom provizije za dvig gotovine s kreditne kartice (~ 10 %).

Torej, če živiš v kokošjem delu EU in za plačevanje preferiraš karkoli drugega kot Viso si zvisel. Je komu uspel ‘workaround’ tega?

Pošiljanje dopustniških razglednic, se zdi, je neka uveljavljena tradicija, ki vztraja že kar lepo dobo. Podobno velja za pripravljanje prazničnih voščilnic, ki so še posebej aktualne v decembrskih dneh. Velja se spomniti na čase, ko je bilo to opravilo, ki je združevalo celo družino. Vsi člani so pripravili prijetno besedilo – ne prekratko, ne predolgo in z ravno pravo mere topline. Nekdo je skrbel za pisanje, drugi za kuvertiranje, tretji za lepljenje znamk. Na koncu so se vsi skupaj podpisali, zalepili ovojnice in zajeten šop ovojnic oddali na pošto.
Seveda se je vse skupaj začelo še veliko prej. Skrbno je bilo treba izbrati voščilnice, ter paziti, da komu nismo poslali podobne ali celo enake kot leto prej. V časih, ko je Evropo še delila železna zavesa, izbire res ni bilo veliko, pa še tako so večino voščilnic krasili ideološko obarvani motivi. A, že takrat so smetano med voščilnicami predstavljale tiste, izdelane doma. Te ne zahtevajo le primernega papirja, okraskov in risarskih ter dekoraterskih spretnosti, ampak predvsem veliko vloženega časa in truda. Količina osebnega vložka, ki ga priprava prazničnih voščilnic terja, je odvisna predvsem od kroga prejemnikov. Izbor, ki se po pomembnosti zlahka kosa sestavljanju seznama povabljencev na poroko. Če kdo iz kroga izpade, to lahko pomeni, da pošiljatelju ni več tako blizu in da se je prijateljstvo skrhalo iz tega ali onega razloga. Zaradi tega, ker smo koga po pomoti preskočili so se lahko vnele cele razprtije. Pa vendarle, voščilnice so v prvi vrsti služile dobrim, plemenitim namenom. Simbolična gesta ob koncu leta je pomenila utrjevanje družinskih in prijateljskih vezi, ustvarjanje novih ter obujanje starih, malce pozabljenih. Kako lepo je bilo prejeti voščilo od tete, ki se je že dolgo let nazaj odselila v tujino…
Danes v informacijski dobi ta voščila vse bolj prehajajo v digitalno obliko. Nekdaj skrbno izbrane izdelke, ovojnice in celo pisalo, s katerim smo zapisali sporočilo, izpodrivajo elektronske voščilnice in SMS ter MMS sporočila. Na prvi pogled se zdi vse skupaj izredno preprosto. Na splet v iskalnik vpišemo geslo »voščilnice« oziroma »greeting cards«, če si lahko dovolimo malce bolj svetovljansko kompozicijo, izberemo primeren motiv ter natipkamo sporočilo. Edino, kar še preostane, je izbira prejemnika(-ov) ter pošiljanje. V naslednjem trenutku je v e-poštnem predalu prejemnika že povezava do voščilnice, ki si jo lahko ogleda na spletnem mestu ponudnika. Celoten proces od ideje do realizacije je zaključen v nekaj minutah, ne da bi zapustili udobje domačega naslanjača ali službenega stola – seveda ne med delovnim časom.
Če za pošiljanje e-voščilnic potrebujemo le osebni računalnik s povezavo v splet, pa nam še večjo fleksibilnost pri obveščanju družine in prijateljev omogočajo mobilni telefoni. Ob pohajkovanju po eksotičnih deželah se ustavimo sredi idilične plaže iz belega peska, ki jo v nizkih valovih zaliva toplo kristalno čisto tropsko morje. V roke primemo mobilnik, naredimo posnetek, dodamo kratek komentar in kot MMS pošljemo na drugo stran zemeljske oble. Bistveno hitreje, kot klasične razglednice, ki iz bolj odročnih predelov našega planeta v domovino potujejo tudi po več tednov.
Podoben trend vlada tudi pri božičnih ‘voščilih’. Daleč najbolj preprosta metoda za pošiljanje nekaj izbranih besed ob izteku leta je pošiljanje SMS sporočil. Kratko, učinkovito in preprosto. Misli, zbrane v dobrih 150 znakih so osredotočene in pomenljive, sporočilo jedrnato. Z nekaj domišljije, ga spišemo v nekaj minutah, v nasprotnem primeru malce priredimo (spremenimo podpis) všečno sporočilo, ki smo ga prejeli sami. Preostane le še, da v meniju za pošiljanje izberemo možnost ‘Pošlji vsem’ in dobro delo je opravljeno. Res? Čeprav se zdijo sodobne digitalne metode sofisticirane, učinkovite in predvsem bistveno hitrejše od klasičnih, vsebujejo tudi nasprotje s svojim izvirnim namenom – darovanjem lepih misli, kjer oblika šteje ravno toliko kot vsebina.
Številne sociološke in antropološke študije govorijo o pomembni vlogi darovanja v človeških družbah. Še posebej zanimive so raziskave, ki preučujejo darovanje pri preprostih civilizacijah; ena od bolj poznanih je Esej o daru antropologa Marcela Maussa. Ena od njegovih osrednjih ugotovitev je , da menjava darov med posamezniki in skupinami med njimi ustvarja recipročne odnose. Še več, ravno darovanje določa in gradi medosebne odnose. Predmet, ki je podarjen v sebi nosi identiteto darovalca. Ko obdarovanec sprejme dar, ne dobi le predmeta, ampak tudi asociacijo, ki povezuje predmet in njegovega darovalca. Darovanje tako inherentno obvezuje obdarovanca, da gesto vrne. Serija obdarovanj, ki sledi iz tega razmerja, gradi povezanost med posamezniki in tako tvori skupnost ter v končni fazi družbo.
Pojav vedno številnejših, dostopnejših in hitrejših informacijskih poti je iz voščil – obdarovanja z mislimi in željami – naredil neko neosebno dejanje, ki ne vsebuje več tistega, kar so voščila vsebovala včasih. Vloženega precej časa, truda in razmislekov, kaj poslati, komu poslati in, nenazadnje, kako poslati. Vse to je danes zreducirano na, karikiramo, 150 znakov dolgo generično sporočilo, ki ga pošljemo vsem, ki jih pozna imenik našega mobilnega telefona. Tudi družbena komponenta določanja kroga prejemnikov ni več v celoti prepuščena nam samim. Pri vsem skupaj se odločamo med hitrostjo in enostavnostjo na eni ter precej osebne angažiranosti na drugi strani. Osebni, klasični pristop ali modernicistična hladnost. Na koncu seveda vsak presodi sam.