Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?

“Problemov ni, so samo izzivi”

Slišal od človeka, ki ga zelo spoštujem. Priceless.

Nekoč, nekje je bil čas, kjer so stvari nekaj pomenile. Besede so imele osrednjo vlogo prenašalca informacij. Knjige so predstavljale vse znanje tega sveta in knjižnice najsvetejše hrame človeških dosežkov. Visoki oboki nepredstavljivih dimenzij, ki so držali svet pokonci. Tisto, kar je bilo in tisto, kar še bo.

Potem je kot strela iz jasnega med nas udaril svetovni splet. Informacije so bile vedno lažje dostopne. Količina informacij je hitro prerasla meje obvladljivega in nastali so iskalniki, ki so nam pomagali najti pot do želenih vsebin. Zelo kmalu se je obče človeštvo spomnilo, da bi lahko z informacijami na spletnih mestih zaslužilo. Pasice, poskakujoča okenca, video, kontekstualni oglasi, partnerski programi… Iz semantičnega vidika smo s tem uspeli izničiti dejansko vrednost informacij, saj so te ‘preobložene’ z balastom, ki upraviteljem teh spletnih mest prinaša za pest cekinov. Tudi na blogih ni nič drugače. Je res vredno za bakšiš prodati sebe, digitalizirano obliko svojih misli, zapisanih na spletu? Zdrava pamet pravi da ne, dejansko stanje v praksi govori da ja.

Semantično so zaradi tega povsem bizarne vsebine posameznih blogov, na semiotski ravni pa kar blogi oziroma splet per se.

Je morda na tem mestu smiseln razmislek, kaj nas je pripeljalo do te točke v času in prostore in odločitev, kam iti naprej. Projekt stopwebpollution, za katerim stojita Mitja in Davor ponuja kar nekaj zanimivih možnosti. Predvsem kot izhodišče za razmišljanje in smernice za delovanje v prihodnosti. Dejansko je splet trenutno v nekem čudnem mehurčku, kjer bi bili vsi radi vse, imeli vse, znali vse in prodali vse. Pa, je to res možno? Smo res lahko univerzalni, globalni übermojstri ali le ustvarjalci nekega ozkega sklopa znanj in informacij. Pogled na trenutno stanje v blogosferi in spletu kot celoti nudi odgovor o trenutnem zeitgeistu.

Za pravi brainstorming potrebuješ:

- sončen dan,
- premik iz znanega okolja,
- odklop.

Pa da vidimo…

V življenju je pogosto tako, da ko se merita dva (ali več) subjektov med seboj, odloča več faktorjev. Eden od njih je gotovo znanje oziroma tehnična podkovanost. Potem taktika, strategija. Nekaj vloge ima tudi naravni talent - bistveno manj kot si mislimo. Bolj, ko je raven vrhunska, manj vloge ima talent kot odločujoči faktor.

Nad vsemi temi dejavniki, oziroma bolje rečeno poleg njih je odločenost, da nekaj storimo. Tista taprava, orng trma. Ko puhamo skozi nos, vidno polje se nam zoži in vidimo le nekaj - pot do cilja, na kateri smo pripravljeni preskočiti ali zlezti čez vse ovire, ki nam jih je preklemani peklenšček tam nastavil.

Morda je ta dejavnik še najbolj opazen v športu, kjer pogosto zmaga tisto moštvo, ki si to bolj želi od drugega. Moštvo, pri katerem ne poznajo besede utrujenost. Kjer ne poznajo bolečine in neprijateljstva med soigralci. Moštvo, kjer je vsak igralec ali igralka pripravljen(-a) preteči deset metrov več, skočiti pet centimetrov višje in v obrambi močneje zgrabiti nasprotnika. Vendar, ko seštejemo te metre, centimetre in trde prijeme dobimo razliko med zmago in porazom. Razliko med uspehom in razočaranjem.

Vendar tudi trma ima svoj različice. Prva, je tista, ki je spodbujena iz zunanjega okolja ali s postavljanjem motivacijskih nagrad ali s predvidenimi sankcijami za negativne rezultate. Kakor se zdi tovrstno vplivanje na odločnost posameznika preprosto, pa je daleč od učinkovitega. Prava trma, taka, pri kateri si pripravljen, da greš tako daleč, da se ti kar stemni pred očmi, je edino tista, ki izvira iz nas samih. Iz srca. Takrat, ko si rečemo ‘hudič, naj bo kar hoče, tole je treba naredit’. To je motivacija ki prihaja iz nas samih. Ki nas na nek način tudi usmerja. Uščipne v rit, kadar je potrebno in potreplja po rami, kadar si to zaslužimo. Sami zase.

Potegnemo lahko tudi vzporednice z življenjem tako zasebnim kot poslovnim. Že pri vprašanju, kaj nas motivira se lomijo kopja, šklepetajo zobje (in kolena…), zavijajo oči in zavzdihujejo grla. Pa ni tako težko, kot si mislinmo, le vprašati se je treba, ali si tega res želimo, ali bi rajši kaj drugega. Ljudje smo čudna bitja, ki z močno voljo lahko naredimo marsikaj.

P.S.: Za pisanje tegale paberkovanja me je motiviral rokometni vrvež, ki je te dni zlezel čez Evropo. Baje se nekje v Skandinaviji igra evropsko prvenstvo. In našim fantom švigajo strele iz oči, trmasti so pa tudi. Dokazano.