Minilo je precej časa in preveč nenapisanih blog postov, tako da bo tale prav (p)oseben. Z dragima bralcema želim deliti osebno izkušnjo potovanja po ZDA, in kaj sem se naučil v Mestu (New York) in Miamiju. Pri potovanjih, še posebej v bolj oddaljene kraje, nas slej ko prej čaka en takšen kulturni šok. Drugačne vrednote, drugačen način življenja, žeje, hotenja, cilji. Kot dežela ultimativnega kapitalističnega liberalizma, dežela Sanj, je Amerika prav posebna izkušnja. Sploh ko prideš v Mesto. Z nekaj več kot osmimi milijoni prebivalcev te najprej popolnoma prevzame. V vsej tej množici ljudi najprej začutiš kaj pomeni biti le en obraz v množici. To po eni strani pomeni, da načeloma nikogar ne zanima, kaj počneš, po drugi strani pa tovrstna ureditev dopušča tudi bistveno bolj normalno življenje čudakom in posebnežem, ki jih na ulicah in na podzemni kar mrgoli. Ljudje, ki bi si jih pri nas takoj zapomnil tam hitro ostanejo bežen spomin, zabrisana sled, ki jo takoj nadomesti druga in se izgubi na popisani tabli opazk.
Drugo so različne vrednote… že v Comedy clubu, kjer smo bili na stand-up showu, se je ena od nastopajočih, ko je izvedela, da smo Slovenci, pošalila, da imamo vsi gotovo za vsaj 25 točk višji IQ kot kdorkoli v avditoriju. Res? Po nekaj dneh ‘people watchinga’ se že zdi tako. Ljudje so z znanjem in veščinami usmerjeni na zelo, zelo ozka področja. To seveda pomeni, da so lahko zamenljivi, saj nosijo le majhen del odgovornosti. Po drugi strani to res pomeni ‘neumnost’? Podjetje, ki pri nas zaposluje 100 ljudi bi z enakim obsegom poslovanja čez lužo potrebovalo vsaj trikrat toliko sodelavcev.
Obisk treh NBA tekem, med drugim tudi legendarne Kobejeve predstave z 61 točkami v Madison Square Gardnu je le potrdil tezo, da je New York le sodobna različica antičnega Rima. Kruha in igre. Ljudje pridejo na tekmo, spijejo nekaj piv (ja, pivo lahko piješ tudi na udobnem sedežu v dvorani), pojejo hot dog ali pizzo in gredo potem še naprej ven. Zabava na vsakem kotičku. Nič sicer ni zastonj, ampak ljudje so srečni. Klub recesiji… hja, recesija. Največji posmeh recesiji je pompozni novi Yankee stadium, investicija vredna 1.8 milijarde dolarjev, ki ga gradijo poleg starega Yankee Stadiuma v Bronxu. Zunanje pročelje stavbe iz velikih kamnitih ‘opek’, vsi napisi v zlatih črkah, notranjo avlo pa okrog in okrog stavbe dopolnjujejo ogromni LED dispelji, ki so bili že sedaj vsi prižgani in aktivni – tri mesece pred odprtjem. Po drugi strani se finančna kriza kaže v izjemnem padcu cen nepremičnin – 200.000 dolarjev za dvosobno ocean front stanovanje v Miamiju? Bakšiš.
Večina restavracij na Manhattnu funkcionira tako, da ljudje hrano odnesejo s seboj v službeno kafeterijo … vsaj za zajtrk in kosilo. V najboljšem primeru so v vsaki taki ustanovi tri ali štiri mize… Restavracije, kamor se hodi na večerjo so seveda opremljene drugače.
Sladkor? Povsod. Ime Vitamin Water je precej zavajujoče, saj ima ta ‘voda’ praktično več kalorij kot kokakola :\
Pa smo res tako različni? Sonce še vedno vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Ljudje zjutraj vstanejo, gredo v službo, zvečer pa domov k družini ali na druženje s prijatelji. V osnovi imamo vsi samo eno in isto čustvo, ki nas druži: ljubezen. Po dobro zaliti noči, smo naslednje jutro šli v Macy’s (največji department store na svetu), kjer imajo ob sredah kuharske dneve in v kletni etaži v živo kuhajo mednarodni chefi. Tisti dan je bil na redu izredno simpatičen senegalski kuhar, ki je predstavljal domačo kuhinjo. Med pripravo jedi je razlagal, da jo tradicionalno pripravljajo ob posebnih vaških praznikih – ženske, ker pri njih še vedno velja običaj, da moški ne kuhajo. Ha!
In kaj jo dela tako posebno? Pripravljena je z ljubeznjijo. “No food, no meal can’t be great if it’s not prepared by loving hands”. S tem se lahko poistovetim.
In, ali ni v bistvu vse odvisno od navdiha? Navdih dobimo od različnih stvari. Nekatere navdihne lepota (priporočam Miami). Druge navdihnejo velike zgodbe. Spet tretje borbenost. Heroji. Izjemni dosežki. Američani stalno potrebujejo heroje. To jih združuje. Novi ljubljenček je pilot Chelsey Sullenberger, ki je pristanek leta št. 1549 izvedel kar v Hudson Riverju, na zahodni strani Manhattna. Pred začetkom Superbowla so mu, skupaj z ostalo posdko, izkazali prav posebno čast, saj se je pred preletom letal in ameriško himno predstavil občinstvu in milijonom (milijardam?) ljudi po svetu, ki so ta epski finale ameriške nogometne lige spremljali prek televizijskih zaslonov. Potem je bil tu junak Superbowla, Santonio Holmes. Čez nekaj dni Kobe Bryant. LeBron James. Lance Armstrong. Škandal Michaela Phelpsa. In Alexa Rodrigueza. Odobrena finančna injekcija. Obama. Kurt Warner. Heath Ledger… seznam je zelo dolg in se dnevno dopolnjuje. Zakaj toliko herojev? Življenje je s takimi zgodbicami preprosto lažje. Znosno. Fokus.
In kaj je bil moj osebni navdih? V New Yorku sem pretekel kar precej kilometrov po Central parku, ki je skorajda idealni poligon za tekaške treninge in tudi preizkušnje. Čisto zadnji dan sem naredil en cik-cak krog po celotnem parku. Ker še nisem bil na Strawberry Fieldsih (del parka, ki ga je v spomin na Johna Lennona uredila Yoko Ono), sem šel pogledati tudi to. Čisto proti koncu teka, po dobrih petnajstih kilometrih teka sem prišel v ta posebej miren predel parka, od koder se direktno vidi stavbo Dakota appartments, kjer je bil Lennon ustreljen. V osrednjem delu tega kotička je mozaik belih in črnih kamnov, na katerem je izpisan napis ‘IMAGINE’. In čisto na sredini tega mozaika je v mrzlem, a sončnem njujorškem jutru, jutru polnem upanja, ždel živo rdeč ptiček. Ptiček, ki nikakor ne spada v New York, ne v mraz, ne v zimo. A bil je tam. Čista harmonija. In zelo jasno sporočilo.
