Včeraj zvečer na nadvse prijetnem srečanju, se mi je zgodilo nekaj izredno zanimivega. Sedel sem na terasi Egoista (Tržaška) in gospodična si je ravno šla napudrat nos. Iz razdalje nekaj metrov me opazuje možakar, blizu abrahama in me opazuje. Potem me pozdravi in me vpraša, če imam lep večer. “Da, seveda”, mu odvrnem. Potem stopi bližje in mi nameni nekaj prijaznih besed, potem pa nerodno prizna, da ima eno prošnjo. Če bi mu lahko posodil nekaj evrov, ker ne more spraviti avta ven iz parkirišča. Načeloma ne take finte ne padam, vendar Ivan ni bil v ničemer podoben tipičnemu klošarju. Ni bil vsiljiv, glasen ali karkoli.

Iz denarnice sem nabral kovance - vsega skupaj je bilo morda za tri evre. Ko sem mu jih dal v dlan, se je najprej zahvalil z iskrenim pogledom in potem še z besedami. Seveda sem ga vprašal, kako to, da mu je zmanjkalo denarja za parkirišče in ga sedaj tako nabira okoli. In takšen je bil njegov odgovor: “Veš, ko me nekdo v življenju resnično razočara in ko v tem človeku ne vidim več nič dobrega, potegnem črto,” je s kretnjami pospremil to dejanje. “Potegnem črto, naredim križ, za mene ta človek ne obstaja več. In danes se je to naredilo z mojo ženo - po več kot dvajset letih sem jo v trenutku odpisal in šel, denar mi je pa ves pobrala.” Potem mi je še razložil, da je avtomehanik in da igra frajtonarco na Vrhniki (?), si zapisal mojo telefonsko številko, da me pokliče in da mi ob priliki vrne denar; čeprav sem mu dal vedeti, da ne rabi. Potem nama je odrecitiral še nekaj pesmi, ki jih je znal na pamet in zaželel srečo ter odšel v noč. Stari, drži se!

Kot v vsaki državi v predvolivnem obdobju tudi našo deželico zadnje čase pretresajo razne ‘afere’ in ‘škandali’. Čista lopata, Pediatrična klinika, Patrije, nesrečni Šentvid, itd. Gospodarska rast se upočasnjuje, obljubljene blaginje nekako ni. No, vsaj RTV naročnina se ni podražila. Kaj, hudiča, še celo cenejša je, če upoštevamo inflacijo.

Zaradi vsega tega je med ljudmi vedno bolj pogosto slišati negodovanje nad oblastjo, ki mu ponavadi sledi pribitek:”Saj smo jih mi izvolili”. Pa res? Se oglašajo tudi tisti, ki na volitvah niso bili in so sedaj nesrečni nad stanjem v državi. Ideja demokracije in parlamentarnega sistema je, da vsak državljan z volivno pravico (pri nas so to vsi državljani RS, ki so dopolnili 18 let), delček svoje pravice do sodelovanja pri upravljanju države podeli svojemu predstavniku. Na nek način ga delegira v parlament, kjer ima predstavnik (poslanec) de facto moč soodločati in soustvarjati ‘pravila igre‘ v državi. Kandidat naj bi poosebljal vrednote in norme volivca in s tem nekako prinesel zagotovilo, da se bo o pomembnih stvareh - zaradi enakega vrednotnega sistema - odločal kot bi se volivec sam. Ampak pustimo sedaj politični marketing.

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje - voliti ali ne? Strokovnjaki političnega marketinga vedno bolj opozarjajo na pomen mlade populacije -> nima še trdno izoblikovanih vrednot in se ne udeležuje volitev. Bili smo že celo priča kampanjam, ki mladih niso nagovarjale k podpori tega ali onega kandidata, ampak so jih preprosto pozivale, da se volitev udeležijo. Ker predstavljajo neko kritično maso, ki lahko tehtnico nagne v čisto drugo smer, kot bi jo standardno volivno telo. Res je to početje tvegano, ker je ta del volivnega telesa nepredvidljiv in impulziven, a ko se gre za pridobitev nekaj odstotnih točk podpore, je tudi ta poteza smiselna.

Sam imam možnost stvar videti iz dosti bolj praktičnega vidika, saj imam to čast, da so me na upravni enoti posadili na čelo volilnega odbora enega izmed manjših okrajev (~ 300 volivcev), sem precej hitro zaznal tudi zelo zanimiv družbeni fenomen. Starejši ljudje pridejo na volišča med prvimi - pri ‘nas’ imamo eno starejšo gospo, ki se na prizorišču vedno pojavi že nekaj minut čez sedmo uro, pobere listič, obkroži svojo opcijo in vrže prepognjenega v skrinjico. Potem še vedno malce pokramlja z nami in na koncu navrže “No, pa je dolžnost opravljena”. Podobne besede slišimo tudi od drugih ljudi, ki spadajo v njen demografski profil. Kaj pa pravijo mladi? Nič, ker jih, vsaj na našem volišču, skorajda ni. Za njih je to pravica, da ne izraziš svoje volje.

Zemlja - modri planet. Zaradi vode. Človek, večinoma sestavljen iz vode. Življenje? Brez vode ne obstaja. Pogosto slišana mantra v zadnjem obdobju: “Če bi v nekem trenutku iz našega planeta izginile čisto vse čebele, bi človeštvo imelo še štiri leta življenja”. Izrek pripisujejo Einsteinu. Pustimo čebelice. Koliko let dni življenja bi imelo človeštvo še pred seboj, če bi se v neki bizarni nanosekundi čisto vsa voda preselila v nek drug sončni sistem? Dva dni, mogoče tri… Pa vendar nam ni mar.

To, da voda ob kateremkoli danem trenutku ob zasuku nekega ventila preprosto priteče iz cevi, ki štrli iz stene, je nekaj samoumevnega. Kot to, da je v drugi luknji v steni vedno elektrika, v trgovini vedno kruh in mleko in v denarnici vedno nekaj papirja, ki ga lahko zamenjamo za praktično karkoli si poželimo. Ob vsem tem se nihče ne zna prav dobro spoprijeti z dejstvom, da spadamo krepko v zgornji del najbogatejšega dela tega nemirnega planeta in da je naše življenje temu primerno lagodno. Z idejo o šparanju prijetno osvežilne tekočine se soočimo v kakšnem hotelu, kjer nas z obvestili v kopalnici opominjajo, da premišljeno ravnamo z vodo in da ne pretiravamo z menjavami brisač, saj to pomeni dodatno pranje. Tipičen odziv je seveda: “Kaj hudiča, saj sem plačal, mi boste pa že menjali brisače vsak dan.” Meanwhile…

Na drugem koncu planeta (a hkrati ne toliko daleč od nas) v majhni vasici, ki se preživlja s poljedelstvom usahne še zadnji vodnjak. Ljudje so brez vode. Ne morejo jo dobiti drugje, ni vodovodov, ni trgovine, ni denarja… Ni izbire in ni upanja. Bipolarno nasprotje naših trgovinskih polic, ki se šibijo od različnih vod v plastenkah in steklenicah (te zadnje so bistveno bolj okolju prijazne). Pa že voda iz pipe oziroma iz vodovoda je v večini primerov povsem zadovoljivo okusna za pitje.

Kaj torej lahko naredimo mi, ki imamo možnost in predvsem sredstva ($$ in €€), da naredimo spremembo? Obstaja precej organizacij, ki zbirajo sredstva za pomoč pri oskrbi s pitno vodo za države v razvoju. Nevladne organizacije. Društva. Podjetja… dokaj zgleden primer je Ethos Water, kalifornijska družba (sicer v lasti korporacije Starbucks), ki od vsake prodane plastenke vode prispeva del sredstev za izboljšanje dostopa do čiste pitne vode v tretjem svetu. Od vsake plastenke donirajo 10 centov (v Starbucks kavarnah stane 0,7 litra litra 1.8 $), kar sicer pomeni manj kot 10 % prodajne cene. Vendar, ko seštejemo milijone prodanih plastenk dnevno, to nanese izredno lepo vsotico, ki se iz dneva v dan povečuje. Ker je celoten koncept zasnovan zelo tržno, se seveda tudi sam od sebe oglašuje, prodaja - in preko marketinških vsebin tudi širi glas o perečem problemu. In, roko na srce, bistveno bolj kul in vesti prijazno je piti takšno vodo, kot npr. konkurenčni izdelek, ki stane enako, efekta pa ni.

Marsikomu se zdijo takšne kampanje bullshit, a dejansko vsak majhen prispevek šteje… na milijone majhnih prispevkov (10 centov) dnevno na koncu pomeni izjemno zajetna sredstva za izgraditev vodovodov in druge infrastrukture za oskrbo z vodo. In ja, tisti strašni naziv iz naslova tega zapisa ni nikakršni strašni bojni strup, ampak čisto navadna voda. Voda, brez katere sploh ni pomembno, kakšen avto vozimo, kaj počnemo v življenju in kaj si drugi mislijo o nas. Ker brez nje tudi nas več ni. Pijmo jo odgovorno.

K pisanju objave me je spodbudila 3. mednarodna konferenca o družbeni odgovornosti, ki je potekala v Mariboru. Konferenca je združevala teoretske, institucionalne, organizacijske in praktične poglede na družbeno odgovornost (corporate social responsibility) pri nas in v svetu. Presenetilo me je predvsem, kako malo se dejansko dela v tej smeri in kako je lahko že praktično najmanjši korak v smeri bolj odgovornega ravnanja viden kot nek superlativ. In, nenazadnje, me je presenetil tudi odziv na moje predavanje, kjer sem predstavil, kako družbeno odgovornost dojemamo in v praksi implementiramo pri nas.

Presenečen predvsem zato, ker so ljudje iz avditorija namesot vprašanj (no, tudi teh je bilo nekaj) izražali pohvale z iskricami v očeh. Nekatere stvari, ki so pri nas praktično že popolnoma samoumevne (npr. odgovoren in iskren odnos do sodelavk in sodelavcev) so za druge čista pravljica.

Že ko sem pripravljal prispevek za zbornik konference sem se opiral na teorije Adama Smitha in drugih velikanov sodobne (politične) ekonomije, ki razmišljajo o tem, da je za kapital oziroma podjetja na trgu primarna naloga maksimizacija dobička. Kar ob povečanju prodaje pomeni tudi zmanjšanje notranjih (fiksnih) stroškov. Večina podjetij dobičke veča predvsem s slednjim vzvodom, ki ga po navadi najprej začutijo ljudje v podjetju. Vendar je takšno ravnanje zelo kratkoročno in omejenega dosega, saj hkrati spodjeda temelje vsakega podjetja, še posebej storitvenega, - ljudi. V tem oziru velja omeniti Miltona Friedmana, ki je v članku za New York Times leta 1970 zapisal, da je “družbena odgovornost podjetij to, da večajo svoje dobičke”. V času ameriškega hiperkapitalizma in gospodarskega razcveta je bila taka miselnost sprejeta z odprtimi rokami, danes pa bi hitro naletela na trd zid začudenja in zgroženja hkrati. Časi so se spremenili.

Pa poglejmo, kje smo z družbeno odgovornostjo danes. Tista, najbolj aktualna, je gotovo odgovornost do okolja, saj se zna hitro zgoditi da se bo v naslednjih desetletjih (če človeštvo v celoti ne bo naredilo korenitih sprememb) sesul celoten ekosistem in bomo prisiljeni iskati svoj prostor pod kakšnim drugim soncem (?). Emisije, odits ogljikovega dioksida (carbon footprint), nova energija, gorivne celice, vodik… vse to so danes buzzwordi, s katerimi se bodo nujno morala ukvarjati vsa podjetja prihodnosti. Ko smo ravno pri tem: si predstavljate, kaj za okolje pomenijo vsi plastični kozarčki, ki se porabijo v podjetjih za vodo in podobne zadeve. Fiktivni izračun: v podjetju se dnevno porabi 50 plastičnih kozarčkov za vodo. 50 krat pet dni v tednu krat 50 tednov v letu = 12.500 kozarčkov letno. Če predpostavimo, da en kozarček tehta pet gramov je to 625 kilogramov odpadne plastike, ki nikomur več ne bo prinesla koristi. Sploh pa ne okolju.

Potem je tista, iz gospodarskega vidika najbolj logična, odgovornost do deležnikov (stakeholders). To hkrati vključuje odgovornost do lastnikov podjetja, partnerjev, naročnikov, uporabnikov, kupcev in, kar je najpomembneje, do sodelavk in sodelavcev. Le kako smo sploh lahko odgovorni navzven, če nismo odgovorni sami do sebe. Tako kot posameznik težko prenaša pozitivno energijo na skupnost in družbo, če ni ‘notranje srečen’, tako podjetja težko prenašajo odgovorno in pozitivno ravnanje na okolico, če niso odgovorna do svojih temeljev, nosilcev idej in razvoja - svojih ljudi.

Ko sem se med odmori na konferenci pogovarjal z drugimi udeleženci (akademiki, raziskovalci, vodje oddelkov, HR, piarovci), sem opazil neko rdečo nit: podjetjem je težko narediti korak v smeri bolj družbeno odgovornega ravnanja, zato ker je to povezano z nekimi stroški, ki jih drugače ne bi bilo (?). Tako razmišljanje je popolnoma napačno in sodi v nek drug čas in prostor.

Če zopet potegnem paralele na osebni nivo: ali nam, ko gre za našo osebno srečo, stroški predstavljajo kakšno oviro? Odgovor je zelo jasen NE (razen če pomenijo grožnjo iz eksistenčnega vidika. A, to je redko). Za lastno srečo smo pripravljeni narediti praktično vse, iti čez meje, pozabiti na stereotipne okvire, ki nam jih postavlja družba. Klasično menedžersko razmišljanje v podjetjih sledi logiki: investicija -> povrnitev investicije. A, ta logika na tem področju odpade. Družbena odgovornost v kateremkoli smislu zagotovo pomeni nek strošek, vendar pa so dobrobiti večplastne in predvsem rezonirajoče. Če se dotaknemo samo odgovornosti do zaposlenih, se delovanje v tej smeri transponira v splošno vzdušje v podjetju, odnose med ljudmi in seveda tudi zadovoljstvo zaposlenih. Še posebej zanimiv pokazatelj tega je izsledek iz ankete, ki smo jo nedavno izvedli v podjetju. Na vprašanje “ali ti je vseeno, kako se dela v podjetju”, so prav vsi izpraševanci odgovorili z jasnim ne (1 na lestvici 1-5).

Pa vendar je to šele začetek in razmišljanje gre naprej: kako lahko izboljšamo svet (ja, vprašanje za misice)? Jasno je, da (žal) ne moremo zaustaviti vseh vojn. Prav tako (žal) ne moremo v trenutku končati revščine in vsem ljudem omogočiti pogoje za življenje, ki ga je vreden vsak človek. Ne moremo niti (spet žal) v trenutku zagotoviti energije iz obnovljivih in okolju prijaznih virov. A, lahko naredimo marsikaj.

Začnemo pri sebi, nadaljujemo do konca ulice, do konca mesta… se spomnite, kako je Forrest Gump pretekel Ameriko? Dobri zgledi vlečejo. Smo v zgodovinskem trenutku v katerem je dejansko od nas (ja, prav od vsakega posameznika, od vsakega podjetja, od vsake države) odvisno, ali bomo celotno civilizacijo in planet na katerem živimo porinili eno evolucijsko stopničko naprej in postanemo homo responsibilicusi ali pa vse skupaj pahnemo v prepad. Po robu hodimo že predolgo.

Ali nam je sploh mar? Je sploh kaj pomembno, razen tega da se imamo fajn? Ko se politiki in drugi odločevalci v raznoterih soočenjih prerekajo o takšnih in drugačnih vprašanjih, ki zadevajo našo državico in njene prebivalce. Na čase se zdi, da je naši ostareli tetki resnično mar, kaj se dogaja z južno mejo, bratranec s štajerske pa stalno poudarja, kako se jim tam slabo godi, ker jim iz prestolnice stalno mečejo polena pod noge. Pa vendar, zakaj bi se ukvarjali s tem, če se drugi. In zakaj bi sploh iskali rešitve, če dobrohotni strički na televiziji tako (ne)mojstrsko rešujejo vse zaplete?

Predvsem zato, ker bomo enkrat mi in naši kolegi tisti strički na televiziji, ostarele tetke in bratranci z drugega konca države. Kaj se bo zgodilo takrat? Ko bodo aktualne razmere od nas terjale zbrano in trezno glavo, namesto posmehljivega pogleda. Ko bo naš interes moral postati tudi nacionalni interes.

Veliko puhlic je bilo izrečenih na račun državljanskih pravic in dolžnosti. Zanimiva in pogosto slišana od starejših je tista »to, da volimo, je naša dolžnost.« Napaka. Ravno zaradi tega se imenuje ‘volilna pravica’ in ne ‘volilna dolžnost’. Postane pa volilna pravica dolžnost takrat, ko je ne uporabimo. Ko se drugi odločajo namesto nas, ker ne izkoristimo svojega potencialnega glasu, ki nam je dan kot svobodnim posameznikom v razviti demokratični družbi.

Najširši možni potencial nosilcev spremembe v sebi nosi vokalizacijo, izkoristek tega potenciala. Potenciala, da se sliši naš glas, upošteva naša volja in, nenazadnje, da se naši interesi postavijo v ospredje. Preprosto zato, ker lahko. In zato, ker je preprosto lahko.

Časi, ko smo se pred vsakim malce daljšim izletom ali potovanjem ob vrčkih piva s prijatelji intenzivno posvetovali o krajih, ki jih je vredno obiskati in kje se dobro in predvsem ugodno spi. Svojevrstno zagonetko so predstavljali tripi v neznano, koder ni bil še nihče od bližnjih in nekih uporabnih informacij praktično ni bilo mogoče dobiti. V takih primerih se je bilo treba zanašati na popotniške izkušnje in izoblikovan čut za razne kvazi-turistične natege (produkt x lahko 100 metrov stran kupiš dvakrat ceneje). A, danes tudi to ni več takšen problem.

Splet nam ponuja kup zanimivih popotniških informacij, ki presegajo klasično popotniško literaturo ali celo prodajne kataloge turističnih agencij. Fotošopane fotke hotelskih sob, izkrivljeni podatki (100 m do plaže… a vmes je praktično treba prečkati avtocesto). Prijemi so znani, rezultati (razočaranje in uničena potovalna izkušnja) pa tudi. Pa vendar, splet in demokratizacija dostopa do ustvarjanja vsebin sta marsikaj obrnila na bolje. Imamo kar nekaj popotniških portalov, kjer so dejansko zbrana mnenja in napotki ljudi, ki so na določeni lokaciji dejansko bili. Dejanske fotografije, realne cene, koristne informacije. Med tovrstnimi portali prednjačita Virtualtourist.com in Wikitravel.com.

Tripadvisor gre še korak dlje, saj ponuja precej podrobne ocene hotelov in drugih namestitev, znamenitosti, itd. Če želite npr. najti najboljši hotel s tremi zvezdicami v Milanu (po mneju ljud, ki so tam že bili), lahko to naredite že v nekaj trenutkih. Res praktično. In kako zadeva zgleda v praksi?

Med prvomajskimi prazniki sva s punco obiskala Plitvička jezera. Nihče od naju tam še ni bil (razen dvajset let nazaj, a to ne šteje.. več :) ), po slikah izgleda fenomelano. Malce je daleč, ampak nič za to. In se začne iskanje prenočišča. Kje drugje, kot na adriatica.net, ki že v sloganu poudarja, da je specialist za to regijo. No, pa že ime malce implicira :) Skratka, poklikam hotel, cena relativno neugodna, a izbire ni. Dobim mejl, da bodo potrdili mojo rezervacijo. OK. Čez par ur še vedno nič. Naslednji dan se dopoldne priklopim na net in berem e-pošto. Mejl od adriatice me naproša, naj dokončno (a je mar treba dvakrat?) potrdim rezervacijo. Rok potrditve, “včeraj zvečer”. Dobesedno. Sporočilo je prišlo neprilično pozno, in ker sem bil takrat na dopustu, internetne pipice niso bile ravno široko dostopne. Mejl za rezervacijo, ki bi jo moral že drugič potrdit, sem tako prebral dobrih dvanajst ur prepozno. Klik na povezavo za potrditev pa ni bil več možen.

Neprijetna situacija, si mislim, in pokličem kar direktno v ta hotel. Vse zasedeno. Specialisti za Jadran so torej rezervacijo forwardali naprej, naslednjemu v vrsti, ker je jaz nisem dokončno potrdil. Torej že drugič. A sem to že omenil? Zakaj uporabnikom slabšajo user experience in težijo z dvakratnimi potrditvami in slabim iskalnikom, mi še ni čisto jasno. Mi je pa jasno, da so si specialisti za Jadran zaslužili velik minus.

Bistvena bolj navdušujoča je bila rešitev situacije. Časa je bila malo (do odhoda v Plitvice le en dan), živci na koncu. Na googlu vtipkam “accomodation plitvice”, kliknem prvo povezavo: Booking.com. Vpišem parametre in mi predlaga samo namestitve, ki so že proste. Izbire ni bilo veliko, a prvi med enakimi je bil apartma na nekem bio-eko-ranču. Vse v lesu, s kaminom. Odkljukam, vpišem podatke (da, tudi kartica). Klik. Rezervacija potrjena!

Tista druga zahtevana potrditev pri adriatica.net mi ni jasna, bo pa verjetno še marsikomu povzročila kak prepir (slabo) siv las (slabš) in izgubljen dan dopusta (najslabše). Kakšne so pa kaj vaše izkušnje z raznimi spletnimi popotniškimi servisi in booking portali?