Lokacija - Dunajska cesta, Ljubljana, ~ 100 metrov od WTC-ja.

Namig: ni Hummer ;)

V Financah je bil 4. marca objavljen članek z naslovom ‘Kateri študij se najbolj splača‘. Naslov sicer delno namiguje, da bodo v prispevku informacije o študiju, a se izkaže za nekaj popolnoma drugega. Prispevek zelo odkrito govori o tem, katere službe oziroma delovni profili so trenutno najbolj iskani - in posledično tudi najbolje plačani. Ravno zaradi tega je vsebina gotovo pritegnila marsikoga, ki se sprašuje, kakšne so plače na drugih ‘pašnikih’ in, ali je trava tam res bolj zelena.

Vse skupaj na prvi pogled deluje zelo informativno, a resnica je nekje drugje. Avtorica članka na podlagi HR strokovnjaka trdi, da je povprečna (!) neto plača vodij projektov med 1.500 in 2.000 evrov. Če to dejstvo drži, naj bi bile entry level plače okrog 1.000 evrov, za najboljše kadre v tem poklicu pa verjetno okrog treh evrskih tisočakov. Neto seveda.

Nekaj vrstic naprej je zapisano še hujše (grozo)dejstvo: najboljši programerji v Sloveniji se zadovoljijo z mesečnim dohodkom okrog 10.000 evrov bruto.

Tu je na mestu vprašanje, na podlagi česa so narejeni ti izračuni? Večina podatkov je vzetih iz pričevanj kadrovskih agencij oziroma head-hunterjev. In, kakšna je kredibilnost teh podatkov?

1. Na podlagi koliko številk (podatkov o plačah) je narejen ta pavšalni izračun? Čez palec ocenimo, da je v Sloveniji zaposlenih vsaj 2.000 vodij projektov (pa jih je verjetno bistveno več). Da bi bila številka, ki jo navajajo v kadrovskih agencijah, relevantna, bi potrebovali podakte o plačah za vsaj 100 ali več ljudi. Dejansko je verjetno ta pavšalni izračun narejen na podlagi le nekaj (<10) podatkov.

Bi morda, za objektivnost napisanega, morda predložili n, torej število uspešno posredovanih kadrov, na podlagi česar agencija posreduje te podatke.

2. Kadrovske agencije svoj kruh služijo na provizijah pri posredovanju kadrov. Te provizije se večinoma obračunavajo po sistemu določenega števila mesečnih plač (1 ali več). Predvidimo, da kadrovska agencija letno posreduje 50 kadrov, ki imajo povprečno plačo 1.000 evrov. Za obračun vzemimo, da je provizija agencije ena mesečna plača (torej cca. 1500 evrov bruto). Letno so s posredovanjem kadrov zaslužili 75.000 evrov.

Če je povprečna plača teh posredovanih kadrov namesto 1.000 evrov 1.500 evrov (bruto 2.500 evrov), je njihov zaslužek bistveno višji - 125.000 evrov.

3. Ali so plače res takšne? Lahko postavimo vse strokovnjake / srednji menedžment v okvir povprečne neto plače 1,5k-2k evrov? Ali si take plače prislužijo le tisti najboljši, najbolj iskani kadri (performance/quality/effect wise)? Dejansko so mi poznani primeri, ko strokovnjaki prejemajo plačila, ki so daleč izven tega navedenega okvira. Navzdol, seveda. Eden od komentatorjev prispevka na spletni verziji finačnega dnevnika, je novinarko zaprosil, da mu navede delodajalca, ki nudi take plače in da se takoj preseli tja. Takih bi bilo verjetno še marsikaj.

4. Kakšne so plače direktorjev? Za primer vzemimo plače top menedžerjev kategorije Bobinac, Bavčar, Šrot, Debeljak. Preprost izračun nam pove, da je povprečna direktorska plača nekje med 10 in 15 evrski tisočaki bruto. Kar zopet pomeni, da bi morali imeti direktorji take plače?

5. Na blogu Freakonomics (avtorjev istoimenske knjige, v prevodu Odštekonomija), je zelo jasno izpostavljen primer, ko statistika v hipu postane zelo debela laž (četudi jo uporabljamo po predpisih). Trener univerzitetne košarke Roy Williams je na eni izmed tiskovnih konferenc na novinarsko vprašanje, kdo je najboljši strelec za tri točke v zgodovini ameriške univerzitetne lige, odgovoril:”Scott Pollard”. Odgovor je bil nenavaden, saj je Pollard center, ki je iz svojih sposobnosti igre blizu koša ustvaril spodobno NBA kariero. Argument za Williamsov odgovor je popolnoma statističen: Pollard je namreč zadel čisto vse mete za tri točke v svoji NCAA karieri. In koliko je bilo teh metov? Eden. Da, en sam. 1/1, 100 % učinkovitost.

Številke zelo hitro lahko zavedejo, če jih ne postavimo v referenčni okvir.

Pisalo se je leto 2007. Jesen. V prestolnici so s listi že rdečili, rumenili in rjaveli v paleto barv, ki pritiče temu letnemu času. Na mestu je bil izlet na predivni slovenski Kras in Obalo. Najprej so bile na sporedu naše famozne jame in njih divote. A, po lazenju gor in dol po vlažnih prostorih, kjer umetnine narave ustavarjata apnenec in voda, se prileže primerna okrepitev.

In le kje se to, na poti proti morju lahko stori bolje, kot v Briču v Dekanih (če se pelješ po ’stari cesti - čez Črni Kal - proti morju, tik pred tistim krožnim križiščem, kjer izberež Trst, Ankaran ali Koper). Primerno veliko parkirišče. Rustikalno-kraško-primorski ambient. Odlična primorska košta. Taka pristna domača z izbranimi ribami in sadeži. A, vrh ponudbe so njihova lastna vina iz vinograda družine Brič. Osebno me je najbolj prepričal refošk, predvsem letnik 2006, pa tudi 2005 ni slab. Brbončice prepriča tudi cabernet sauvignon. V ‘recepciji’ restavracije imajo tudi vinotoč, kjer si lahko privoščite njihova vina točena v plastenke, ali pa že flaširana vrhunska vina iz vinograda.

Po kulinaričnem razvajanju v restavraciji posestva Brič prija razgledno-kafetarsko bohemiranje v Cafe Teatru v Piranu, sprehod do punte in nazaj. Potem podobno aktivnost ponovimo še v Portorožu, večer pa zaključimo v wellness centru term Palace.

Takrat smo komaj sfolgali vožnjo do Ljubljane. Spanec je bil fenomenalen. Naslednji dan tudi.

Pogosto opazimo takšne ali drugačne trapaste, zgrešene in predvsem zelo amaterske prevode v podnapisih na na slovenskih televizijskih postajah. Pogosti so tudi razni humoreskni prevodi v knjižicah z navodili za uporabo (a.k.a. “users’ manual”). Očitno se zadeva seli tudi na splet. Glede na skladnjo, ki ni čisto nič slovenska (pa tudi angleščini ni več podobna), gre verjetno za mehanski prevod - besedo po besedo, neposredno iz slovarja.

glej temnejši okvirček na desni

Komu uspe razovzlati to zagonetko?

Kampanja Baracka Obame za nominacijo demokratskega kandata in kasnejšo izvolitev za predsednika ZDA je hudo… popolna. Tale filmček, ki se ga dobi tudi na Youtubu, je elegantno-prefinjena zmes viralnega marketinga, moči zvezdnikov in izpostavljanja vrednot, ki jih Obama poudarja v svoji kampanji. Spremembe, v katere verjamemo. Change we can believe in.

Pesem je delo will.i.ama, člana Black Eyed Peas. V spotu pa se pojavi cela vrsta znanih obrazov, ki ga podpirajo tudi v celotni kampanji:

* will.i.am - 0:01
* Scarlett Johansson - 0:05
* Kareem Abdul-Jabbar - 0:21
* Common - 0:23
* John Legend - 0:32
* Bryan Greenberg (guitar) - 0:37
* Kate Walsh - 0:44
* Tatyana Ali - 0:44
* Harold Perrineau, Jr. - 0:49
* Aisha Tyler - 1:01
* Samuel Page - 1:03
* Enrique Murciano - 1:07
* Maya Rubin - 1:08 “Kein Annu Yicholim” (v hebrejščini: Yes We Can)
* Esthero - 1:10
* Eric Balfour - 1:23
* Nicole Scherzinger - 1:30
* Taryn Manning - 1:41
* Amber Valletta - 1:52
* Auden McCaw - 1:52
* Kelly Hu - 1:52

* Adam Rodríguez - 1:56 “Sí se puede”
* Eric Christian Olsen - 2:02
* Sarah Wright - 2:02
* Shoshannah Stern - 2:05
* Ed Kowalczyk (kitara) - 2:19
* Fonzworth Bentley (violina) - 2:38
* Amaury Nolasco - 3:24
* Hill Harper - 3:27
* Nick Cannon - 3:36
* Herbie Hancock (klavir) - 3:41
* Johnathon Schaech - 3:45
* Austin Nichols - 3:50
* Tracee Ellis Ross - 4:00
* Fred Goldring (kitara) - 4:03

* Anson Mount
* Alfonso Ribeiro
* Cliff Collins
* Vera Farmiga

Tale nastop pa je služil kot osnova:

Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?