… trajno izbrisano. Brez možnosti povratka. To se je pred šestnajstimi leti zgodilo približno 20.000 posameznikom, ki so iz vidika sistema dobesedno prenehali obstajati. Osebne izkaznice, socialno in zdravstveno zavarovanje, šolanje. Tam, kjer je bilo vse to, ni bilo ničesar več. In še danes ni ničesar. Nada. Ti ljudje ne morejo niti zaprositi za azil ali status begunca, saj moraš za to biti državljan druge države. Ali imeti kakršenkoli drugačen status. Izbrisano stanje pa ni dovoljeno. Svetlobo je zamenjal mrak.

Pri vsem tem je verjetno še najbolj zanimivo, kako je stanje po šestnajstih letih še vedno enako. Zganilo se ni nič. Posamezniki so se sicer združili, ustanovili društvo, organizirali par protestov, zahtevali da se nekaj premakne, pošiljali prošnje na vse mogoče uradne institucije, vzbudili zanimanje varuha človekovih pravic, se sporadično pojavljali v medijih. Nič.

So se pa že večkrat znašli v središču političnih spletk in igric. Morda še najbolj pompozno pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami, ko so prvaki različnih strank problematiko izbrisanih uvrščali visoko na svojih lestvicah prioritet in zadovoljno prikimavali, ko je bilo govora o tem, da je vse skupaj treba premakniti naprej. Roko na srce, situacija je vse prej kot primerna, za čas in za kraj v katerem živimo. Je dvajset tisoč premajhna številka? Kaj če bi kar naenkrat izginili vsi slovenski študenti. Prenehali obstajati. Videvali bi jih sicer po ulicah, a obstajali ne bi več. Bi bilo drugače, če bi se podobna situacija (’izginotje celega odstotka prebivalcev’) zgodila v Nemčiji? Tam bi v neobstajajoče stanje prešlo dobrih 800.000 ljudi. Skorajda polovica Slovenije ljudi brez kakršnihkoli pravic in zaščite države. Ste že kdaj poskusil brez dokumentov prečkati Schengenske meje?

In, ali ni v časih, ko se v državnem zboru ustvarjajo razno razne komisije, ki preučujejo precej banalne (za življenje povprečnega posameznika dokaj nepomembne) zadeve, čudno, da se ne ustanovi mešana komisija, ki bi enkrat za vselej rešila to vprašanje. Šestnajst let se že vleče. Pomislimo samo, kakšne kritike letijo na sodišča, ker se primeri vlečejo po štiri, pet let. In se zadeve obračajo na bolje. Ampak šestnajst let?! Pa ti ljudje niti na sodišče ne morejo, saj iz vidika zakonov in drugih pravil igre v Sloveniji ne obstajajo.

Ne trdim, da je problematiko smotrno rešiti z nekakšno čarobno paličico, ki bi rešila vse probleme. To nikoli ni dobro, ker čarobne paličice vedno povzročajo tudi stranske učinke, ki jih marsikdo zna še predobro izkoristiti in preobrniti vodo še na svoj mlin. Realno gledano je verjetno še najbolj smotrna ustanovitev komisije ali drugega delovnega telesa, ki naj preuči in odloča o vsakem posamezniku. A, zopet se ustavimo pri vprašanju, kdo je sploh pristojen o tem odločati? Najbolj enoumen odgovor je: nihče. Prav tako kot nihče nima in ne more imeti pristojnosti ljudi preprosto izbrisati iz sistema.

0%

0%