Kaj je tisto, kar nas združuje? Strast po skupni izkušnji? Želimo odkriti, kdo v resnici smo? Nekaj v nas nas žene, da iščemo odgovore na ta vprašanja. A, odgovori na to se ne skrivajo v nas samih, ampak v ljudeh, ki jih spuščamo v naše življenje. Znance, prijatelje, ljubimce, partnerje. In, kako nenavadno je, da je z največjo srečo, ki jo pozna naša vrsta, povezan tudi naš največji strah: ljubiti ali biti razočaran. A, bojimo se tistih stvari, ki jih ne poznamo. Smo se pripravljeni spremeniti za druge, samo za to, da bi jim ugajali in s tem izgubiti delček sebe?

V navalu zaljubljenosti, nenavadnih kemijskih spojin v našem telesu in metuljčkov, ki veselo letajo po našem abdominalnem predelu, se nam to zdi vredno. Takrat bi tudi premaknili kakšno goro, če bi bilo treba. Želja je premočna, da bi se ji razum lahko uprl. Vendar ta faza slej ko prej izgine in realnost nas udari tako močno, kot se maratonci zaletimo v zid nekje po 35. kilometru, ko so vse še tako skrite zaloge glikogena že zdavnaj izčrpane. In takrat udari realnost. In panika. In strah. In dejstvo, da živimo življenje, ki ni naše. Ste se že kdaj zjutraj pogledali v ogledalo in si rekli WTF? Takrat je čas za spremembo. Konec koncev pa so ‘napake’ tiste, ki določajo našo usodo.

In takrat se pogosto sprašujemo, kdo sploh smo. Svoj obstoj ugotavljamo na več nivojih, in mu skušamo dati smisel. In to počnemo z brskanjem po spominih na pretekle dogodke in izkušnje. Prikličemo le bolečino in trenutke ultra-sreče, skorajda nirvane. Urejamo svojo lastno zasebno zbirko strahov, ljubezni, obžalovanj, veličastnih zmag, zamer, razočaranj, potrditev, solznih oči, neskončnih nasmehov, nežnih poljubov in dolgih noči. In ob vsem tem se zvrstijo pomladne podobe brezčasno rumenih forzicij, pravljično cvetočih japonskih češenj in vonja po novih priložnostih. Stalno tehtamo med dobrim in slabim, prav in narobe, uspehom in propadom. Ravnovesja ni. In ravno to nam daje življenje, to nas dela kar smo. In taki trenutki nas čakajo ob prijetnem spomladanskem soncu na piranski punti ob kozarcu refoška; ali prijetnem vetriču v nasadu borovcev na dalmatinskih otokih; na drugem koncu sveta v azurno modrem morju. To so tisti posebni trenutki, ko se počutimo, kot da smo eno s svetom in da razumemo vse. In naslednji trenutek vse skupaj odplava z naslednjim kozmičnim valom, kot napis, ki smo ga s posušeno vejo zapisali v mivko in ga je odneslo morje.

In mi, ostanemo tam, presunjeni, še bolj zmedeni, a delček tega trenutka obdržimo zase. Kam vodi ta pot? Da bi to vedeli, moramo narediti prvi korak.

0%

0%