Že nekje od sredine lanskega leta stalno poslušamo zgodbice, kako so se dvignile cene osnovnih sestavin živil. Baje so vsega kriva žita, zaradi česar se posledično draži vse ostalo. Moka, kruh. Sedaj še meso in mleko.

V medijih je slika vedno enaka. Razočarani vse_je_drago_a_nekaj_je_treba_jesti potrošniki, ambivalentni mi_smo_cene_dvignili_le_toliko_kot_so_se_podražile_vhodne_surovine proizvajalci in uberpošteni dvig_cen_je_v_skladu_s_trendi trgovci. Pri tem nekaj hudo ne štima. Primer mleka, ki je trenutno aktualno. Odkupna cena mleka se celo niža (!) - kmet zasluži manj. Mlekarji dvignejo cene za 20 %, v trgovini pa je mleko dražje za skoraj 50 %. Potrošnik pač nima neke besede, saj je to eno izmed najbolj osnovnih živil. Kmetje, očitno, tudi nimajo nekih dobrih pogajalskih izhodišč, da bi si zagotovili boljše pogoje. Če želijo preživeti, se strinjajo s postavkami, ki jih postavljajo odkupovalci. Če je neupravičen že dvig cen mlekarjev, kaj je potem šele z dodatnim dvigom cen, ki so si ga prvioščili trgovci? Je s tem dražjim mlekom treba drugače ravnati? Se ga do skladišč prevaža v blindiranih vozilih in skladišči na prav poseben način? So police z mlekom sedaj iz boljšega materiala, ki omogoča, da živilo dalj časa ostane sveže? Ne, ne in ne.

Če bi se dražilo samo mleko, bi to še nekako šlo. Pa ni tako. Cunami dvigajočih cen je vplival na prav vse kategorije izdelkov. Če se nekaj še ni podražilo, se zagotovo še bo. In pri tem, tako gre njihova mantra, trgovci nimajo nič. Seveda ne, saj njihov posel ni prav nič donosen in jim ne omogoča gradnje novih in novih trgovskih središč, ki bodo omogočala še več potrošnikom, da prinesejo denarce na ogled. Kdo ve, koliko je bilo v Sloveniji nakupovalnih središč leta 2000 in koliko jih imamo danes? Razpon je velik…

Vse skupaj spremlja tudi vzporedna zgodba: krik sindikatov za zvišanje plač v podjetjih. Gre za idejo socialnega korektiva, ki spada bolj v čase železne zavese, kot v čas in prostor, kjer živimo danes. Ideja sama je čisto logična in upravičena; zaradi višjih cen povišajte plače zaposlenim. Toda, ali ni to popolnoma v nasprotju z zakonitostmi igre na svobodnem trgu, kjer ceno (dela) določata povpraševanje in ponudba. Na nek način bi lahko gledali na to povišanje, kot na neko ’subvencijo’ s katero bi delodajalci svojim delavcem omogočili standard, kot naj bi si ga po mnenju sindikatov zaslužili. Pa je res tako? Odstotek zvišanja plač se meri v nekaj odstotkih, dočim se cene zvišujejo za več deset odstotkov.

Prav tako je zanimiva primerjava, koliko časa že potekajo ti dogovori med sindikati in delodajalci in koliko časa rabijo trgovci za zvišanje plač… časovne enote se ne ujemajo najbolje. Kaj je torej storiti? Načeloma obstajajo tri opcije:

1. Pasivno sprejemanje tega, kar se dogaja in čakanje na razplet celotne zgodbe. Take rešitve nam ponujajo obrazi na televiziji, ko se gredo okrogle mize na to temo.

2. Samoaktivnost za rešitev problema: Ker cen v trgovini ne moremo spremeniti, je rešitev na drugi strani. Pogovori s šefom ali iskanje novega šefa ;)

3. Upoštevati, da valuta ni le tisto, kar pripisujemo različnim denarcem, ampak tudi čas in prostor. S povprečno slovensko plačo bi se nadvse fino živelo v Burundiju (BDP per capita za leto 2006: 127 USD), Kongu (161 USD) ali Liberiji (195 USD). Pa še stroškov z ogrevanjem ni. Na drugi strani je obljubljena dežela Luksemburg (BDP per capita 2006: 102.284 USD). Slovenija je na tem seznamu na tridesetem mestu (22.079 USD), za Bahrainom in pred Portugalsko in Izraelom.

Sedeti na riti in jamrati “kako se vse draži” je od teh treh rešitev gotovo daleč najslabša.

67%

33%