Kaj je tisto, kar nas združuje? Strast po skupni izkušnji? Želimo odkriti, kdo v resnici smo? Nekaj v nas nas žene, da iščemo odgovore na ta vprašanja. A, odgovori na to se ne skrivajo v nas samih, ampak v ljudeh, ki jih spuščamo v naše življenje. Znance, prijatelje, ljubimce, partnerje. In, kako nenavadno je, da je z največjo srečo, ki jo pozna naša vrsta, povezan tudi naš največji strah: ljubiti ali biti razočaran. A, bojimo se tistih stvari, ki jih ne poznamo. Smo se pripravljeni spremeniti za druge, samo za to, da bi jim ugajali in s tem izgubiti delček sebe?

V navalu zaljubljenosti, nenavadnih kemijskih spojin v našem telesu in metuljčkov, ki veselo letajo po našem abdominalnem predelu, se nam to zdi vredno. Takrat bi tudi premaknili kakšno goro, če bi bilo treba. Želja je premočna, da bi se ji razum lahko uprl. Vendar ta faza slej ko prej izgine in realnost nas udari tako močno, kot se maratonci zaletimo v zid nekje po 35. kilometru, ko so vse še tako skrite zaloge glikogena že zdavnaj izčrpane. In takrat udari realnost. In panika. In strah. In dejstvo, da živimo življenje, ki ni naše. Ste se že kdaj zjutraj pogledali v ogledalo in si rekli WTF? Takrat je čas za spremembo. Konec koncev pa so ‘napake’ tiste, ki določajo našo usodo.

In takrat se pogosto sprašujemo, kdo sploh smo. Svoj obstoj ugotavljamo na več nivojih, in mu skušamo dati smisel. In to počnemo z brskanjem po spominih na pretekle dogodke in izkušnje. Prikličemo le bolečino in trenutke ultra-sreče, skorajda nirvane. Urejamo svojo lastno zasebno zbirko strahov, ljubezni, obžalovanj, veličastnih zmag, zamer, razočaranj, potrditev, solznih oči, neskončnih nasmehov, nežnih poljubov in dolgih noči. In ob vsem tem se zvrstijo pomladne podobe brezčasno rumenih forzicij, pravljično cvetočih japonskih češenj in vonja po novih priložnostih. Stalno tehtamo med dobrim in slabim, prav in narobe, uspehom in propadom. Ravnovesja ni. In ravno to nam daje življenje, to nas dela kar smo. In taki trenutki nas čakajo ob prijetnem spomladanskem soncu na piranski punti ob kozarcu refoška; ali prijetnem vetriču v nasadu borovcev na dalmatinskih otokih; na drugem koncu sveta v azurno modrem morju. To so tisti posebni trenutki, ko se počutimo, kot da smo eno s svetom in da razumemo vse. In naslednji trenutek vse skupaj odplava z naslednjim kozmičnim valom, kot napis, ki smo ga s posušeno vejo zapisali v mivko in ga je odneslo morje.

In mi, ostanemo tam, presunjeni, še bolj zmedeni, a delček tega trenutka obdržimo zase. Kam vodi ta pot? Da bi to vedeli, moramo narediti prvi korak.

Od pričetka bitke s samim seboj na 21-kilometrski trasi 13. Ljubljanskega maratona je ostalo le še dobrih 12 ur. Nekaj za spanec, nekaj za koncentracijo, nekaj za ogrevanje. In potem bomo šli. Skoraj 11.000 tekačic in tekačev. 11.000 želja. 11.000 razlogov, 11.000 načinov, 11.000 priprav. In samo en cilj. Dati vse od sebe. Zaključiti tedne in mesece priprav na tej največji slovenski športni prireditvi. In sredi te največje masovke si popolnoma sam. Ti in kilometri. Ti in napor. Ti in ti iz lanskega leta. Drugih ni.

Jaz in debelih tristo odtečenih trening kilometrov. Jaz in že skorajda pozabljeni spomini na fuč koleno. Jaz in 21.097,5 metrov od štarta do cilja. Jaz in plejlista, ki so mi jo pomagali sestaviti prijatelji iz koornka:

26.10.2008, 10:00, Kongresni trg. Pretekli bomo takole čez prst 200.000 kilometrov in prestavili uro :)

… trajno izbrisano. Brez možnosti povratka. To se je pred šestnajstimi leti zgodilo približno 20.000 posameznikom, ki so iz vidika sistema dobesedno prenehali obstajati. Osebne izkaznice, socialno in zdravstveno zavarovanje, šolanje. Tam, kjer je bilo vse to, ni bilo ničesar več. In še danes ni ničesar. Nada. Ti ljudje ne morejo niti zaprositi za azil ali status begunca, saj moraš za to biti državljan druge države. Ali imeti kakršenkoli drugačen status. Izbrisano stanje pa ni dovoljeno. Svetlobo je zamenjal mrak.

Pri vsem tem je verjetno še najbolj zanimivo, kako je stanje po šestnajstih letih še vedno enako. Zganilo se ni nič. Posamezniki so se sicer združili, ustanovili društvo, organizirali par protestov, zahtevali da se nekaj premakne, pošiljali prošnje na vse mogoče uradne institucije, vzbudili zanimanje varuha človekovih pravic, se sporadično pojavljali v medijih. Nič.

So se pa že večkrat znašli v središču političnih spletk in igric. Morda še najbolj pompozno pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami, ko so prvaki različnih strank problematiko izbrisanih uvrščali visoko na svojih lestvicah prioritet in zadovoljno prikimavali, ko je bilo govora o tem, da je vse skupaj treba premakniti naprej. Roko na srce, situacija je vse prej kot primerna, za čas in za kraj v katerem živimo. Je dvajset tisoč premajhna številka? Kaj če bi kar naenkrat izginili vsi slovenski študenti. Prenehali obstajati. Videvali bi jih sicer po ulicah, a obstajali ne bi več. Bi bilo drugače, če bi se podobna situacija (‘izginotje celega odstotka prebivalcev’) zgodila v Nemčiji? Tam bi v neobstajajoče stanje prešlo dobrih 800.000 ljudi. Skorajda polovica Slovenije ljudi brez kakršnihkoli pravic in zaščite države. Ste že kdaj poskusil brez dokumentov prečkati Schengenske meje?

In, ali ni v časih, ko se v državnem zboru ustvarjajo razno razne komisije, ki preučujejo precej banalne (za življenje povprečnega posameznika dokaj nepomembne) zadeve, čudno, da se ne ustanovi mešana komisija, ki bi enkrat za vselej rešila to vprašanje. Šestnajst let se že vleče. Pomislimo samo, kakšne kritike letijo na sodišča, ker se primeri vlečejo po štiri, pet let. In se zadeve obračajo na bolje. Ampak šestnajst let?! Pa ti ljudje niti na sodišče ne morejo, saj iz vidika zakonov in drugih pravil igre v Sloveniji ne obstajajo.

Ne trdim, da je problematiko smotrno rešiti z nekakšno čarobno paličico, ki bi rešila vse probleme. To nikoli ni dobro, ker čarobne paličice vedno povzročajo tudi stranske učinke, ki jih marsikdo zna še predobro izkoristiti in preobrniti vodo še na svoj mlin. Realno gledano je verjetno še najbolj smotrna ustanovitev komisije ali drugega delovnega telesa, ki naj preuči in odloča o vsakem posamezniku. A, zopet se ustavimo pri vprašanju, kdo je sploh pristojen o tem odločati? Najbolj enoumen odgovor je: nihče. Prav tako kot nihče nima in ne more imeti pristojnosti ljudi preprosto izbrisati iz sistema.