V zadnjem času me je v komentarjih kar nekaj obiskovalcev bloga spraševalo, kakšno je stanje mojega kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Od posega je minilo že več kot pol leta, od poškodbe pa že debelo leto.

• Ko se strga križna vez (1 mesec po operaciji)
• Stanje po treh mesecih

Pa poglejmo. Šest mesecev po operaciji sem bil na pregledu pri dr. Zupancu (ki je tudi izvedel poseg), ki mi je povedal, da je nova križna vez dobro pritrjena, da je koleno normalno gibljivo in naj nadaljujem s stopnjevanjem športnih aktivnosti. V tistem trenutku mi je to pomenilo največ na svetu, saj se fizioterapije, fitnesa, teka in kolesarjenja kar dodobra naveličaš, če ne moreš smeš početi nič drugega.

Dober teden kasneje sem se vrnil ‘na mesto zločina’ in prvič po dobrem letu igral tenis. Čeprav je koleno stabilno, je v glavi še vedno prisoten močan strah pred napačnim ali nerodnim gibom, ki bi pomeni novo poškodbo (in zopet bolečine in naporno rehabilitacijo…). Vendar pa je praktično z vsakim gibom, z vsakim korakom, zaupanje v koleno boljše, športna aktivnost pa postaja vedno večji užitek.

Na kolenu sicer nosim neoprensko opornico (ne štiritočkovno), ki pa je tam bolj zaradi tega, da imam še eno varovalko v glavi :) Načrtovana vrnitev do polne aktivnosti, torej kontaktnih, dinamičnih športov, je sredi avgusta, skorajda natanko 10 mesecev po operaciji. Tako pa svetuje tudi večina zdravnikov. Vrhunski športniki, atleti, se sicer po podobnih poškodbah vrnejo bistveno prej, vendar je pri njih postopek rehabilitacije bistveno drugačen (beri: bolj intenziven), poleg tega pa je muskulatura že prej v boljšem stanju kot pri rekreativnih športnikih.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko dam vsem, ki se boste kdaj srečali s podobno situacijo: do pikice natančno upoštevajte program rehabilitacije, fizioterapij in vaj v fitnesu za izboljšanje moči. Le tako si lahko zagotovite popolno sanacijo poškodbe in 100 % rehabilitacijo. Kakršnokoli zabušavanje ali lenarjenje se še kako pozna (gibljivost je slabša, sklep ni stabilen, mišice atrofirane…). Pa srečno! :)

… trajno izbrisano. Brez možnosti povratka. To se je pred šestnajstimi leti zgodilo približno 20.000 posameznikom, ki so iz vidika sistema dobesedno prenehali obstajati. Osebne izkaznice, socialno in zdravstveno zavarovanje, šolanje. Tam, kjer je bilo vse to, ni bilo ničesar več. In še danes ni ničesar. Nada. Ti ljudje ne morejo niti zaprositi za azil ali status begunca, saj moraš za to biti državljan druge države. Ali imeti kakršenkoli drugačen status. Izbrisano stanje pa ni dovoljeno. Svetlobo je zamenjal mrak.

Pri vsem tem je verjetno še najbolj zanimivo, kako je stanje po šestnajstih letih še vedno enako. Zganilo se ni nič. Posamezniki so se sicer združili, ustanovili društvo, organizirali par protestov, zahtevali da se nekaj premakne, pošiljali prošnje na vse mogoče uradne institucije, vzbudili zanimanje varuha človekovih pravic, se sporadično pojavljali v medijih. Nič.

So se pa že večkrat znašli v središču političnih spletk in igric. Morda še najbolj pompozno pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami, ko so prvaki različnih strank problematiko izbrisanih uvrščali visoko na svojih lestvicah prioritet in zadovoljno prikimavali, ko je bilo govora o tem, da je vse skupaj treba premakniti naprej. Roko na srce, situacija je vse prej kot primerna, za čas in za kraj v katerem živimo. Je dvajset tisoč premajhna številka? Kaj če bi kar naenkrat izginili vsi slovenski študenti. Prenehali obstajati. Videvali bi jih sicer po ulicah, a obstajali ne bi več. Bi bilo drugače, če bi se podobna situacija (’izginotje celega odstotka prebivalcev’) zgodila v Nemčiji? Tam bi v neobstajajoče stanje prešlo dobrih 800.000 ljudi. Skorajda polovica Slovenije ljudi brez kakršnihkoli pravic in zaščite države. Ste že kdaj poskusil brez dokumentov prečkati Schengenske meje?

In, ali ni v časih, ko se v državnem zboru ustvarjajo razno razne komisije, ki preučujejo precej banalne (za življenje povprečnega posameznika dokaj nepomembne) zadeve, čudno, da se ne ustanovi mešana komisija, ki bi enkrat za vselej rešila to vprašanje. Šestnajst let se že vleče. Pomislimo samo, kakšne kritike letijo na sodišča, ker se primeri vlečejo po štiri, pet let. In se zadeve obračajo na bolje. Ampak šestnajst let?! Pa ti ljudje niti na sodišče ne morejo, saj iz vidika zakonov in drugih pravil igre v Sloveniji ne obstajajo.

Ne trdim, da je problematiko smotrno rešiti z nekakšno čarobno paličico, ki bi rešila vse probleme. To nikoli ni dobro, ker čarobne paličice vedno povzročajo tudi stranske učinke, ki jih marsikdo zna še predobro izkoristiti in preobrniti vodo še na svoj mlin. Realno gledano je verjetno še najbolj smotrna ustanovitev komisije ali drugega delovnega telesa, ki naj preuči in odloča o vsakem posamezniku. A, zopet se ustavimo pri vprašanju, kdo je sploh pristojen o tem odločati? Najbolj enoumen odgovor je: nihče. Prav tako kot nihče nima in ne more imeti pristojnosti ljudi preprosto izbrisati iz sistema.

Pisalo se je leto 2007. Jesen. V prestolnici so s listi že rdečili, rumenili in rjaveli v paleto barv, ki pritiče temu letnemu času. Na mestu je bil izlet na predivni slovenski Kras in Obalo. Najprej so bile na sporedu naše famozne jame in njih divote. A, po lazenju gor in dol po vlažnih prostorih, kjer umetnine narave ustavarjata apnenec in voda, se prileže primerna okrepitev.

In le kje se to, na poti proti morju lahko stori bolje, kot v Briču v Dekanih (če se pelješ po ’stari cesti - čez Črni Kal - proti morju, tik pred tistim krožnim križiščem, kjer izberež Trst, Ankaran ali Koper). Primerno veliko parkirišče. Rustikalno-kraško-primorski ambient. Odlična primorska košta. Taka pristna domača z izbranimi ribami in sadeži. A, vrh ponudbe so njihova lastna vina iz vinograda družine Brič. Osebno me je najbolj prepričal refošk, predvsem letnik 2006, pa tudi 2005 ni slab. Brbončice prepriča tudi cabernet sauvignon. V ‘recepciji’ restavracije imajo tudi vinotoč, kjer si lahko privoščite njihova vina točena v plastenke, ali pa že flaširana vrhunska vina iz vinograda.

Po kulinaričnem razvajanju v restavraciji posestva Brič prija razgledno-kafetarsko bohemiranje v Cafe Teatru v Piranu, sprehod do punte in nazaj. Potem podobno aktivnost ponovimo še v Portorožu, večer pa zaključimo v wellness centru term Palace.

Takrat smo komaj sfolgali vožnjo do Ljubljane. Spanec je bil fenomenalen. Naslednji dan tudi.

Že nekje od sredine lanskega leta stalno poslušamo zgodbice, kako so se dvignile cene osnovnih sestavin živil. Baje so vsega kriva žita, zaradi česar se posledično draži vse ostalo. Moka, kruh. Sedaj še meso in mleko.

V medijih je slika vedno enaka. Razočarani vse_je_drago_a_nekaj_je_treba_jesti potrošniki, ambivalentni mi_smo_cene_dvignili_le_toliko_kot_so_se_podražile_vhodne_surovine proizvajalci in uberpošteni dvig_cen_je_v_skladu_s_trendi trgovci. Pri tem nekaj hudo ne štima. Primer mleka, ki je trenutno aktualno. Odkupna cena mleka se celo niža (!) - kmet zasluži manj. Mlekarji dvignejo cene za 20 %, v trgovini pa je mleko dražje za skoraj 50 %. Potrošnik pač nima neke besede, saj je to eno izmed najbolj osnovnih živil. Kmetje, očitno, tudi nimajo nekih dobrih pogajalskih izhodišč, da bi si zagotovili boljše pogoje. Če želijo preživeti, se strinjajo s postavkami, ki jih postavljajo odkupovalci. Če je neupravičen že dvig cen mlekarjev, kaj je potem šele z dodatnim dvigom cen, ki so si ga prvioščili trgovci? Je s tem dražjim mlekom treba drugače ravnati? Se ga do skladišč prevaža v blindiranih vozilih in skladišči na prav poseben način? So police z mlekom sedaj iz boljšega materiala, ki omogoča, da živilo dalj časa ostane sveže? Ne, ne in ne.

Če bi se dražilo samo mleko, bi to še nekako šlo. Pa ni tako. Cunami dvigajočih cen je vplival na prav vse kategorije izdelkov. Če se nekaj še ni podražilo, se zagotovo še bo. In pri tem, tako gre njihova mantra, trgovci nimajo nič. Seveda ne, saj njihov posel ni prav nič donosen in jim ne omogoča gradnje novih in novih trgovskih središč, ki bodo omogočala še več potrošnikom, da prinesejo denarce na ogled. Kdo ve, koliko je bilo v Sloveniji nakupovalnih središč leta 2000 in koliko jih imamo danes? Razpon je velik…

Vse skupaj spremlja tudi vzporedna zgodba: krik sindikatov za zvišanje plač v podjetjih. Gre za idejo socialnega korektiva, ki spada bolj v čase železne zavese, kot v čas in prostor, kjer živimo danes. Ideja sama je čisto logična in upravičena; zaradi višjih cen povišajte plače zaposlenim. Toda, ali ni to popolnoma v nasprotju z zakonitostmi igre na svobodnem trgu, kjer ceno (dela) določata povpraševanje in ponudba. Na nek način bi lahko gledali na to povišanje, kot na neko ’subvencijo’ s katero bi delodajalci svojim delavcem omogočili standard, kot naj bi si ga po mnenju sindikatov zaslužili. Pa je res tako? Odstotek zvišanja plač se meri v nekaj odstotkih, dočim se cene zvišujejo za več deset odstotkov.

Prav tako je zanimiva primerjava, koliko časa že potekajo ti dogovori med sindikati in delodajalci in koliko časa rabijo trgovci za zvišanje plač… časovne enote se ne ujemajo najbolje. Kaj je torej storiti? Načeloma obstajajo tri opcije:

1. Pasivno sprejemanje tega, kar se dogaja in čakanje na razplet celotne zgodbe. Take rešitve nam ponujajo obrazi na televiziji, ko se gredo okrogle mize na to temo.

2. Samoaktivnost za rešitev problema: Ker cen v trgovini ne moremo spremeniti, je rešitev na drugi strani. Pogovori s šefom ali iskanje novega šefa ;)

3. Upoštevati, da valuta ni le tisto, kar pripisujemo različnim denarcem, ampak tudi čas in prostor. S povprečno slovensko plačo bi se nadvse fino živelo v Burundiju (BDP per capita za leto 2006: 127 USD), Kongu (161 USD) ali Liberiji (195 USD). Pa še stroškov z ogrevanjem ni. Na drugi strani je obljubljena dežela Luksemburg (BDP per capita 2006: 102.284 USD). Slovenija je na tem seznamu na tridesetem mestu (22.079 USD), za Bahrainom in pred Portugalsko in Izraelom.

Sedeti na riti in jamrati “kako se vse draži” je od teh treh rešitev gotovo daleč najslabša.

Kaj je danes šport? Biznis, posel kot katerikoli drugi. Biznis, kjer se konec leta dela bilanco, ne samo na tekmovalnem, ampak tudi na finančnem področju. Vsak resen profesionalni športnik ima svojega menedžerja, osebnega trenerja, svetovalca za finance, itd. Od kod denar? Prispeva ga raja športnih navdušencev: nekaj neposredno z nakupi kart, navijaških artiklov, majic, dresov, šalov, kap. Večino posredno prek televizijskih prenosov, kjer se za njihovo pozornost tepejo oglaševalci. Če pogledamo na sodoben šport skozi prizmo oglaševalske sfere, dejansko lahko gledamo na športnike in ekipe kot medij, ki prenašajo sporočilo (blagovno znamko) oglaševalca do množice športnih navdušencev. Franco Pettardini, nogometni napadalec in posrednik pri oglaševanju, s.p.

Vsako leto se v športu obračajo enormne vsote denarjev. Lepšega dela kolača so deležni športniki zvezdniki sami (letni bruto prihodki brez sponzorskih pogodb nekaterih najboljših posameznikov v različnih panogah se štejejo v desetinah milijonov dolarjev in evrov). Največja imena imajo sklenjene še individualne sponzorske pogodbe, ki v športnikovo blagajno prinesejo še nekaj milijončkov, “za povrh”. Na otoku je nakup nogometnega kluba lahko smiselna investicija, ki se jo gredo vzhodni naftni mogotci in prekolužni miljarderji.

Pa so, konec koncev, nastopi, tekme in dirke zato bolj napete. Je znoj, ki ga igralci puščajo na parketu številnih dvoran po svetu odišavljen s Chanellovo petico? Je kri bolj modra? Je zmaga v zadnjih trenutkih tekme, ko se gledalci že pripravljajo na podaljšek kaj bolj veličastna? Ne. Tudi pravila se praktično niso spremenila, razen nekaj podrobnosti, ki šport naredijo gledalcu bolj zanimiv (kartoni pri nogometu, četrtine pri košarki, ipd.). Pa vendar se pravim športnim navdušencem orosi oko, ko pomislijo na čase, ko je na dirki po Franciji na jabolčnem soku in keksih zmagoval Eddy Mercx. Ko je za volanom ferrarijevega bolida ždel Niki Lauda. In ko je bil Ivo Daneu strah in trepet vsake ekipe, ki se je postavila nasproti jugoslovanski reprezantanci. Danes pa praktično ni športa, ki ne bi imel odmevnega dopinškega škandala, afer z nastavljanjem rezultatov in raznih manipulacij. Kam smo vse to pognali?

V Sloveniji