V začetku poletja sem ob novici, da bo konec septembra na Dunaju nekaj zbranega občinstva zabaval manjši angleški band po imenu Coldplay, brž kupil vstopnici za turnejo Viva la Vida. Potem je to dejstvo, da jih bom po dveh letih zopet lahko videl v živo, ušlo nekam v področje skorajda nepomembnih informacij, pred kakšnim mesecem pa je zadeva zopet postala zelo živahna in na plan je prišla ideja, da bi prijetno združil s še malo prijetnega in vrhunskega, ter obisk avstrijske prestolnice raztegnil na tripet dni. Vmes je Albertina na ogled postavila največjo zbirko slik enega slikarja, ki mu je bilo ime Vincent (na nekatere slike in risbe se niti ne podpisuje). V Belvederu je doma Klimt in njegov fantastični Poljub. Potem je tu še veličastni Schonbrunn, Stephansdom, pisani Naschmarkt, Secesija, … Že dejstvo, da je bilo to mesto kar vrsto let prestolnica Evrope in s tem praktično celotnega sveta, pove dovolj.

In, ker je treba začeti v slogu, so bili prvi na vrsti Coldplay, po besedah Chrisa Martina: “We’re not the greatest band in the world, but certainly the biggest.” Koncert je bil v Wiener Stadthalle, v eni od manjših dvoran, ki sprejme ‘le’ okrog 15.000 ljudi. Fascinira te že zelo gladek vstop v dvorano. Na prvi kontroli točki preverijo, ali imaš karto in ali stojiš vsaj približno v pravi vrsti. Na drugi točki preverijo vstopnico (črtna koda) in te pošljejo na tretjo kontrolno točko, kjer sledi varnostni pregled in že si pri vratih v dvorano (četrta točka), kjer ti povedo še čisto točno, kam moraš iti znotraj dvorane. Vse skupaj je mogoče trajalo dve minuti. Vse poteka izredno hitro zato, ker je vsaka kontrolna točka specializirana samo za eno stvar (obstoj vstopnice, preverjanje vstopnice, varnostni pregled, vstop) in ker je teh točk več - vzporedno so potekale štiri linije na vsakem vhodu je že sama izkušnja vstopa na prireditveni prostor vrhunska. Pri nas vse zgoraj našteta opravila ponavadi opravlja ena oseba, zato je praktično na vsaki malce večji prireditvi za vstop v dvorano treba čakati tudi po več deset minut. Da ne izgubljam besed o tem, koliko časa pri nas traja da po končanem dogajanju prideš ven na ulico. Tu je bil to le krajši sprehod (vse možne izhodne točke na stežaj odprte, množica pa je bila tudi usmerjana, da ni prihajalo do preveč križanj - to povzroča zastoje). Skratka… Coldplay.

Ko sem prvič slišal zadnji album Viva la Vida, nisem bil ravno najbolj navdušen. Zvok je veliko bolj pisan in raznolik in na nekaterih mestih še mehkejši, na drugi pa se koketno spogleduje s tršimi elektronskimi ritmi. A, to je band, ki ga je treba slišati v živo. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da se fantom vidi, da se imajo fajn in da se zabavajo. Nastop je neverjeten, od uvodnega Violet Hilla do zaključne Yellow se fantje dvakrat prestavijo, enkrat na podaljšek glavnega odra, enkrat čisto na drugo stran dvorane, na stopnice, direktno med publiko. Tudi scenske postavitve, luči, ogromne projekcijske krogle, ki visijo iz stropa, papirnati metuljčki, ki med Lovers in Japan pršijo po dvorani. Vse je neverjetno dodelano, premišljeno in perfektno izpeljano. Fantje so trenutno najbolj vroč bend na svetu in to z zelo dobrim razlogom: v živo so še precej boljši kot na albumu. Vse skupaj zveni malce trše, a hkrati neverjetno coldplejevsko. Precej kritikov je turnejo Viva la Vida poimenovalo “The greatest show on earth”. Temu lahko le pritrdim, precej pa povedo tudi tile posnetki iz koncerta (via Youtube):

A, to je v Mestu šele začetek. Ogled Štefanove katedrale, katakomb, kjer so v bronastih žarah shranjeni organi cesarske družine, vzpon na južni stolp, ki ponuja odličen pogled na center mesta. Potem so tu številne male uličice Dunaja, ki govorijo svoje zgodbe. Znane kavarne/slaščičarne, kot sta npr. Demel ali Sacher, kjer se dekadentno harmonično zliva s prestižnim…

Svojevrstne občutke je nudil obisk Albertine, ki gosti Van Goghove umetnine in ga predstavlja v celotnem opusu, od risarja do slikarja in na koncu do nerazumljenega umetnika, ki je z velikimi črkami vpisan v zgodovino človeštvo. Fascinantno je stati slab meter stran od nekaterih njegovih najbolj znanih slik in si hkrati skušati predstavljati, kaj vse to pomeni. Takrat se zaveš, kako si majhen, a hkrati gledaš nekaj kar transcedentira vse meje zemeljskega. Albertina je svojevrstna posebnost že zaradi tega, ker se po ogledu Van Goghove razstave še malce sprehajaš po sobanah in si ogleduješ neke risbice. Pogledaš malo bližje. Hja, Michelangelo Bonarotti. Malo naprej Degaz. Rubens. Picasso. Monet. Klimt. Schiele… popolnoma brez pompa.

Ogled Schonbrunna doda nove dimenzije pridevniku cesarsko oz. imperial. Habsburžani so si to palačo najprej zamislili kot poletno rezidenco, na obrobju takratnega Dunaja, na ne vem koliko sto hektarih so si uredili živalski vrt, na vrh griča Gloriette (kamor so hodli na kavo), številne vrtove, vodnjake, fontane… Živalski vrt je eden najstarejših na svetu, a zgledno urejen z raznovrstno zastopanostjo živalskih vrst in posebnimi ekshibicijami (tropska hiša z visoko vlažnostjo, vodni svet s pingvini in morskimi levi,…).

Potem je tu še Belvedere, palača princa Evgena, ki gosti zavidljivo zbirko umetnin, od katerih sta mene osebno najbolj fascinirali zbirka Metternichovih kipov z različnimi ekspresivnimi izrazi in pa seveda Poljub. Ta Klimtova mojstrovina je impresivna že zaradi velikosti. In zaradi vsebine. Ko jo takole ugledaš na dobrih deset metrov, ko stopiš v sobano, kjer je razstavljena, se telo kar samo preusmeri v smeri proti njej. Zlati lističi na sliki pričarajo prav poseben efekt, ki pogled kar ‘prilepi’ na sliko.

Posebno omembo si zasluži tudi kulinarika. Od tradicionalnih dunajskih seveda ne moremo mimo dunajskega zrezka, ki je edini pravi pri Figlmullerju, do Tafelspitza (kuhano goveje meso s praženim krompirjem in različnimi omakami - celo nedeljsko kosilo v eni jedi) in odličnih tortic pri Demelu ali Sacherju. Kulinariko celega sveta ponuja Naschmarkt. Morska hrana, italijanska, španska, mehiška, kitajska, japonska, vietnamska, turška, tradicionalna… različnih malih lokalov, kjer strežejo hrano je ogromno, raztezajo pa se na dobrih 500 dolžinskih metrih. V čisto drugi luči se Naschmarkt pokaže zvečer, saj je priljubljeno zbirališče dunajskih japijev, alternativcev, itd. V precej lokalih imajo posebej v ta namen živo glasbo ali DJe. So pa več ali manj vsi lokalčki precej neprijetno zakajeni. Da, Avstrija, ki jo vsi postavljajo kot model napredne države, še vedno nima uzakonjene prepovedi kajenja, tako da se več ali manj povsod še na veliko puha tobačni dim. Precej tečno je to dejstvo ob kosilu ali večerji, malo manj pa zvečer na kozarčku odličnega dunajskega vina, ko - ironično - nekadilci posedamo zunaj pred lokali :) Ravno obratno kot pri nas.

Vzorno je urejen tudi javni prevoz, predvsem podzemna, ki je svetlobna leta pred vsemi našimi avtobusi in vlaki, kar se tiče uporabnosti in uporabniške izkušnje. Na vsaki postaji je LED displej, kjer je izpisan čas do prihoda naslednjega vlaka (v minutah) in še enega za njim - tako se lahko npr. odločiš, da boš počakal naslednji vlak in v desetih minutah opraviš še kak hitri nakup. Na vsaki postaji je tudi izpisano, koliko časa vlak rabi do želene destinacije. Brez kakršnihkoli zapletov poteka tudi prestopanje, ko moraš npr. zamenjati vlak iz linije U1 na U4. Tisti vlak ki pride prvi, počaka drugega in potem oba stojita še toliko časa, da človek z zmerno hitro hojo brez težav ujame vlak. Vsaka linija ima svojo barvo (rdeča, zelena, oranžna, modra, itd.) in primerno temu so color-coded tudi postajališča oziroma tiri, tako da se bi zelo težko zgodilo že to, da bi kdo vstopil na napačen vlak (iz nekaterih postajališč vozijo vlaki več različnih linij). Vsem, ki se pri nas sprašujejo, zakaj ljudje ne uporabljamo javnega prevoza, tale odgovor: zato ker preprosto ne deluje. Je neuporaben, netočen in popolnoma nezanesljiv. Predstavljami si, da bi brez težav uporabljal kakršenkoli javni prevoz, ki bi bil na takšnem nivoju, kot je na Dunaju. Rabiš prevoz od letališča do centra mesta? Ni problema. Kupiš eno (!) karto, ki ti velja za hitri vlak, ki pelje od letališča do enega izmed postajališč podzemne linije U1. Tu prestopiš in se pelješ naprej. Po končanem koncertu Coldplayjev v precejšnji gužvi brez težav prideš v 20 minutah iz enega konca mesta na drugega in vmes dvakrat (!) prestopiš. In Dunaj ima skoraj dva milijona prebivalcev. Imeti tako napedenan javni transport je seveda priceless, cena tedenske karte za podzemno pa 12 EUR. Ena ura parkiranja v središču mesta stane blizu 2 EUR, parkirnih mest pa je izjemno malo.

Svojevrstno odkritje so bila tudi dunajska vina. Ta zgodba izvira iz samih začetkov mesta, ko je bila tu rimska postojanka in je cesar ukazal posaditi trto po gričih, severno od mesta. Še danes tam gojijo vrhunska vina, ki so cenjena tudi po svetu. Fletno pa je, če si tam ravno v času Sturma (mošt), saj ga tankajo praktično na vsakem vogalu, pa še dober je povrhu.

Je definitivno mesto, ki bi ga obiskal tudi brez dodatne vzpodbude v obliki koncerta banda, ki ga vodi mož od Gwyneth Paltrow. Je svetovljansko, prefinjeno, prestižno, cesarsko, urejeno, a hkrati skromno, preprosto, logično, varno in prijazno.

0%

0%