Kot v vsaki državi v predvolivnem obdobju tudi našo deželico zadnje čase pretresajo razne ‘afere’ in ‘škandali’. Čista lopata, Pediatrična klinika, Patrije, nesrečni Šentvid, itd. Gospodarska rast se upočasnjuje, obljubljene blaginje nekako ni. No, vsaj RTV naročnina se ni podražila. Kaj, hudiča, še celo cenejša je, če upoštevamo inflacijo.

Zaradi vsega tega je med ljudmi vedno bolj pogosto slišati negodovanje nad oblastjo, ki mu ponavadi sledi pribitek:”Saj smo jih mi izvolili”. Pa res? Se oglašajo tudi tisti, ki na volitvah niso bili in so sedaj nesrečni nad stanjem v državi. Ideja demokracije in parlamentarnega sistema je, da vsak državljan z volivno pravico (pri nas so to vsi državljani RS, ki so dopolnili 18 let), delček svoje pravice do sodelovanja pri upravljanju države podeli svojemu predstavniku. Na nek način ga delegira v parlament, kjer ima predstavnik (poslanec) de facto moč soodločati in soustvarjati ‘pravila igre‘ v državi. Kandidat naj bi poosebljal vrednote in norme volivca in s tem nekako prinesel zagotovilo, da se bo o pomembnih stvareh – zaradi enakega vrednotnega sistema – odločal kot bi se volivec sam. Ampak pustimo sedaj politični marketing.

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje – voliti ali ne? Strokovnjaki političnega marketinga vedno bolj opozarjajo na pomen mlade populacije -> nima še trdno izoblikovanih vrednot in se ne udeležuje volitev. Bili smo že celo priča kampanjam, ki mladih niso nagovarjale k podpori tega ali onega kandidata, ampak so jih preprosto pozivale, da se volitev udeležijo. Ker predstavljajo neko kritično maso, ki lahko tehtnico nagne v čisto drugo smer, kot bi jo standardno volivno telo. Res je to početje tvegano, ker je ta del volivnega telesa nepredvidljiv in impulziven, a ko se gre za pridobitev nekaj odstotnih točk podpore, je tudi ta poteza smiselna.

Sam imam možnost stvar videti iz dosti bolj praktičnega vidika, saj imam to čast, da so me na upravni enoti posadili na čelo volilnega odbora enega izmed manjših okrajev (~ 300 volivcev), sem precej hitro zaznal tudi zelo zanimiv družbeni fenomen. Starejši ljudje pridejo na volišča med prvimi – pri ‘nas’ imamo eno starejšo gospo, ki se na prizorišču vedno pojavi že nekaj minut čez sedmo uro, pobere listič, obkroži svojo opcijo in vrže prepognjenega v skrinjico. Potem še vedno malce pokramlja z nami in na koncu navrže “No, pa je dolžnost opravljena”. Podobne besede slišimo tudi od drugih ljudi, ki spadajo v njen demografski profil. Kaj pa pravijo mladi? Nič, ker jih, vsaj na našem volišču, skorajda ni. Za njih je to pravica, da ne izraziš svoje volje.