Pri tržno-komunikacijskih aktivnostih se slej ko prej poraja vprašanje učinkovitosti in spodbujanja tistih aktivnosti, ki podjetju dolgoročno prinašajo večji povratek investicije (ROI). Pri družabnih omrežjih, ki na splet postavljajo prave, pristne medosebne odnose in izmenjave se na prvi pogled zdi merjenje vrednosti (učinkovitosti) bistveno težje, kot pri klasičnem spletnem oglaševanju-na-klik, kjer točno vemo, koliko obiskovalcev bo priklikalo na naše spletno mesto priklikalo prek oglasa – pustimo sedaj ob strani, pomembnejše, nadaljevanje zgodbe, kaj potem ti obiskovalci počno na našem spletnem mestu.

Tako kot so medosebni odnosi večplastni in kompleksni, je tudi odnos posameznikov do produktov, storitev in podjetij na družabnih omrežij veliko več kot le površinski in osnovan na nekaj klikih. Sistem merjenja učinkovitosti izpeljujemo iz poslovnih ciljev podjetja, ga vežemo na merljive parametre in si priskrbimo prava orodja za ta namen. Morda bo potrebnega malce truda in posvetovanja s strokovnjaki, vendar na koncu boste imeli utečen merilni instrument. Če vam bo na začetku težko, pa se oprite na to misel: Težko je izmeriti koliko nekomu pomeni objem, ampak zagotovo ima vrednost.

Glede na 1+letno zatišje se spodobi, da začnem spet na začetku, draga bralca. Zakaj sploh pisati? V čem je draž?

Z besedami imam že dolgo zgodovino, že od kar pomnim, mi je bilo ljubo obračanje besed, komponiranje stavkov in zgodb, ki presegajo povprečje. Če si povprečen si enako oddaljen do vrha, kot do dna, to pa ni ravno nekaj, za kar bi se zjutraj splačalo skobacati iz postelje.

Ta otroška in najstniška trapasta zaljubljenost je prerasla šolske klopi in se odločila, da me odpelje tudi na faks, na študij novinarstva. Danes se z nasmehom spominjam tistega bizarnega dejavnika, ki je bil ključen za odločitev ravno za to smer. Ravno v zadnjih letniku gimnazije sem na nemškem kanalu Pro7 začel bežno spremljati serijo Sex & The City, kjer me je vedno bolj vlekel karakter Carrie Bradshaw, hot-shot kolumnistke, ki je ob večerih ob kozarcu vina in cigaretu na Macbooku tipkala kolumne. Pop ikona bohemske profesionalke z neznasko iskrivim stilom pisanja o povsem vsakdanjih stvareh. Takrat nisem imel niti prenosnika, kaj šele, da bi imel priložnost živeti v posh stanovanju na Upper East Sideu v New Yorku. Jeziček na tehtnici pa je z olajšanjem popustil ravno zaradi tega.

Carrie Bradshaw

Deset let kasneje: nimam svoje kolumne. Far from it. Niti nisem novinar, ampak me je ta študij pripeljal v področje, ki ponuja veliko večje komunikacijske izzive. Imam Macbooka. Ne živim v New Yorku. In še vedno sem zaljubljen v besede. Zato, ker lahko prepričajo, motivirajo, odvrnejo, podžgejo, sprožijo, zaključijo, dokončajo. Ena sama beseda lahko v pravem kontekstu pomeni pletoro stvari. Objame cel svet, ki si ga sprejel za svojega, ali pa ga v istem trenutku uniči in zavrže kot tri ure star žvečilni gumi.

Zanimivo je, da smo se ljudje po eni strani kot civilizacija, kot rasa, razvili do te mere, da imajo besede takšno moč, po drugi strani pa naši mladiči rabijo ~1 leto da se postavijo na noge, dočim žrebiček že par ur po tistem, ko se je iztrgal iz materinega telesa živahno galopira po vetrovnih travnikih. To imamo za pokazati pred celotnim ekosistemom našega planeta in to je tisto, kar nas dela edinstvene.

Besede nas lahko spravijo tudi v jok. Predvsem tiste izrečene v popolnoma napačnih trenutkih, ali pa v diametralno nasprotnih kozmično popolnih. Kontekst določa smer in pathos, ki nas vodi. In, so tudi trenutki, ko besede sploh niso potrebne. V tistih trenutkih, ko si dal od sebe čisto vse, kar lahko daš in veš, da se je trud poplačal, takrat spokojna tišina in izraz na obrazu pove celotno pobarvanko tvojega življenja.

So trenutki, ki nas dvignejo, so tisti, ki nas kot grozeča poletna nevihta pritisnejo k tlom in so trenutki, ki v nas narišejo dvom ali sploh spadamo na ta planet. In potem ugibamo, tuhtamo, meljemo, ali je (bil) trenutek pravi, da bi izrekli tisto eno besedo, ki bi spremenila vse? Kaj pa če ni ‘pravih’ trenutkov, pravih vprašanj, pravih filingov … kaj pa če je dovolj, da povemo tisto, kar imamo v srcu?

V začetku poletja sem ob novici, da bo konec septembra na Dunaju nekaj zbranega občinstva zabaval manjši angleški band po imenu Coldplay, brž kupil vstopnici za turnejo Viva la Vida. Potem je to dejstvo, da jih bom po dveh letih zopet lahko videl v živo, ušlo nekam v področje skorajda nepomembnih informacij, pred kakšnim mesecem pa je zadeva zopet postala zelo živahna in na plan je prišla ideja, da bi prijetno združil s še malo prijetnega in vrhunskega, ter obisk avstrijske prestolnice raztegnil na tripet dni. Vmes je Albertina na ogled postavila največjo zbirko slik enega slikarja, ki mu je bilo ime Vincent (na nekatere slike in risbe se niti ne podpisuje). V Belvederu je doma Klimt in njegov fantastični Poljub. Potem je tu še veličastni Schonbrunn, Stephansdom, pisani Naschmarkt, Secesija, … Že dejstvo, da je bilo to mesto kar vrsto let prestolnica Evrope in s tem praktično celotnega sveta, pove dovolj.

In, ker je treba začeti v slogu, so bili prvi na vrsti Coldplay, po besedah Chrisa Martina: “We’re not the greatest band in the world, but certainly the biggest.” Koncert je bil v Wiener Stadthalle, v eni od manjših dvoran, ki sprejme ‘le’ okrog 15.000 ljudi. Fascinira te že zelo gladek vstop v dvorano. Na prvi kontroli točki preverijo, ali imaš karto in ali stojiš vsaj približno v pravi vrsti. Na drugi točki preverijo vstopnico (črtna koda) in te pošljejo na tretjo kontrolno točko, kjer sledi varnostni pregled in že si pri vratih v dvorano (četrta točka), kjer ti povedo še čisto točno, kam moraš iti znotraj dvorane. Vse skupaj je mogoče trajalo dve minuti. Vse poteka izredno hitro zato, ker je vsaka kontrolna točka specializirana samo za eno stvar (obstoj vstopnice, preverjanje vstopnice, varnostni pregled, vstop) in ker je teh točk več – vzporedno so potekale štiri linije na vsakem vhodu je že sama izkušnja vstopa na prireditveni prostor vrhunska. Pri nas vse zgoraj našteta opravila ponavadi opravlja ena oseba, zato je praktično na vsaki malce večji prireditvi za vstop v dvorano treba čakati tudi po več deset minut. Da ne izgubljam besed o tem, koliko časa pri nas traja da po končanem dogajanju prideš ven na ulico. Tu je bil to le krajši sprehod (vse možne izhodne točke na stežaj odprte, množica pa je bila tudi usmerjana, da ni prihajalo do preveč križanj – to povzroča zastoje). Skratka… Coldplay.

Ko sem prvič slišal zadnji album Viva la Vida, nisem bil ravno najbolj navdušen. Zvok je veliko bolj pisan in raznolik in na nekaterih mestih še mehkejši, na drugi pa se koketno spogleduje s tršimi elektronskimi ritmi. A, to je band, ki ga je treba slišati v živo. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da se fantom vidi, da se imajo fajn in da se zabavajo. Nastop je neverjeten, od uvodnega Violet Hilla do zaključne Yellow se fantje dvakrat prestavijo, enkrat na podaljšek glavnega odra, enkrat čisto na drugo stran dvorane, na stopnice, direktno med publiko. Tudi scenske postavitve, luči, ogromne projekcijske krogle, ki visijo iz stropa, papirnati metuljčki, ki med Lovers in Japan pršijo po dvorani. Vse je neverjetno dodelano, premišljeno in perfektno izpeljano. Fantje so trenutno najbolj vroč bend na svetu in to z zelo dobrim razlogom: v živo so še precej boljši kot na albumu. Vse skupaj zveni malce trše, a hkrati neverjetno coldplejevsko. Precej kritikov je turnejo Viva la Vida poimenovalo “The greatest show on earth”. Temu lahko le pritrdim, precej pa povedo tudi tile posnetki iz koncerta (via Youtube):

A, to je v Mestu šele začetek. Ogled Štefanove katedrale, katakomb, kjer so v bronastih žarah shranjeni organi cesarske družine, vzpon na južni stolp, ki ponuja odličen pogled na center mesta. Potem so tu številne male uličice Dunaja, ki govorijo svoje zgodbe. Znane kavarne/slaščičarne, kot sta npr. Demel ali Sacher, kjer se dekadentno harmonično zliva s prestižnim…

Svojevrstne občutke je nudil obisk Albertine, ki gosti Van Goghove umetnine in ga predstavlja v celotnem opusu, od risarja do slikarja in na koncu do nerazumljenega umetnika, ki je z velikimi črkami vpisan v zgodovino človeštvo. Fascinantno je stati slab meter stran od nekaterih njegovih najbolj znanih slik in si hkrati skušati predstavljati, kaj vse to pomeni. Takrat se zaveš, kako si majhen, a hkrati gledaš nekaj kar transcedentira vse meje zemeljskega. Albertina je svojevrstna posebnost že zaradi tega, ker se po ogledu Van Goghove razstave še malce sprehajaš po sobanah in si ogleduješ neke risbice. Pogledaš malo bližje. Hja, Michelangelo Bonarotti. Malo naprej Degaz. Rubens. Picasso. Monet. Klimt. Schiele… popolnoma brez pompa.

Ogled Schonbrunna doda nove dimenzije pridevniku cesarsko oz. imperial. Habsburžani so si to palačo najprej zamislili kot poletno rezidenco, na obrobju takratnega Dunaja, na ne vem koliko sto hektarih so si uredili živalski vrt, na vrh griča Gloriette (kamor so hodli na kavo), številne vrtove, vodnjake, fontane… Živalski vrt je eden najstarejših na svetu, a zgledno urejen z raznovrstno zastopanostjo živalskih vrst in posebnimi ekshibicijami (tropska hiša z visoko vlažnostjo, vodni svet s pingvini in morskimi levi,…).

Potem je tu še Belvedere, palača princa Evgena, ki gosti zavidljivo zbirko umetnin, od katerih sta mene osebno najbolj fascinirali zbirka Metternichovih kipov z različnimi ekspresivnimi izrazi in pa seveda Poljub. Ta Klimtova mojstrovina je impresivna že zaradi velikosti. In zaradi vsebine. Ko jo takole ugledaš na dobrih deset metrov, ko stopiš v sobano, kjer je razstavljena, se telo kar samo preusmeri v smeri proti njej. Zlati lističi na sliki pričarajo prav poseben efekt, ki pogled kar ‘prilepi’ na sliko.

Posebno omembo si zasluži tudi kulinarika. Od tradicionalnih dunajskih seveda ne moremo mimo dunajskega zrezka, ki je edini pravi pri Figlmullerju, do Tafelspitza (kuhano goveje meso s praženim krompirjem in različnimi omakami – celo nedeljsko kosilo v eni jedi) in odličnih tortic pri Demelu ali Sacherju. Kulinariko celega sveta ponuja Naschmarkt. Morska hrana, italijanska, španska, mehiška, kitajska, japonska, vietnamska, turška, tradicionalna… različnih malih lokalov, kjer strežejo hrano je ogromno, raztezajo pa se na dobrih 500 dolžinskih metrih. V čisto drugi luči se Naschmarkt pokaže zvečer, saj je priljubljeno zbirališče dunajskih japijev, alternativcev, itd. V precej lokalih imajo posebej v ta namen živo glasbo ali DJe. So pa več ali manj vsi lokalčki precej neprijetno zakajeni. Da, Avstrija, ki jo vsi postavljajo kot model napredne države, še vedno nima uzakonjene prepovedi kajenja, tako da se več ali manj povsod še na veliko puha tobačni dim. Precej tečno je to dejstvo ob kosilu ali večerji, malo manj pa zvečer na kozarčku odličnega dunajskega vina, ko – ironično – nekadilci posedamo zunaj pred lokali :) Ravno obratno kot pri nas.

Vzorno je urejen tudi javni prevoz, predvsem podzemna, ki je svetlobna leta pred vsemi našimi avtobusi in vlaki, kar se tiče uporabnosti in uporabniške izkušnje. Na vsaki postaji je LED displej, kjer je izpisan čas do prihoda naslednjega vlaka (v minutah) in še enega za njim – tako se lahko npr. odločiš, da boš počakal naslednji vlak in v desetih minutah opraviš še kak hitri nakup. Na vsaki postaji je tudi izpisano, koliko časa vlak rabi do želene destinacije. Brez kakršnihkoli zapletov poteka tudi prestopanje, ko moraš npr. zamenjati vlak iz linije U1 na U4. Tisti vlak ki pride prvi, počaka drugega in potem oba stojita še toliko časa, da človek z zmerno hitro hojo brez težav ujame vlak. Vsaka linija ima svojo barvo (rdeča, zelena, oranžna, modra, itd.) in primerno temu so color-coded tudi postajališča oziroma tiri, tako da se bi zelo težko zgodilo že to, da bi kdo vstopil na napačen vlak (iz nekaterih postajališč vozijo vlaki več različnih linij). Vsem, ki se pri nas sprašujejo, zakaj ljudje ne uporabljamo javnega prevoza, tale odgovor: zato ker preprosto ne deluje. Je neuporaben, netočen in popolnoma nezanesljiv. Predstavljami si, da bi brez težav uporabljal kakršenkoli javni prevoz, ki bi bil na takšnem nivoju, kot je na Dunaju. Rabiš prevoz od letališča do centra mesta? Ni problema. Kupiš eno (!) karto, ki ti velja za hitri vlak, ki pelje od letališča do enega izmed postajališč podzemne linije U1. Tu prestopiš in se pelješ naprej. Po končanem koncertu Coldplayjev v precejšnji gužvi brez težav prideš v 20 minutah iz enega konca mesta na drugega in vmes dvakrat (!) prestopiš. In Dunaj ima skoraj dva milijona prebivalcev. Imeti tako napedenan javni transport je seveda priceless, cena tedenske karte za podzemno pa 12 EUR. Ena ura parkiranja v središču mesta stane blizu 2 EUR, parkirnih mest pa je izjemno malo.

Svojevrstno odkritje so bila tudi dunajska vina. Ta zgodba izvira iz samih začetkov mesta, ko je bila tu rimska postojanka in je cesar ukazal posaditi trto po gričih, severno od mesta. Še danes tam gojijo vrhunska vina, ki so cenjena tudi po svetu. Fletno pa je, če si tam ravno v času Sturma (mošt), saj ga tankajo praktično na vsakem vogalu, pa še dober je povrhu.

Je definitivno mesto, ki bi ga obiskal tudi brez dodatne vzpodbude v obliki koncerta banda, ki ga vodi mož od Gwyneth Paltrow. Je svetovljansko, prefinjeno, prestižno, cesarsko, urejeno, a hkrati skromno, preprosto, logično, varno in prijazno.

Včeraj zvečer na nadvse prijetnem srečanju, se mi je zgodilo nekaj izredno zanimivega. Sedel sem na terasi Egoista (Tržaška) in gospodična si je ravno šla napudrat nos. Iz razdalje nekaj metrov me opazuje možakar, blizu abrahama in me opazuje. Potem me pozdravi in me vpraša, če imam lep večer. “Da, seveda”, mu odvrnem. Potem stopi bližje in mi nameni nekaj prijaznih besed, potem pa nerodno prizna, da ima eno prošnjo. Če bi mu lahko posodil nekaj evrov, ker ne more spraviti avta ven iz parkirišča. Načeloma ne take finte ne padam, vendar Ivan ni bil v ničemer podoben tipičnemu klošarju. Ni bil vsiljiv, glasen ali karkoli.

Iz denarnice sem nabral kovance – vsega skupaj je bilo morda za tri evre. Ko sem mu jih dal v dlan, se je najprej zahvalil z iskrenim pogledom in potem še z besedami. Seveda sem ga vprašal, kako to, da mu je zmanjkalo denarja za parkirišče in ga sedaj tako nabira okoli. In takšen je bil njegov odgovor: “Veš, ko me nekdo v življenju resnično razočara in ko v tem človeku ne vidim več nič dobrega, potegnem črto,” je s kretnjami pospremil to dejanje. “Potegnem črto, naredim križ, za mene ta človek ne obstaja več. In danes se je to naredilo z mojo ženo – po več kot dvajset letih sem jo v trenutku odpisal in šel, denar mi je pa ves pobrala.” Potem mi je še razložil, da je avtomehanik in da igra frajtonarco na Vrhniki (?), si zapisal mojo telefonsko številko, da me pokliče in da mi ob priliki vrne denar; čeprav sem mu dal vedeti, da ne rabi. Potem nama je odrecitiral še nekaj pesmi, ki jih je znal na pamet in zaželel srečo ter odšel v noč. Stari, drži se!

Kot v vsaki državi v predvolivnem obdobju tudi našo deželico zadnje čase pretresajo razne ‘afere’ in ‘škandali’. Čista lopata, Pediatrična klinika, Patrije, nesrečni Šentvid, itd. Gospodarska rast se upočasnjuje, obljubljene blaginje nekako ni. No, vsaj RTV naročnina se ni podražila. Kaj, hudiča, še celo cenejša je, če upoštevamo inflacijo.

Zaradi vsega tega je med ljudmi vedno bolj pogosto slišati negodovanje nad oblastjo, ki mu ponavadi sledi pribitek:”Saj smo jih mi izvolili”. Pa res? Se oglašajo tudi tisti, ki na volitvah niso bili in so sedaj nesrečni nad stanjem v državi. Ideja demokracije in parlamentarnega sistema je, da vsak državljan z volivno pravico (pri nas so to vsi državljani RS, ki so dopolnili 18 let), delček svoje pravice do sodelovanja pri upravljanju države podeli svojemu predstavniku. Na nek način ga delegira v parlament, kjer ima predstavnik (poslanec) de facto moč soodločati in soustvarjati ‘pravila igre‘ v državi. Kandidat naj bi poosebljal vrednote in norme volivca in s tem nekako prinesel zagotovilo, da se bo o pomembnih stvareh – zaradi enakega vrednotnega sistema – odločal kot bi se volivec sam. Ampak pustimo sedaj politični marketing.

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje – voliti ali ne? Strokovnjaki političnega marketinga vedno bolj opozarjajo na pomen mlade populacije -> nima še trdno izoblikovanih vrednot in se ne udeležuje volitev. Bili smo že celo priča kampanjam, ki mladih niso nagovarjale k podpori tega ali onega kandidata, ampak so jih preprosto pozivale, da se volitev udeležijo. Ker predstavljajo neko kritično maso, ki lahko tehtnico nagne v čisto drugo smer, kot bi jo standardno volivno telo. Res je to početje tvegano, ker je ta del volivnega telesa nepredvidljiv in impulziven, a ko se gre za pridobitev nekaj odstotnih točk podpore, je tudi ta poteza smiselna.

Sam imam možnost stvar videti iz dosti bolj praktičnega vidika, saj imam to čast, da so me na upravni enoti posadili na čelo volilnega odbora enega izmed manjših okrajev (~ 300 volivcev), sem precej hitro zaznal tudi zelo zanimiv družbeni fenomen. Starejši ljudje pridejo na volišča med prvimi – pri ‘nas’ imamo eno starejšo gospo, ki se na prizorišču vedno pojavi že nekaj minut čez sedmo uro, pobere listič, obkroži svojo opcijo in vrže prepognjenega v skrinjico. Potem še vedno malce pokramlja z nami in na koncu navrže “No, pa je dolžnost opravljena”. Podobne besede slišimo tudi od drugih ljudi, ki spadajo v njen demografski profil. Kaj pa pravijo mladi? Nič, ker jih, vsaj na našem volišču, skorajda ni. Za njih je to pravica, da ne izraziš svoje volje.

Sicer naj bi bilo tole, kar zdaj delam edino smotrno in smiselno, a telo se že zdaleč več ne strinja.

7:00 zajtrk
7:30 vaje za koordinacijo ali fitnes
9:00 hidroterapija v bazenu
10:00 vaje za moč in propriocepcijo
13:40 kosilo
16:00 fitnes, kolo, eliptični trenažer
18:20 večerja

Med vsemi naštetimi aktivnostmi praktično ni nekega počitka, razen dve urici po kosilu. In takole razmišljam po dveh dneh, pred mano jih je še 12.