Krajša “silenzia stampa” je posledica precejšnjepopolne predanosti enem večjih projektov, ki smo jih v prijazni tvrdki, ustvarili zadnjih nekaj let. V tem času je bilo tudi kup možganskih neviht in razmišljanj, od katerih so me nekatera očarala, druga pa pustila hladnega, zevajočega pogleda. Čista tema.
A nam je res tako uspelo zafurati celotno družbo, da še osnovne vrednote postajajo le oddaljen spomin, ki ga prerašča pajčevina časa?
Danes je pomembno, da nosiš majico za 100 €, hlače italijanskega oblikovalca za 200 €, nekako podobna vsota je primerna tudi za sončna očala, jekleni konjiček pa pod nobenim pogojem ne sme biti starejši od treh let in cenejši od 20.000 €.
Povprečna slovenska neto plača znaša nekaj drobiža več kot 800 evrov. Tistih, ki imajo plačo višjo od povprečne je le 25%. Kako, zaboga, si ljudje to lahko privoščijo?
A je smiselno zmetati polovico plače za cunje in dodatke, ter vzeti avto na kredit za 10 let, potem pa živeti ob vodi in kruhu. Dopust preživljati ali pri kakšnem vikendu sorodnikov/sindikata,v najboljšem primeru pa nekje ne predaleč čez mejo v lepi njihovi?
Kje so tiste življenske radosti, kje je navdihnjenost, zagnanost, pozornost, pravičnost. Kam so šle vse sanje? Je res moj ultimativni cilj nagrabit dovolj denarja, da si bom lahko privoščil avtomobil višjega srednjega razreda, dvakrat na leto menjavo celotne garderobe in se šel dvakrat na mesec pokazat na neko kvaziVIP prireditev, ki to niti ni. Za koga?
“Skupnost, identiteta, stabilnost,” – Huxley
To neusmiljeno pehanje za praznimi cilji, ki so nam jih vsilile megalomanske oglaševalske kampanje transnacionalnih korporacij, bo slej ko prej vodilo v popolen razkroj vrednot, ki smo si jih postavili. Vrednote in norme so z vsako naslednjo generacijo na nižjem nivoju. Pa ne, da ni informacij, ravno nasprotno. Ne bo nas pogubilo pomanjkanje informacij zaradi različnih cenzurnih ukrepov. Izgubili v hiperprodukciji informacij in prava resnica ostaja zakrita nekje med banalnostmi in popolnoma nepomembnimi dogodki, kot je napovedoval že Huxley v Krasnem novem svetu.
Res je tole malce zoprno, če ne že kaj več. Pa vendar verjamem, da obstaja še precej ljudi, ki temu ne podlegajo.
Imam občutek (verjetno pa tudi kaka raziskava podpira to z empirčnimi podatki), da žal vedno več ljudi podlega užitkom kapitalističnega sveta, ‘ameriškem senu’, če tako hočeš. Hišica z belo ograjo v predmestju, dva otroka, avto, počitnice na bližnjem jezeru in hipoteka do groba. Vsaka nova, mlajša generacija ponotranja vrednote, ki jih posredujejo mediji in okolica, ki je danes (pre)polna subkultur. Saj je res, da je različnejše, pestrejše, boljše, vendar, a se potem znamo odločiti, kaj je resnično prav in res?
To (hišica, družina, avto itn.) je najbrž res, vendar pa ne verjamem, da je potrebno za to danes toliko pehanja kot si zapisal.
Najbrž neka osnova mora bit – stanovanje, družina, avto, v tem ne vidim nič slabega. Problem je tam, kjer kdo hoče mnogo več.
Hotel sem samo povedati, da je naokoli še veliko ljudi, ki so jim dovolj majice za 5€, ki jim je dovolj avto, ki pelje, ki jim je dovolj, da nimajo sončnih očal. In se pri tem čisto nič ne pritožujejo in so s tem čisto zadovoljni.
Ja, ampak vedno bolj pomembno je, da si cel ‘pobrendan’, in vedno bolj bo. Predstavljaj si npr. otroka, ki ne bo oblečen po najnovejši modi kot njegovi sošolci in sošolke. Včasih to ni bil problem. Danes…
Kolikor se jaz spomnim (pa nisem več tako mlad), je bilo včasih zelo podobno, le da na malce drugačen način, pač dobrine niso bile tako dostopne.
Saj drugače se čisto strinjam s teboj, da je včasih že malce strašljivo, upam in verjamem pa, da ne bo nikoli vseh potegnilo noter. Sem pač optimist. ;)
Saj, vseh nikoli ne potegne noter. Najprej pritisk ‘glasna manjšina’ potem, če se v nekem neverjetnem scenariju stvar obrne, pa pritiska tista druga manjšina, ki je bila še prej številčnejša. Sinusoida.