Ker so zapisi o košarki na slovenski blogosferi zaradi uspešne igre naših fantov na Evropskem prvenstvu v Španiji precej pogosti, bom svojih 6 centov dodal še jaz. Malce drugače.

Košarko igram tudi sam. Nekaj časa tudi precej resno. Začel sem sicer relativno pozno, v sedmem razredu osnovne šole, a hitro nadoknadil zamujeno. Z osemnajstimi leti sem zaigral v članski postavi Radovljice, ki je tiste čase še igrala v 1.B slovenski ligi (a.k.a. druga liga :) ). Igral sem s precej različnimi soigralci, ki so bili na zelo različnih nivojih obvladanja te igre. V določenih selekcijah sem bil prva violina, spet drugič glavni grelec klopi.

Košarka je zame še vedno igra. In šele potem šport. Sam sem z resnim igranjem nehal delno tudi zaradi tega. In zaradi poškodbe. Višji, kot je tekmovalni nivo, manj je igre. In to ni prav. Na sceno stopijo tudi interesi posameznikov. Pa kljub temu, da vsi vemo, da košarko uvrščamo med ekipne igre (športe). Podobno se zadnje čase dogaja na najvišjem nivoju. Še precej živi so naši spomini v glavah, kako so leta 1992 Američani na Olimpijske igre v Barcelono prvič pripeljali selekcijo profesionalcev iz lige NBA. Fantje pred prvim nastopom na igrah niso prav dosti trenirali skupaj. Resda so bili nekateri soigralci v klubih v ligi, drugi so si zrli iz oči v oči kot nasprotniki. Pa vendar so bili kot posamezniki takrat na tako visokem nivoju, da se jim nobena druga ekipa ni mogla postaviti po robu. Imena kot so Michael Jordan, Larry Bird, Charles Barkley, Scottie Pippen, Clyde Drexler, bodo pač za vedno zapisana v košarkaške anale. Ta ‘Dream Team’ selekcija je nasprotnike z duhovito in atraktivno igro ponavadi premagala že v prvem polčasu (FIBA pravila takrat še niso poznala četrtin), drugi polčas je bil pa samo še ‘highlight-reel’ material. Fantje so se smejali. Nasprotniki so se hoteli fotgrafirati z njimi. Ko je igral Michael Jordan so se kregali med seboj, kdo ga bo pokril.

Potem se je svet prilagodil. FIBA pravila za razliko od NBA pravil dopuščajo consko obrambo, sodniški kriteriji pa tudi malce grobje prekrške. In če so ostale reprezentance prej igrale le dobro ekipno igro, so sedaj proizvajale tudi kakovostne posameznike, ki so močnejšim in hitrejšim nasprotnikom lahko parirali tudi v igri 1-na-1. Razlike med Američani in ostalim svetom so se vedno bolj manjšale, dokler jih nekdo ni prvič premagal. In drugič. In tretjič. Na domačem svetovnem prvenstvu v Indianapolisu. Potem je pri njih sledil šok. “What the fuck are we doing wrong?” so se verjetno spraševali. Izgovarjali so se na to, da se je nastopu odpovedala cela vrsta All-Star igralcev in da so jih nadomestili manj kakovostni posamezniki. Potem so dokončno pogoreli na olimpijskih igrah v Atenah, lani pa jih je z izredno ekipno igro in nepopustljivostvjo v polfinalu svetovnega prvenstva sestrelila Grčija, ki je praktično celo tekmo igrala consko obrambo, v napadu pa je Američanom celo tekmo nerešljivo uganko predstavljal klasičen pick-n-roll (zanesljivo obrambo proti tovrstnem napadu se pri nas uči že v kadetskih in mladinskih selekcijah).

Sedaj se strokovno vodstvo ameriške reprezentance ni več izgovarjalo na manj kakovostne igralce. Končno so ugotovili kje leži problem. Ostale reprezentance igrajo skupaj po več let. Igrajo na prijateljskih tekmah, kvalifikacijskih turnirjih, regionalnih prvenstnih, itd. Američani so ponavadi izdelali spisek 12 igralcev, ki so, če karikiram, prvič resneje zaigrali skupaj na prvi tekmi olimpijskega turnirja ali svetovnega prvenstva. Nasproti pa jim je stala uigrana ekipa, celota, kjer ima vsak posameznik točno določeno vlogo in mesto. Izkazalo se je, da je čvrst ekipni duh močnejši od 12 nadpovprečno talentiranih posameznikov.

Že letos so se v USA Basketball zadeve lotili precej drugače. Sestavili so stalno zasebo, v kateri so za nameček udeležbo potrdili največji zvezdniki začenši z LeBronom Jamesom, Bryantom, Anthonyem, Kiddom, itd. Po bolečih porazih in razočaranjih so dojeli, da potrebujejo ekipo. Ki bo delovala kot celota.

Podobno bi lahko rekli za letošnjo verzijo slovenske reprezentance. Čeprav je udeležbo odpovedalo kar nekaj naših NBA zvezdnikov (Nacbar, Udrih, Brezec), je ekipa močnejša kot kdajkoli. Ker ni prevelikih egov, ki bi želeli biti pomembnejši od ostalih. Eno tekmo potegne, eden drugi. To se je še najbolj izkazalo na tekmi proti Franciji, ko je bil zaradi grobega (?) prekrška nad Parkerjem izključen Nesterovič. Potem je po mnenju sodnika tehnično napako dobila še naša klop. Pri marsikateri drugi verziji naše reprezentance je v takih kriznih trenutnkih sledil popoln razpad sistema.

Tokrat je bilo drugače. Smodiš je fante zbral v krogu, kjer so se dogovorili, kako bodo zmagali to tekmo. Ekipni duh, malce jeze, predrznosti in nepopustljivost. To je tisto, kar zmaguje danes. Če to celoto sestavljajo še raznovrstno nadarjeni in borbeni posamezniki, je samo toliko boljše.