Kaj je tisto, kar nas združuje? Strast po skupni izkušnji? Želimo odkriti, kdo v resnici smo? Nekaj v nas nas žene, da iščemo odgovore na ta vprašanja. A, odgovori na to se ne skrivajo v nas samih, ampak v ljudeh, ki jih spuščamo v naše življenje. Znance, prijatelje, ljubimce, partnerje. In, kako nenavadno je, da je z največjo srečo, ki jo pozna naša vrsta, povezan tudi naš največji strah: ljubiti ali biti razočaran. A, bojimo se tistih stvari, ki jih ne poznamo. Smo se pripravljeni spremeniti za druge, samo za to, da bi jim ugajali in s tem izgubiti delček sebe?

V navalu zaljubljenosti, nenavadnih kemijskih spojin v našem telesu in metuljčkov, ki veselo letajo po našem abdominalnem predelu, se nam to zdi vredno. Takrat bi tudi premaknili kakšno goro, če bi bilo treba. Želja je premočna, da bi se ji razum lahko uprl. Vendar ta faza slej ko prej izgine in realnost nas udari tako močno, kot se maratonci zaletimo v zid nekje po 35. kilometru, ko so vse še tako skrite zaloge glikogena že zdavnaj izčrpane. In takrat udari realnost. In panika. In strah. In dejstvo, da živimo življenje, ki ni naše. Ste se že kdaj zjutraj pogledali v ogledalo in si rekli WTF? Takrat je čas za spremembo. Konec koncev pa so ‘napake’ tiste, ki določajo našo usodo.

In takrat se pogosto sprašujemo, kdo sploh smo. Svoj obstoj ugotavljamo na več nivojih, in mu skušamo dati smisel. In to počnemo z brskanjem po spominih na pretekle dogodke in izkušnje. Prikličemo le bolečino in trenutke ultra-sreče, skorajda nirvane. Urejamo svojo lastno zasebno zbirko strahov, ljubezni, obžalovanj, veličastnih zmag, zamer, razočaranj, potrditev, solznih oči, neskončnih nasmehov, nežnih poljubov in dolgih noči. In ob vsem tem se zvrstijo pomladne podobe brezčasno rumenih forzicij, pravljično cvetočih japonskih češenj in vonja po novih priložnostih. Stalno tehtamo med dobrim in slabim, prav in narobe, uspehom in propadom. Ravnovesja ni. In ravno to nam daje življenje, to nas dela kar smo. In taki trenutki nas čakajo ob prijetnem spomladanskem soncu na piranski punti ob kozarcu refoška; ali prijetnem vetriču v nasadu borovcev na dalmatinskih otokih; na drugem koncu sveta v azurno modrem morju. To so tisti posebni trenutki, ko se počutimo, kot da smo eno s svetom in da razumemo vse. In naslednji trenutek vse skupaj odplava z naslednjim kozmičnim valom, kot napis, ki smo ga s posušeno vejo zapisali v mivko in ga je odneslo morje.

In mi, ostanemo tam, presunjeni, še bolj zmedeni, a delček tega trenutka obdržimo zase. Kam vodi ta pot? Da bi to vedeli, moramo narediti prvi korak.

Minilo je precej časa in preveč nenapisanih blog postov, tako da bo tale prav (p)oseben. Z dragima bralcema želim deliti osebno izkušnjo potovanja po ZDA, in kaj sem se naučil v Mestu (New York) in Miamiju. Pri potovanjih, še posebej v bolj oddaljene kraje, nas slej ko prej čaka en takšen kulturni šok. Drugačne vrednote, drugačen način življenja, žeje, hotenja, cilji. Kot dežela ultimativnega kapitalističnega liberalizma, dežela Sanj, je Amerika prav posebna izkušnja. Sploh ko prideš v Mesto. Z nekaj več kot osmimi milijoni prebivalcev te najprej popolnoma prevzame. V vsej tej množici ljudi najprej začutiš kaj pomeni biti le en obraz v množici. To po eni strani pomeni, da načeloma nikogar ne zanima, kaj počneš, po drugi strani pa tovrstna ureditev dopušča tudi bistveno bolj normalno življenje čudakom in posebnežem, ki jih na ulicah in na podzemni kar mrgoli. Ljudje, ki bi si jih pri nas takoj zapomnil tam hitro ostanejo bežen spomin, zabrisana sled, ki jo takoj nadomesti druga in se izgubi na popisani tabli opazk.

Drugo so različne vrednote… že v Comedy clubu, kjer smo bili na stand-up showu, se je ena od nastopajočih, ko je izvedela, da smo Slovenci, pošalila, da imamo vsi gotovo za vsaj 25 točk višji IQ kot kdorkoli v avditoriju. Res? Po nekaj dneh ‘people watchinga’ se že zdi tako. Ljudje so z znanjem in veščinami usmerjeni na zelo, zelo ozka področja. To seveda pomeni, da so lahko zamenljivi, saj nosijo le majhen del odgovornosti. Po drugi strani to res pomeni ‘neumnost’? Podjetje, ki pri nas zaposluje 100 ljudi bi z enakim obsegom poslovanja čez lužo potrebovalo vsaj trikrat toliko sodelavcev.

Obisk treh NBA tekem, med drugim tudi legendarne Kobejeve predstave z 61 točkami v Madison Square Gardnu je le potrdil tezo, da je New York le sodobna različica antičnega Rima. Kruha in igre. Ljudje pridejo na tekmo, spijejo nekaj piv (ja, pivo lahko piješ tudi na udobnem sedežu v dvorani), pojejo hot dog ali pizzo in gredo potem še naprej ven. Zabava na vsakem kotičku. Nič sicer ni zastonj, ampak ljudje so srečni. Klub recesiji… hja, recesija. Največji posmeh recesiji je pompozni novi Yankee stadium, investicija vredna 1.8 milijarde dolarjev, ki ga gradijo poleg starega Yankee Stadiuma v Bronxu. Zunanje pročelje stavbe iz velikih kamnitih ‘opek’, vsi napisi v zlatih črkah, notranjo avlo pa okrog in okrog stavbe dopolnjujejo ogromni LED dispelji, ki so bili že sedaj vsi prižgani in aktivni - tri mesece pred odprtjem. Po drugi strani se finančna kriza kaže v izjemnem padcu cen nepremičnin - 200.000 dolarjev za dvosobno ocean front stanovanje v Miamiju? Bakšiš.

Večina restavracij na Manhattnu funkcionira tako, da ljudje hrano odnesejo s seboj v službeno kafeterijo … vsaj za zajtrk in kosilo. V najboljšem primeru so v vsaki taki ustanovi tri ali štiri mize… Restavracije, kamor se hodi na večerjo so seveda opremljene drugače.

Sladkor? Povsod. Ime Vitamin Water je precej zavajujoče, saj ima ta ‘voda’ praktično več kalorij kot kokakola :\

Pa smo res tako različni? Sonce še vedno vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Ljudje zjutraj vstanejo, gredo v službo, zvečer pa domov k družini ali na druženje s prijatelji. V osnovi imamo vsi samo eno in isto čustvo, ki nas druži: ljubezen. Po dobro zaliti noči, smo naslednje jutro šli v Macy’s (največji department store na svetu), kjer imajo ob sredah kuharske dneve in v kletni etaži v živo kuhajo mednarodni chefi. Tisti dan je bil na redu izredno simpatičen senegalski kuhar, ki je predstavljal domačo kuhinjo. Med pripravo jedi je razlagal, da jo tradicionalno pripravljajo ob posebnih vaških praznikih - ženske, ker pri njih še vedno velja običaj, da moški ne kuhajo. Ha!
In kaj jo dela tako posebno? Pripravljena je z ljubeznjijo. “No food, no meal can’t be great if it’s not prepared by loving hands”. S tem se lahko poistovetim.

In, ali ni v bistvu vse odvisno od navdiha? Navdih dobimo od različnih stvari. Nekatere navdihne lepota (priporočam Miami). Druge navdihnejo velike zgodbe. Spet tretje borbenost. Heroji. Izjemni dosežki. Američani stalno potrebujejo heroje. To jih združuje. Novi ljubljenček je pilot Chelsey Sullenberger, ki je pristanek leta št. 1549 izvedel kar v Hudson Riverju, na zahodni strani Manhattna. Pred začetkom Superbowla so mu, skupaj z ostalo posdko, izkazali prav posebno čast, saj se je pred preletom letal in ameriško himno predstavil občinstvu in milijonom (milijardam?) ljudi po svetu, ki so ta epski finale ameriške nogometne lige spremljali prek televizijskih zaslonov. Potem je bil tu junak Superbowla, Santonio Holmes. Čez nekaj dni Kobe Bryant. LeBron James. Lance Armstrong. Škandal Michaela Phelpsa. In Alexa Rodrigueza. Odobrena finančna injekcija. Obama. Kurt Warner. Heath Ledger… seznam je zelo dolg in se dnevno dopolnjuje. Zakaj toliko herojev? Življenje je s takimi zgodbicami preprosto lažje. Znosno. Fokus.

In kaj je bil moj osebni navdih? V New Yorku sem pretekel kar precej kilometrov po Central parku, ki je skorajda idealni poligon za tekaške treninge in tudi preizkušnje. Čisto zadnji dan sem naredil en cik-cak krog po celotnem parku. Ker še nisem bil na Strawberry Fieldsih (del parka, ki ga je v spomin na Johna Lennona uredila Yoko Ono), sem šel pogledati tudi to. Čisto proti koncu teka, po dobrih petnajstih kilometrih teka sem prišel v ta posebej miren predel parka, od koder se direktno vidi stavbo Dakota appartments, kjer je bil Lennon ustreljen. V osrednjem delu tega kotička je mozaik belih in črnih kamnov, na katerem je izpisan napis ‘IMAGINE’. In čisto na sredini tega mozaika je v mrzlem, a sončnem njujorškem jutru, jutru polnem upanja, ždel živo rdeč ptiček. Ptiček, ki nikakor ne spada v New York, ne v mraz, ne v zimo. A bil je tam. Čista harmonija. In zelo jasno sporočilo.

Zadnji trenutki pred maratonom so polni čustev in občutkov. Med njimi je tudi strah, a nihče noče govoriti o tem. Strah, da bo napor prevelik. Krči, izčrpanost, slabost. Famozni ‘zid’. Vsi treningi in vloženi napori so lahko zaman. Sanje, preteči največji preizkus za posameznika, lahko umrejo. Na čisto drugi strani tega spektra občutkov smo tisti, ki nas ta strah rajca. Da ti vedeti, da je tvoj cilj blizu. In, da si pripravljen.

Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.

Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.

Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.

Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.

In, ko smo se takole nekaj minut pred deseto gužvali pred štartom, je bila energija, ki jo je bilo čutiti povsod okrog neverjetno vibrantna; skoraj bi jo lahko prijel z rokami. Več tisoč tekačev, vsak s svojo zgodbo, svojim motivom, ciljem, spremljevalci, podporniki. In smo šli…

Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.

Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.

Po 21.097,5 metrih

Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.

Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.

Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!

Od pričetka bitke s samim seboj na 21-kilometrski trasi 13. Ljubljanskega maratona je ostalo le še dobrih 12 ur. Nekaj za spanec, nekaj za koncentracijo, nekaj za ogrevanje. In potem bomo šli. Skoraj 11.000 tekačic in tekačev. 11.000 želja. 11.000 razlogov, 11.000 načinov, 11.000 priprav. In samo en cilj. Dati vse od sebe. Zaključiti tedne in mesece priprav na tej največji slovenski športni prireditvi. In sredi te največje masovke si popolnoma sam. Ti in kilometri. Ti in napor. Ti in ti iz lanskega leta. Drugih ni.

Jaz in debelih tristo odtečenih trening kilometrov. Jaz in že skorajda pozabljeni spomini na fuč koleno. Jaz in 21.097,5 metrov od štarta do cilja. Jaz in plejlista, ki so mi jo pomagali sestaviti prijatelji iz koornka:

26.10.2008, 10:00, Kongresni trg. Pretekli bomo takole čez prst 200.000 kilometrov in prestavili uro :)

Tek je ena najstarejših športnih aktivnosti. Ko so bili moški še pravi lovci, je bil to edini način, da ujamejo plen in preživijo sebe in družine. Tekom stoletij so se živali udomačile, hrane je v izobilju in jo nabiramo le še iz polic v nakupovalne vozičke. Pa vendar se je tek ohranil. Kot najbolj preprosta športna aktivnost, za katero ne potrebuješ nič drugega, kot svoje telo. Priporočljiva je tudi športna obutev. In ravno v tej svoji prvinskosti in preprostosti je tek ultimativni paket čaščenja človeškega telesa.

Nekateri se sicer sprašujejo, zakaj bi… če pa ni treba. Drugi nam tekačem očitajo, zakaj se (sploh na uradnih tekih) ženemo do svojih meja in še malo čez, če pa smo potem čisto izmučeni in traja nekaj minut, da se nam pulz spusti na vsaj približno primeren nivo. Zato, ker je tek preizkušnja samega sebe, boj in triumf nad lastnim telesom, ki je izveden na podlagi volje dosečin nekaj več. Citius, Altius, Fortius. Hitreje, višje, močneje - prvi moto olimpizma in olimpijskega duha, kjer je bilo bistvo celotnega gibanje čaščenje človeštva in njegovih dosežkov. Danes so, žal, v ospredju zdravniško-kemično-farmacevtske naveze, ki človeške sposobnosti dvigujejo v neslutene višave.

Tek je preprost. Pot, ki je lahko dolga kakorkoli želiš, tvoje telo in tvoje misli. Pri čimer je pot le okolje za merjenje ravnotežja med telesom in voljo. Že po nekaj trenutkih, pozabiš na vse, čutiš le podlago, ki izginja pod tvojimi koraki in jo puščaš daleč pod seboj. Slišiš dihanje in utrip srca. No, nekateri tečemo tudi z glasbo in ravno danes me je iz jasnega presenetil tale štiklc, ki je prava himna:

Mika: Any Other World

In potem sem se spomnil še na tale oglas, ki pooseblja športni pogum in že na začetku pravi “Everything you need is already inside”.

V svojem minimalističnem bistvu je tek eksistencialni preizkus samega sebe in naših meja. Pa ne samo v fizičnem smislu. Tekači smo velikokrat po odtečenem teku presnečeni nad časom, ki smo ga sedeli in prehiteli “last-year-me” za kar precej minut. Preizkus, kako daleč lahko premaknemo meje svoje osebnosti in še vedno ostanemo to, kar smo. Ničkolikokrat se mi je ravno med tekom utrnila kaka dobra ideja, ali pa sem uspel spoznati bistvo stvari. Ker misli zreduciraš samo na tiste elemente, ki so osnovni gradniki zgodbe in jih povežeš v smiselno celoto. Ustaviš se, ko ne moreš več dalje - pa še te točke ne določa naše telo, ampak volja. Citius, Altius, Fortius.

Se vidimo na stezah!

Zemlja - modri planet. Zaradi vode. Človek, večinoma sestavljen iz vode. Življenje? Brez vode ne obstaja. Pogosto slišana mantra v zadnjem obdobju: “Če bi v nekem trenutku iz našega planeta izginile čisto vse čebele, bi človeštvo imelo še štiri leta življenja”. Izrek pripisujejo Einsteinu. Pustimo čebelice. Koliko let dni življenja bi imelo človeštvo še pred seboj, če bi se v neki bizarni nanosekundi čisto vsa voda preselila v nek drug sončni sistem? Dva dni, mogoče tri… Pa vendar nam ni mar.

To, da voda ob kateremkoli danem trenutku ob zasuku nekega ventila preprosto priteče iz cevi, ki štrli iz stene, je nekaj samoumevnega. Kot to, da je v drugi luknji v steni vedno elektrika, v trgovini vedno kruh in mleko in v denarnici vedno nekaj papirja, ki ga lahko zamenjamo za praktično karkoli si poželimo. Ob vsem tem se nihče ne zna prav dobro spoprijeti z dejstvom, da spadamo krepko v zgornji del najbogatejšega dela tega nemirnega planeta in da je naše življenje temu primerno lagodno. Z idejo o šparanju prijetno osvežilne tekočine se soočimo v kakšnem hotelu, kjer nas z obvestili v kopalnici opominjajo, da premišljeno ravnamo z vodo in da ne pretiravamo z menjavami brisač, saj to pomeni dodatno pranje. Tipičen odziv je seveda: “Kaj hudiča, saj sem plačal, mi boste pa že menjali brisače vsak dan.” Meanwhile…

Na drugem koncu planeta (a hkrati ne toliko daleč od nas) v majhni vasici, ki se preživlja s poljedelstvom usahne še zadnji vodnjak. Ljudje so brez vode. Ne morejo jo dobiti drugje, ni vodovodov, ni trgovine, ni denarja… Ni izbire in ni upanja. Bipolarno nasprotje naših trgovinskih polic, ki se šibijo od različnih vod v plastenkah in steklenicah (te zadnje so bistveno bolj okolju prijazne). Pa že voda iz pipe oziroma iz vodovoda je v večini primerov povsem zadovoljivo okusna za pitje.

Kaj torej lahko naredimo mi, ki imamo možnost in predvsem sredstva ($$ in €€), da naredimo spremembo? Obstaja precej organizacij, ki zbirajo sredstva za pomoč pri oskrbi s pitno vodo za države v razvoju. Nevladne organizacije. Društva. Podjetja… dokaj zgleden primer je Ethos Water, kalifornijska družba (sicer v lasti korporacije Starbucks), ki od vsake prodane plastenke vode prispeva del sredstev za izboljšanje dostopa do čiste pitne vode v tretjem svetu. Od vsake plastenke donirajo 10 centov (v Starbucks kavarnah stane 0,7 litra litra 1.8 $), kar sicer pomeni manj kot 10 % prodajne cene. Vendar, ko seštejemo milijone prodanih plastenk dnevno, to nanese izredno lepo vsotico, ki se iz dneva v dan povečuje. Ker je celoten koncept zasnovan zelo tržno, se seveda tudi sam od sebe oglašuje, prodaja - in preko marketinških vsebin tudi širi glas o perečem problemu. In, roko na srce, bistveno bolj kul in vesti prijazno je piti takšno vodo, kot npr. konkurenčni izdelek, ki stane enako, efekta pa ni.

Marsikomu se zdijo takšne kampanje bullshit, a dejansko vsak majhen prispevek šteje… na milijone majhnih prispevkov (10 centov) dnevno na koncu pomeni izjemno zajetna sredstva za izgraditev vodovodov in druge infrastrukture za oskrbo z vodo. In ja, tisti strašni naziv iz naslova tega zapisa ni nikakršni strašni bojni strup, ampak čisto navadna voda. Voda, brez katere sploh ni pomembno, kakšen avto vozimo, kaj počnemo v življenju in kaj si drugi mislijo o nas. Ker brez nje tudi nas več ni. Pijmo jo odgovorno.