K pisanju objave me je spodbudila 3. mednarodna konferenca o družbeni odgovornosti, ki je potekala v Mariboru. Konferenca je združevala teoretske, institucionalne, organizacijske in praktične poglede na družbeno odgovornost (corporate social responsibility) pri nas in v svetu. Presenetilo me je predvsem, kako malo se dejansko dela v tej smeri in kako je lahko že praktično najmanjši korak v smeri bolj odgovornega ravnanja viden kot nek superlativ. In, nenazadnje, me je presenetil tudi odziv na moje predavanje, kjer sem predstavil, kako družbeno odgovornost dojemamo in v praksi implementiramo pri nas.

Presenečen predvsem zato, ker so ljudje iz avditorija namesot vprašanj (no, tudi teh je bilo nekaj) izražali pohvale z iskricami v očeh. Nekatere stvari, ki so pri nas praktično že popolnoma samoumevne (npr. odgovoren in iskren odnos do sodelavk in sodelavcev) so za druge čista pravljica.

Že ko sem pripravljal prispevek za zbornik konference sem se opiral na teorije Adama Smitha in drugih velikanov sodobne (politične) ekonomije, ki razmišljajo o tem, da je za kapital oziroma podjetja na trgu primarna naloga maksimizacija dobička. Kar ob povečanju prodaje pomeni tudi zmanjšanje notranjih (fiksnih) stroškov. Večina podjetij dobičke veča predvsem s slednjim vzvodom, ki ga po navadi najprej začutijo ljudje v podjetju. Vendar je takšno ravnanje zelo kratkoročno in omejenega dosega, saj hkrati spodjeda temelje vsakega podjetja, še posebej storitvenega, - ljudi. V tem oziru velja omeniti Miltona Friedmana, ki je v članku za New York Times leta 1970 zapisal, da je “družbena odgovornost podjetij to, da večajo svoje dobičke”. V času ameriškega hiperkapitalizma in gospodarskega razcveta je bila taka miselnost sprejeta z odprtimi rokami, danes pa bi hitro naletela na trd zid začudenja in zgroženja hkrati. Časi so se spremenili.

Pa poglejmo, kje smo z družbeno odgovornostjo danes. Tista, najbolj aktualna, je gotovo odgovornost do okolja, saj se zna hitro zgoditi da se bo v naslednjih desetletjih (če človeštvo v celoti ne bo naredilo korenitih sprememb) sesul celoten ekosistem in bomo prisiljeni iskati svoj prostor pod kakšnim drugim soncem (?). Emisije, odits ogljikovega dioksida (carbon footprint), nova energija, gorivne celice, vodik… vse to so danes buzzwordi, s katerimi se bodo nujno morala ukvarjati vsa podjetja prihodnosti. Ko smo ravno pri tem: si predstavljate, kaj za okolje pomenijo vsi plastični kozarčki, ki se porabijo v podjetjih za vodo in podobne zadeve. Fiktivni izračun: v podjetju se dnevno porabi 50 plastičnih kozarčkov za vodo. 50 krat pet dni v tednu krat 50 tednov v letu = 12.500 kozarčkov letno. Če predpostavimo, da en kozarček tehta pet gramov je to 625 kilogramov odpadne plastike, ki nikomur več ne bo prinesla koristi. Sploh pa ne okolju.

Potem je tista, iz gospodarskega vidika najbolj logična, odgovornost do deležnikov (stakeholders). To hkrati vključuje odgovornost do lastnikov podjetja, partnerjev, naročnikov, uporabnikov, kupcev in, kar je najpomembneje, do sodelavk in sodelavcev. Le kako smo sploh lahko odgovorni navzven, če nismo odgovorni sami do sebe. Tako kot posameznik težko prenaša pozitivno energijo na skupnost in družbo, če ni ‘notranje srečen’, tako podjetja težko prenašajo odgovorno in pozitivno ravnanje na okolico, če niso odgovorna do svojih temeljev, nosilcev idej in razvoja - svojih ljudi.

Ko sem se med odmori na konferenci pogovarjal z drugimi udeleženci (akademiki, raziskovalci, vodje oddelkov, HR, piarovci), sem opazil neko rdečo nit: podjetjem je težko narediti korak v smeri bolj družbeno odgovornega ravnanja, zato ker je to povezano z nekimi stroški, ki jih drugače ne bi bilo (?). Tako razmišljanje je popolnoma napačno in sodi v nek drug čas in prostor.

Če zopet potegnem paralele na osebni nivo: ali nam, ko gre za našo osebno srečo, stroški predstavljajo kakšno oviro? Odgovor je zelo jasen NE (razen če pomenijo grožnjo iz eksistenčnega vidika. A, to je redko). Za lastno srečo smo pripravljeni narediti praktično vse, iti čez meje, pozabiti na stereotipne okvire, ki nam jih postavlja družba. Klasično menedžersko razmišljanje v podjetjih sledi logiki: investicija -> povrnitev investicije. A, ta logika na tem področju odpade. Družbena odgovornost v kateremkoli smislu zagotovo pomeni nek strošek, vendar pa so dobrobiti večplastne in predvsem rezonirajoče. Če se dotaknemo samo odgovornosti do zaposlenih, se delovanje v tej smeri transponira v splošno vzdušje v podjetju, odnose med ljudmi in seveda tudi zadovoljstvo zaposlenih. Še posebej zanimiv pokazatelj tega je izsledek iz ankete, ki smo jo nedavno izvedli v podjetju. Na vprašanje “ali ti je vseeno, kako se dela v podjetju”, so prav vsi izpraševanci odgovorili z jasnim ne (1 na lestvici 1-5).

Pa vendar je to šele začetek in razmišljanje gre naprej: kako lahko izboljšamo svet (ja, vprašanje za misice)? Jasno je, da (žal) ne moremo zaustaviti vseh vojn. Prav tako (žal) ne moremo v trenutku končati revščine in vsem ljudem omogočiti pogoje za življenje, ki ga je vreden vsak človek. Ne moremo niti (spet žal) v trenutku zagotoviti energije iz obnovljivih in okolju prijaznih virov. A, lahko naredimo marsikaj.

Začnemo pri sebi, nadaljujemo do konca ulice, do konca mesta… se spomnite, kako je Forrest Gump pretekel Ameriko? Dobri zgledi vlečejo. Smo v zgodovinskem trenutku v katerem je dejansko od nas (ja, prav od vsakega posameznika, od vsakega podjetja, od vsake države) odvisno, ali bomo celotno civilizacijo in planet na katerem živimo porinili eno evolucijsko stopničko naprej in postanemo homo responsibilicusi ali pa vse skupaj pahnemo v prepad. Po robu hodimo že predolgo.

Ali nam je sploh mar? Je sploh kaj pomembno, razen tega da se imamo fajn? Ko se politiki in drugi odločevalci v raznoterih soočenjih prerekajo o takšnih in drugačnih vprašanjih, ki zadevajo našo državico in njene prebivalce. Na čase se zdi, da je naši ostareli tetki resnično mar, kaj se dogaja z južno mejo, bratranec s štajerske pa stalno poudarja, kako se jim tam slabo godi, ker jim iz prestolnice stalno mečejo polena pod noge. Pa vendar, zakaj bi se ukvarjali s tem, če se drugi. In zakaj bi sploh iskali rešitve, če dobrohotni strički na televiziji tako (ne)mojstrsko rešujejo vse zaplete?

Predvsem zato, ker bomo enkrat mi in naši kolegi tisti strički na televiziji, ostarele tetke in bratranci z drugega konca države. Kaj se bo zgodilo takrat? Ko bodo aktualne razmere od nas terjale zbrano in trezno glavo, namesto posmehljivega pogleda. Ko bo naš interes moral postati tudi nacionalni interes.

Veliko puhlic je bilo izrečenih na račun državljanskih pravic in dolžnosti. Zanimiva in pogosto slišana od starejših je tista »to, da volimo, je naša dolžnost.« Napaka. Ravno zaradi tega se imenuje ‘volilna pravica’ in ne ‘volilna dolžnost’. Postane pa volilna pravica dolžnost takrat, ko je ne uporabimo. Ko se drugi odločajo namesto nas, ker ne izkoristimo svojega potencialnega glasu, ki nam je dan kot svobodnim posameznikom v razviti demokratični družbi.

Najširši možni potencial nosilcev spremembe v sebi nosi vokalizacijo, izkoristek tega potenciala. Potenciala, da se sliši naš glas, upošteva naša volja in, nenazadnje, da se naši interesi postavijo v ospredje. Preprosto zato, ker lahko. In zato, ker je preprosto lahko.

Časi, ko smo se pred vsakim malce daljšim izletom ali potovanjem ob vrčkih piva s prijatelji intenzivno posvetovali o krajih, ki jih je vredno obiskati in kje se dobro in predvsem ugodno spi. Svojevrstno zagonetko so predstavljali tripi v neznano, koder ni bil še nihče od bližnjih in nekih uporabnih informacij praktično ni bilo mogoče dobiti. V takih primerih se je bilo treba zanašati na popotniške izkušnje in izoblikovan čut za razne kvazi-turistične natege (produkt x lahko 100 metrov stran kupiš dvakrat ceneje). A, danes tudi to ni več takšen problem.

Splet nam ponuja kup zanimivih popotniških informacij, ki presegajo klasično popotniško literaturo ali celo prodajne kataloge turističnih agencij. Fotošopane fotke hotelskih sob, izkrivljeni podatki (100 m do plaže… a vmes je praktično treba prečkati avtocesto). Prijemi so znani, rezultati (razočaranje in uničena potovalna izkušnja) pa tudi. Pa vendar, splet in demokratizacija dostopa do ustvarjanja vsebin sta marsikaj obrnila na bolje. Imamo kar nekaj popotniških portalov, kjer so dejansko zbrana mnenja in napotki ljudi, ki so na določeni lokaciji dejansko bili. Dejanske fotografije, realne cene, koristne informacije. Med tovrstnimi portali prednjačita Virtualtourist.com in Wikitravel.com.

Tripadvisor gre še korak dlje, saj ponuja precej podrobne ocene hotelov in drugih namestitev, znamenitosti, itd. Če želite npr. najti najboljši hotel s tremi zvezdicami v Milanu (po mneju ljud, ki so tam že bili), lahko to naredite že v nekaj trenutkih. Res praktično. In kako zadeva zgleda v praksi?

Med prvomajskimi prazniki sva s punco obiskala Plitvička jezera. Nihče od naju tam še ni bil (razen dvajset let nazaj, a to ne šteje.. več :) ), po slikah izgleda fenomelano. Malce je daleč, ampak nič za to. In se začne iskanje prenočišča. Kje drugje, kot na adriatica.net, ki že v sloganu poudarja, da je specialist za to regijo. No, pa že ime malce implicira :) Skratka, poklikam hotel, cena relativno neugodna, a izbire ni. Dobim mejl, da bodo potrdili mojo rezervacijo. OK. Čez par ur še vedno nič. Naslednji dan se dopoldne priklopim na net in berem e-pošto. Mejl od adriatice me naproša, naj dokončno (a je mar treba dvakrat?) potrdim rezervacijo. Rok potrditve, “včeraj zvečer”. Dobesedno. Sporočilo je prišlo neprilično pozno, in ker sem bil takrat na dopustu, internetne pipice niso bile ravno široko dostopne. Mejl za rezervacijo, ki bi jo moral že drugič potrdit, sem tako prebral dobrih dvanajst ur prepozno. Klik na povezavo za potrditev pa ni bil več možen.

Neprijetna situacija, si mislim, in pokličem kar direktno v ta hotel. Vse zasedeno. Specialisti za Jadran so torej rezervacijo forwardali naprej, naslednjemu v vrsti, ker je jaz nisem dokončno potrdil. Torej že drugič. A sem to že omenil? Zakaj uporabnikom slabšajo user experience in težijo z dvakratnimi potrditvami in slabim iskalnikom, mi še ni čisto jasno. Mi je pa jasno, da so si specialisti za Jadran zaslužili velik minus.

Bistvena bolj navdušujoča je bila rešitev situacije. Časa je bila malo (do odhoda v Plitvice le en dan), živci na koncu. Na googlu vtipkam “accomodation plitvice”, kliknem prvo povezavo: Booking.com. Vpišem parametre in mi predlaga samo namestitve, ki so že proste. Izbire ni bilo veliko, a prvi med enakimi je bil apartma na nekem bio-eko-ranču. Vse v lesu, s kaminom. Odkljukam, vpišem podatke (da, tudi kartica). Klik. Rezervacija potrjena!

Tista druga zahtevana potrditev pri adriatica.net mi ni jasna, bo pa verjetno še marsikomu povzročila kak prepir (slabo) siv las (slabš) in izgubljen dan dopusta (najslabše). Kakšne so pa kaj vaše izkušnje z raznimi spletnimi popotniškimi servisi in booking portali?

… trajno izbrisano. Brez možnosti povratka. To se je pred šestnajstimi leti zgodilo približno 20.000 posameznikom, ki so iz vidika sistema dobesedno prenehali obstajati. Osebne izkaznice, socialno in zdravstveno zavarovanje, šolanje. Tam, kjer je bilo vse to, ni bilo ničesar več. In še danes ni ničesar. Nada. Ti ljudje ne morejo niti zaprositi za azil ali status begunca, saj moraš za to biti državljan druge države. Ali imeti kakršenkoli drugačen status. Izbrisano stanje pa ni dovoljeno. Svetlobo je zamenjal mrak.

Pri vsem tem je verjetno še najbolj zanimivo, kako je stanje po šestnajstih letih še vedno enako. Zganilo se ni nič. Posamezniki so se sicer združili, ustanovili društvo, organizirali par protestov, zahtevali da se nekaj premakne, pošiljali prošnje na vse mogoče uradne institucije, vzbudili zanimanje varuha človekovih pravic, se sporadično pojavljali v medijih. Nič.

So se pa že večkrat znašli v središču političnih spletk in igric. Morda še najbolj pompozno pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami, ko so prvaki različnih strank problematiko izbrisanih uvrščali visoko na svojih lestvicah prioritet in zadovoljno prikimavali, ko je bilo govora o tem, da je vse skupaj treba premakniti naprej. Roko na srce, situacija je vse prej kot primerna, za čas in za kraj v katerem živimo. Je dvajset tisoč premajhna številka? Kaj če bi kar naenkrat izginili vsi slovenski študenti. Prenehali obstajati. Videvali bi jih sicer po ulicah, a obstajali ne bi več. Bi bilo drugače, če bi se podobna situacija (’izginotje celega odstotka prebivalcev’) zgodila v Nemčiji? Tam bi v neobstajajoče stanje prešlo dobrih 800.000 ljudi. Skorajda polovica Slovenije ljudi brez kakršnihkoli pravic in zaščite države. Ste že kdaj poskusil brez dokumentov prečkati Schengenske meje?

In, ali ni v časih, ko se v državnem zboru ustvarjajo razno razne komisije, ki preučujejo precej banalne (za življenje povprečnega posameznika dokaj nepomembne) zadeve, čudno, da se ne ustanovi mešana komisija, ki bi enkrat za vselej rešila to vprašanje. Šestnajst let se že vleče. Pomislimo samo, kakšne kritike letijo na sodišča, ker se primeri vlečejo po štiri, pet let. In se zadeve obračajo na bolje. Ampak šestnajst let?! Pa ti ljudje niti na sodišče ne morejo, saj iz vidika zakonov in drugih pravil igre v Sloveniji ne obstajajo.

Ne trdim, da je problematiko smotrno rešiti z nekakšno čarobno paličico, ki bi rešila vse probleme. To nikoli ni dobro, ker čarobne paličice vedno povzročajo tudi stranske učinke, ki jih marsikdo zna še predobro izkoristiti in preobrniti vodo še na svoj mlin. Realno gledano je verjetno še najbolj smotrna ustanovitev komisije ali drugega delovnega telesa, ki naj preuči in odloča o vsakem posamezniku. A, zopet se ustavimo pri vprašanju, kdo je sploh pristojen o tem odločati? Najbolj enoumen odgovor je: nihče. Prav tako kot nihče nima in ne more imeti pristojnosti ljudi preprosto izbrisati iz sistema.

Prejšnji konec tedna sva z boljšo polovico izkoristila za izlet v Genovo, ki sva ga želela nadgraditi še z ogledom famoznih Cinque Terre (to je potem padlo v vodo, emm.. bolje rečeno v veter, oziroma kot je razložil prijazni turistični delavec “E, no tuor today. The see is too a rough?”).

Genova nudi ravno dovolj zanimivosti, da si glavne lahko ogledaš v enem vikendu, če malce bolj tempiraš zadeve - in v enem dnevu prehodiš cca. 20 kilometrov. Akvarij, muzej pomorstva, številne galerije, palače, rojstno hišo Krištofa Kolumba, slikovite male uličice, izvrstna kulinarika (think pesto!), … In ko si človek takole po napornem dnevu zaželi še ene pijače zavije v prvi kolikor toliko zgleden lokal na poti proti hotelu.

In potem si presenečen, ko izveš, da znamenitosti za ta dan še ni konec, saj ti v lokalu predstavijo čisto poseben poslovni model, ki so ga verjetno poimenovali ‘molženje turistov, ki ne znajo italijansko, mi pa se pretvarjamo, da jih ne razumemo’. Zadeva gre takole: Dobiš menu, nakar čez nekaj minut pride natakarica, ki pobere naročilo (ki je bilo v najinem primeru eno pivo in ena kola). Potem te nekaj sprašuje, a razumeš zelo malo. Razbral sem le, če bova še kaj jedla. V istem trenutku s pogledom ošvrkneš ostale mize in opaziš, da so povsod na mizi neki prigrizki. Gospodična še vedno sprašuje po hrani, a ji govorim, da ne bova. Potem nekaj zelo na dolgo, hitro (in seveda nerazumljivo) razloži in odvihra. Čez nekaj trenutkov prinese naročeno. Ok. Potem stopi do pulta, in prinese še nekaj. Narezan korenček z dipom in olive v nekakšni marinadi.
Super, si mislim, kul lokal, naročiš pijačo in ti prinesejo še nekaj malega za prigriznit. Obrat v zgodbi sledi zdajle. Čez nekaj minut gospodična hodi v smeri najine mize s krožnikom, polnim hrane. In ga postavi na mizo. Polovica hrenovke, pečene v olju. Nekaj malega pečenega krompirčka, s katerega je olje kapljalo (!) na plastičen krožnik. Neke čudne napihnjene zadeve, verjetno iz krompirja. Na krožniku je bilo še nekaj, vendar se tega ne spomnim. Spomnim se, zelo dobro, da pa tega nikakor nisem naročil.

Z zanimanjem sem spremljal ostale mize - bila sva edina neitalijana v lokalu -, kjer so ljudje naročali pijačo in dobili samo tiste korenčke in olive, krožnika pečene oljnate hrane pa ne. Sklepal sem torej, da je tisto zraven na račun hiše, neslastni krožnik pa moraš naročiti. A, midva ga nisva. Njihov poslovni model torej temelji na zavajanju turistov, ki ne razumejo italijanščine. Ultimativni dosežek pa je izpuliti še tistih nekaj evrov za bedno slab izdelek (če bi mi npr. na mizo prinesli vsaj kolikor toliko dostojen kulinarični izdelek, bi razmišljal popolnoma drugače), ki se ga niti dotakneš ne. A si dolžan plačati gostinsko uslugo, ki je nisi naročil? V tem lokalu že.

Ko sva plačevala, sem se bil pripravljen skregati za tisti ubogi krožnik olja in nekaj postane hrane. A, gospod za blagajno se je mirno naredil francozaitalijana in ni razumel nič. Znesek, 8 evrov - ne 7.85 ali 8.15, točno osem - je zapisal na listek papirja in ga nonšalantno porinil proti meni. Ko sem mu začel (v angleščini) razlagati, da to, kar počnejo ni kul in da tega nisem naročil in da tudi ne nameravam plačati, se je mirno naslonil nazaj in odgovoril “Non capisci”. Seveda. Pametno. Nedvomno je iz moje telesne govorice (ta predstavlja 80 % komunikacije) in tona glasu (ostalih 15 %) čisto točno razumel, kaj sem mu želel povedati. Izgovarjal se je na nerazumevanje vsebine (5 % komunikacije). Slaba. Res slaba.

Če kdo kaj boljše pozna finte, naših zahodnih sosedov, naj mi tovrstne zadeve pojasni, do nadaljnega pa bom takšen njihov poslovni model pripisal izkoriščevanju turistov na zelo, zelo neprimeren način.

Pred odhodom iz lokala sem se želel dogovoriti, da mi hrano zavijejo za domov :)

Pa še naslov: Dom Caffe, Via Vicenza 5, Genova.

V Financah je bil 4. marca objavljen članek z naslovom ‘Kateri študij se najbolj splača‘. Naslov sicer delno namiguje, da bodo v prispevku informacije o študiju, a se izkaže za nekaj popolnoma drugega. Prispevek zelo odkrito govori o tem, katere službe oziroma delovni profili so trenutno najbolj iskani - in posledično tudi najbolje plačani. Ravno zaradi tega je vsebina gotovo pritegnila marsikoga, ki se sprašuje, kakšne so plače na drugih ‘pašnikih’ in, ali je trava tam res bolj zelena.

Vse skupaj na prvi pogled deluje zelo informativno, a resnica je nekje drugje. Avtorica članka na podlagi HR strokovnjaka trdi, da je povprečna (!) neto plača vodij projektov med 1.500 in 2.000 evrov. Če to dejstvo drži, naj bi bile entry level plače okrog 1.000 evrov, za najboljše kadre v tem poklicu pa verjetno okrog treh evrskih tisočakov. Neto seveda.

Nekaj vrstic naprej je zapisano še hujše (grozo)dejstvo: najboljši programerji v Sloveniji se zadovoljijo z mesečnim dohodkom okrog 10.000 evrov bruto.

Tu je na mestu vprašanje, na podlagi česa so narejeni ti izračuni? Večina podatkov je vzetih iz pričevanj kadrovskih agencij oziroma head-hunterjev. In, kakšna je kredibilnost teh podatkov?

1. Na podlagi koliko številk (podatkov o plačah) je narejen ta pavšalni izračun? Čez palec ocenimo, da je v Sloveniji zaposlenih vsaj 2.000 vodij projektov (pa jih je verjetno bistveno več). Da bi bila številka, ki jo navajajo v kadrovskih agencijah, relevantna, bi potrebovali podakte o plačah za vsaj 100 ali več ljudi. Dejansko je verjetno ta pavšalni izračun narejen na podlagi le nekaj (<10) podatkov.

Bi morda, za objektivnost napisanega, morda predložili n, torej število uspešno posredovanih kadrov, na podlagi česar agencija posreduje te podatke.

2. Kadrovske agencije svoj kruh služijo na provizijah pri posredovanju kadrov. Te provizije se večinoma obračunavajo po sistemu določenega števila mesečnih plač (1 ali več). Predvidimo, da kadrovska agencija letno posreduje 50 kadrov, ki imajo povprečno plačo 1.000 evrov. Za obračun vzemimo, da je provizija agencije ena mesečna plača (torej cca. 1500 evrov bruto). Letno so s posredovanjem kadrov zaslužili 75.000 evrov.

Če je povprečna plača teh posredovanih kadrov namesto 1.000 evrov 1.500 evrov (bruto 2.500 evrov), je njihov zaslužek bistveno višji - 125.000 evrov.

3. Ali so plače res takšne? Lahko postavimo vse strokovnjake / srednji menedžment v okvir povprečne neto plače 1,5k-2k evrov? Ali si take plače prislužijo le tisti najboljši, najbolj iskani kadri (performance/quality/effect wise)? Dejansko so mi poznani primeri, ko strokovnjaki prejemajo plačila, ki so daleč izven tega navedenega okvira. Navzdol, seveda. Eden od komentatorjev prispevka na spletni verziji finačnega dnevnika, je novinarko zaprosil, da mu navede delodajalca, ki nudi take plače in da se takoj preseli tja. Takih bi bilo verjetno še marsikaj.

4. Kakšne so plače direktorjev? Za primer vzemimo plače top menedžerjev kategorije Bobinac, Bavčar, Šrot, Debeljak. Preprost izračun nam pove, da je povprečna direktorska plača nekje med 10 in 15 evrski tisočaki bruto. Kar zopet pomeni, da bi morali imeti direktorji take plače?

5. Na blogu Freakonomics (avtorjev istoimenske knjige, v prevodu Odštekonomija), je zelo jasno izpostavljen primer, ko statistika v hipu postane zelo debela laž (četudi jo uporabljamo po predpisih). Trener univerzitetne košarke Roy Williams je na eni izmed tiskovnih konferenc na novinarsko vprašanje, kdo je najboljši strelec za tri točke v zgodovini ameriške univerzitetne lige, odgovoril:”Scott Pollard”. Odgovor je bil nenavaden, saj je Pollard center, ki je iz svojih sposobnosti igre blizu koša ustvaril spodobno NBA kariero. Argument za Williamsov odgovor je popolnoma statističen: Pollard je namreč zadel čisto vse mete za tri točke v svoji NCAA karieri. In koliko je bilo teh metov? Eden. Da, en sam. 1/1, 100 % učinkovitost.

Številke zelo hitro lahko zavedejo, če jih ne postavimo v referenčni okvir.