Ali nam je sploh mar? Je sploh kaj pomembno, razen tega da se imamo fajn? Ko se politiki in drugi odločevalci v raznoterih soočenjih prerekajo o takšnih in drugačnih vprašanjih, ki zadevajo našo državico in njene prebivalce. Na čase se zdi, da je naši ostareli tetki resnično mar, kaj se dogaja z južno mejo, bratranec s štajerske pa stalno poudarja, kako se jim tam slabo godi, ker jim iz prestolnice stalno mečejo polena pod noge. Pa vendar, zakaj bi se ukvarjali s tem, če se drugi. In zakaj bi sploh iskali rešitve, če dobrohotni strički na televiziji tako (ne)mojstrsko rešujejo vse zaplete?

Predvsem zato, ker bomo enkrat mi in naši kolegi tisti strički na televiziji, ostarele tetke in bratranci z drugega konca države. Kaj se bo zgodilo takrat? Ko bodo aktualne razmere od nas terjale zbrano in trezno glavo, namesto posmehljivega pogleda. Ko bo naš interes moral postati tudi nacionalni interes.

Veliko puhlic je bilo izrečenih na račun državljanskih pravic in dolžnosti. Zanimiva in pogosto slišana od starejših je tista »to, da volimo, je naša dolžnost.« Napaka. Ravno zaradi tega se imenuje ‘volilna pravica’ in ne ‘volilna dolžnost’. Postane pa volilna pravica dolžnost takrat, ko je ne uporabimo. Ko se drugi odločajo namesto nas, ker ne izkoristimo svojega potencialnega glasu, ki nam je dan kot svobodnim posameznikom v razviti demokratični družbi.

Najširši možni potencial nosilcev spremembe v sebi nosi vokalizacijo, izkoristek tega potenciala. Potenciala, da se sliši naš glas, upošteva naša volja in, nenazadnje, da se naši interesi postavijo v ospredje. Preprosto zato, ker lahko. In zato, ker je preprosto lahko.

0%

0%