K pisanju objave me je spodbudila 3. mednarodna konferenca o družbeni odgovornosti, ki je potekala v Mariboru. Konferenca je združevala teoretske, institucionalne, organizacijske in praktične poglede na družbeno odgovornost (corporate social responsibility) pri nas in v svetu. Presenetilo me je predvsem, kako malo se dejansko dela v tej smeri in kako je lahko že praktično najmanjši korak v smeri bolj odgovornega ravnanja viden kot nek superlativ. In, nenazadnje, me je presenetil tudi odziv na moje predavanje, kjer sem predstavil, kako družbeno odgovornost dojemamo in v praksi implementiramo pri nas.

Presenečen predvsem zato, ker so ljudje iz avditorija namesot vprašanj (no, tudi teh je bilo nekaj) izražali pohvale z iskricami v očeh. Nekatere stvari, ki so pri nas praktično že popolnoma samoumevne (npr. odgovoren in iskren odnos do sodelavk in sodelavcev) so za druge čista pravljica.

Že ko sem pripravljal prispevek za zbornik konference sem se opiral na teorije Adama Smitha in drugih velikanov sodobne (politične) ekonomije, ki razmišljajo o tem, da je za kapital oziroma podjetja na trgu primarna naloga maksimizacija dobička. Kar ob povečanju prodaje pomeni tudi zmanjšanje notranjih (fiksnih) stroškov. Večina podjetij dobičke veča predvsem s slednjim vzvodom, ki ga po navadi najprej začutijo ljudje v podjetju. Vendar je takšno ravnanje zelo kratkoročno in omejenega dosega, saj hkrati spodjeda temelje vsakega podjetja, še posebej storitvenega, - ljudi. V tem oziru velja omeniti Miltona Friedmana, ki je v članku za New York Times leta 1970 zapisal, da je “družbena odgovornost podjetij to, da večajo svoje dobičke”. V času ameriškega hiperkapitalizma in gospodarskega razcveta je bila taka miselnost sprejeta z odprtimi rokami, danes pa bi hitro naletela na trd zid začudenja in zgroženja hkrati. Časi so se spremenili.

Pa poglejmo, kje smo z družbeno odgovornostjo danes. Tista, najbolj aktualna, je gotovo odgovornost do okolja, saj se zna hitro zgoditi da se bo v naslednjih desetletjih (če človeštvo v celoti ne bo naredilo korenitih sprememb) sesul celoten ekosistem in bomo prisiljeni iskati svoj prostor pod kakšnim drugim soncem (?). Emisije, odits ogljikovega dioksida (carbon footprint), nova energija, gorivne celice, vodik… vse to so danes buzzwordi, s katerimi se bodo nujno morala ukvarjati vsa podjetja prihodnosti. Ko smo ravno pri tem: si predstavljate, kaj za okolje pomenijo vsi plastični kozarčki, ki se porabijo v podjetjih za vodo in podobne zadeve. Fiktivni izračun: v podjetju se dnevno porabi 50 plastičnih kozarčkov za vodo. 50 krat pet dni v tednu krat 50 tednov v letu = 12.500 kozarčkov letno. Če predpostavimo, da en kozarček tehta pet gramov je to 625 kilogramov odpadne plastike, ki nikomur več ne bo prinesla koristi. Sploh pa ne okolju.

Potem je tista, iz gospodarskega vidika najbolj logična, odgovornost do deležnikov (stakeholders). To hkrati vključuje odgovornost do lastnikov podjetja, partnerjev, naročnikov, uporabnikov, kupcev in, kar je najpomembneje, do sodelavk in sodelavcev. Le kako smo sploh lahko odgovorni navzven, če nismo odgovorni sami do sebe. Tako kot posameznik težko prenaša pozitivno energijo na skupnost in družbo, če ni ‘notranje srečen’, tako podjetja težko prenašajo odgovorno in pozitivno ravnanje na okolico, če niso odgovorna do svojih temeljev, nosilcev idej in razvoja - svojih ljudi.

Ko sem se med odmori na konferenci pogovarjal z drugimi udeleženci (akademiki, raziskovalci, vodje oddelkov, HR, piarovci), sem opazil neko rdečo nit: podjetjem je težko narediti korak v smeri bolj družbeno odgovornega ravnanja, zato ker je to povezano z nekimi stroški, ki jih drugače ne bi bilo (?). Tako razmišljanje je popolnoma napačno in sodi v nek drug čas in prostor.

Če zopet potegnem paralele na osebni nivo: ali nam, ko gre za našo osebno srečo, stroški predstavljajo kakšno oviro? Odgovor je zelo jasen NE (razen če pomenijo grožnjo iz eksistenčnega vidika. A, to je redko). Za lastno srečo smo pripravljeni narediti praktično vse, iti čez meje, pozabiti na stereotipne okvire, ki nam jih postavlja družba. Klasično menedžersko razmišljanje v podjetjih sledi logiki: investicija -> povrnitev investicije. A, ta logika na tem področju odpade. Družbena odgovornost v kateremkoli smislu zagotovo pomeni nek strošek, vendar pa so dobrobiti večplastne in predvsem rezonirajoče. Če se dotaknemo samo odgovornosti do zaposlenih, se delovanje v tej smeri transponira v splošno vzdušje v podjetju, odnose med ljudmi in seveda tudi zadovoljstvo zaposlenih. Še posebej zanimiv pokazatelj tega je izsledek iz ankete, ki smo jo nedavno izvedli v podjetju. Na vprašanje “ali ti je vseeno, kako se dela v podjetju”, so prav vsi izpraševanci odgovorili z jasnim ne (1 na lestvici 1-5).

Pa vendar je to šele začetek in razmišljanje gre naprej: kako lahko izboljšamo svet (ja, vprašanje za misice)? Jasno je, da (žal) ne moremo zaustaviti vseh vojn. Prav tako (žal) ne moremo v trenutku končati revščine in vsem ljudem omogočiti pogoje za življenje, ki ga je vreden vsak človek. Ne moremo niti (spet žal) v trenutku zagotoviti energije iz obnovljivih in okolju prijaznih virov. A, lahko naredimo marsikaj.

Začnemo pri sebi, nadaljujemo do konca ulice, do konca mesta… se spomnite, kako je Forrest Gump pretekel Ameriko? Dobri zgledi vlečejo. Smo v zgodovinskem trenutku v katerem je dejansko od nas (ja, prav od vsakega posameznika, od vsakega podjetja, od vsake države) odvisno, ali bomo celotno civilizacijo in planet na katerem živimo porinili eno evolucijsko stopničko naprej in postanemo homo responsibilicusi ali pa vse skupaj pahnemo v prepad. Po robu hodimo že predolgo.

0%

0%