To ni tema, ki bi bila aktualna samo sedaj, pred predsedovanjem Slovenije EU, ampak jo naši politiki vlečejo že od Druge svetovne vojne naprej. Resda v času železne zavese bolj potiho, a vendarle. Najbolj osnovna, politična, je tista delitev na rdeče in bele. In potem še na črne in zelene. Tiste, ki so bili zraven pri osamosvojitvi in tiste, ki se takrat niso rinili v ospredje (glede na izid plebiscita smo bili zraven praktično vsi). Na tiste, ki so za to in proti onemu. Delodajalce in delavce, politike in gospodarstvenike, tajkune in podjetnike, športnike in kavčne krompirčke, moške in ženske, prave Slovence in priseljence. Na tiste, ki imajo in nimajo. Na mesta (ki jim v svetovnem merilu tako le težko rečemo) in vasi. Nenazadnje na blogerje in neblogerje. Slovenke in Slovenci smo se sposobni deliti na toliko različnih načinov, da bi, če bi se lahko razmnoževali kar s celično delitvijo, verjetno predstavljali že kar večinsko populacijo tega našega planetka.

Po drugi strani so ravno spori in konflikti tisti, ki omogočajo napredek, razvoj in prehod na višje stanje. Včasih se vprašam, ali bi Slovenija sploh obstajala, če se ne bi znali tako dobro kregati med seboj.

100%

0%