K pisanju objave me je spodbudila 3. mednarodna konferenca o družbeni odgovornosti, ki je potekala v Mariboru. Konferenca je združevala teoretske, institucionalne, organizacijske in praktične poglede na družbeno odgovornost (corporate social responsibility) pri nas in v svetu. Presenetilo me je predvsem, kako malo se dejansko dela v tej smeri in kako je lahko že praktično najmanjši korak v smeri bolj odgovornega ravnanja viden kot nek superlativ. In, nenazadnje, me je presenetil tudi odziv na moje predavanje, kjer sem predstavil, kako družbeno odgovornost dojemamo in v praksi implementiramo pri nas.

Presenečen predvsem zato, ker so ljudje iz avditorija namesot vprašanj (no, tudi teh je bilo nekaj) izražali pohvale z iskricami v očeh. Nekatere stvari, ki so pri nas praktično že popolnoma samoumevne (npr. odgovoren in iskren odnos do sodelavk in sodelavcev) so za druge čista pravljica.

Že ko sem pripravljal prispevek za zbornik konference sem se opiral na teorije Adama Smitha in drugih velikanov sodobne (politične) ekonomije, ki razmišljajo o tem, da je za kapital oziroma podjetja na trgu primarna naloga maksimizacija dobička. Kar ob povečanju prodaje pomeni tudi zmanjšanje notranjih (fiksnih) stroškov. Večina podjetij dobičke veča predvsem s slednjim vzvodom, ki ga po navadi najprej začutijo ljudje v podjetju. Vendar je takšno ravnanje zelo kratkoročno in omejenega dosega, saj hkrati spodjeda temelje vsakega podjetja, še posebej storitvenega, - ljudi. V tem oziru velja omeniti Miltona Friedmana, ki je v članku za New York Times leta 1970 zapisal, da je “družbena odgovornost podjetij to, da večajo svoje dobičke”. V času ameriškega hiperkapitalizma in gospodarskega razcveta je bila taka miselnost sprejeta z odprtimi rokami, danes pa bi hitro naletela na trd zid začudenja in zgroženja hkrati. Časi so se spremenili.

Pa poglejmo, kje smo z družbeno odgovornostjo danes. Tista, najbolj aktualna, je gotovo odgovornost do okolja, saj se zna hitro zgoditi da se bo v naslednjih desetletjih (če človeštvo v celoti ne bo naredilo korenitih sprememb) sesul celoten ekosistem in bomo prisiljeni iskati svoj prostor pod kakšnim drugim soncem (?). Emisije, odits ogljikovega dioksida (carbon footprint), nova energija, gorivne celice, vodik… vse to so danes buzzwordi, s katerimi se bodo nujno morala ukvarjati vsa podjetja prihodnosti. Ko smo ravno pri tem: si predstavljate, kaj za okolje pomenijo vsi plastični kozarčki, ki se porabijo v podjetjih za vodo in podobne zadeve. Fiktivni izračun: v podjetju se dnevno porabi 50 plastičnih kozarčkov za vodo. 50 krat pet dni v tednu krat 50 tednov v letu = 12.500 kozarčkov letno. Če predpostavimo, da en kozarček tehta pet gramov je to 625 kilogramov odpadne plastike, ki nikomur več ne bo prinesla koristi. Sploh pa ne okolju.

Potem je tista, iz gospodarskega vidika najbolj logična, odgovornost do deležnikov (stakeholders). To hkrati vključuje odgovornost do lastnikov podjetja, partnerjev, naročnikov, uporabnikov, kupcev in, kar je najpomembneje, do sodelavk in sodelavcev. Le kako smo sploh lahko odgovorni navzven, če nismo odgovorni sami do sebe. Tako kot posameznik težko prenaša pozitivno energijo na skupnost in družbo, če ni ‘notranje srečen’, tako podjetja težko prenašajo odgovorno in pozitivno ravnanje na okolico, če niso odgovorna do svojih temeljev, nosilcev idej in razvoja - svojih ljudi.

Ko sem se med odmori na konferenci pogovarjal z drugimi udeleženci (akademiki, raziskovalci, vodje oddelkov, HR, piarovci), sem opazil neko rdečo nit: podjetjem je težko narediti korak v smeri bolj družbeno odgovornega ravnanja, zato ker je to povezano z nekimi stroški, ki jih drugače ne bi bilo (?). Tako razmišljanje je popolnoma napačno in sodi v nek drug čas in prostor.

Če zopet potegnem paralele na osebni nivo: ali nam, ko gre za našo osebno srečo, stroški predstavljajo kakšno oviro? Odgovor je zelo jasen NE (razen če pomenijo grožnjo iz eksistenčnega vidika. A, to je redko). Za lastno srečo smo pripravljeni narediti praktično vse, iti čez meje, pozabiti na stereotipne okvire, ki nam jih postavlja družba. Klasično menedžersko razmišljanje v podjetjih sledi logiki: investicija -> povrnitev investicije. A, ta logika na tem področju odpade. Družbena odgovornost v kateremkoli smislu zagotovo pomeni nek strošek, vendar pa so dobrobiti večplastne in predvsem rezonirajoče. Če se dotaknemo samo odgovornosti do zaposlenih, se delovanje v tej smeri transponira v splošno vzdušje v podjetju, odnose med ljudmi in seveda tudi zadovoljstvo zaposlenih. Še posebej zanimiv pokazatelj tega je izsledek iz ankete, ki smo jo nedavno izvedli v podjetju. Na vprašanje “ali ti je vseeno, kako se dela v podjetju”, so prav vsi izpraševanci odgovorili z jasnim ne (1 na lestvici 1-5).

Pa vendar je to šele začetek in razmišljanje gre naprej: kako lahko izboljšamo svet (ja, vprašanje za misice)? Jasno je, da (žal) ne moremo zaustaviti vseh vojn. Prav tako (žal) ne moremo v trenutku končati revščine in vsem ljudem omogočiti pogoje za življenje, ki ga je vreden vsak človek. Ne moremo niti (spet žal) v trenutku zagotoviti energije iz obnovljivih in okolju prijaznih virov. A, lahko naredimo marsikaj.

Začnemo pri sebi, nadaljujemo do konca ulice, do konca mesta… se spomnite, kako je Forrest Gump pretekel Ameriko? Dobri zgledi vlečejo. Smo v zgodovinskem trenutku v katerem je dejansko od nas (ja, prav od vsakega posameznika, od vsakega podjetja, od vsake države) odvisno, ali bomo celotno civilizacijo in planet na katerem živimo porinili eno evolucijsko stopničko naprej in postanemo homo responsibilicusi ali pa vse skupaj pahnemo v prepad. Po robu hodimo že predolgo.

Ali nam je sploh mar? Je sploh kaj pomembno, razen tega da se imamo fajn? Ko se politiki in drugi odločevalci v raznoterih soočenjih prerekajo o takšnih in drugačnih vprašanjih, ki zadevajo našo državico in njene prebivalce. Na čase se zdi, da je naši ostareli tetki resnično mar, kaj se dogaja z južno mejo, bratranec s štajerske pa stalno poudarja, kako se jim tam slabo godi, ker jim iz prestolnice stalno mečejo polena pod noge. Pa vendar, zakaj bi se ukvarjali s tem, če se drugi. In zakaj bi sploh iskali rešitve, če dobrohotni strički na televiziji tako (ne)mojstrsko rešujejo vse zaplete?

Predvsem zato, ker bomo enkrat mi in naši kolegi tisti strički na televiziji, ostarele tetke in bratranci z drugega konca države. Kaj se bo zgodilo takrat? Ko bodo aktualne razmere od nas terjale zbrano in trezno glavo, namesto posmehljivega pogleda. Ko bo naš interes moral postati tudi nacionalni interes.

Veliko puhlic je bilo izrečenih na račun državljanskih pravic in dolžnosti. Zanimiva in pogosto slišana od starejših je tista »to, da volimo, je naša dolžnost.« Napaka. Ravno zaradi tega se imenuje ‘volilna pravica’ in ne ‘volilna dolžnost’. Postane pa volilna pravica dolžnost takrat, ko je ne uporabimo. Ko se drugi odločajo namesto nas, ker ne izkoristimo svojega potencialnega glasu, ki nam je dan kot svobodnim posameznikom v razviti demokratični družbi.

Najširši možni potencial nosilcev spremembe v sebi nosi vokalizacijo, izkoristek tega potenciala. Potenciala, da se sliši naš glas, upošteva naša volja in, nenazadnje, da se naši interesi postavijo v ospredje. Preprosto zato, ker lahko. In zato, ker je preprosto lahko.

V Financah je bil 4. marca objavljen članek z naslovom ‘Kateri študij se najbolj splača‘. Naslov sicer delno namiguje, da bodo v prispevku informacije o študiju, a se izkaže za nekaj popolnoma drugega. Prispevek zelo odkrito govori o tem, katere službe oziroma delovni profili so trenutno najbolj iskani - in posledično tudi najbolje plačani. Ravno zaradi tega je vsebina gotovo pritegnila marsikoga, ki se sprašuje, kakšne so plače na drugih ‘pašnikih’ in, ali je trava tam res bolj zelena.

Vse skupaj na prvi pogled deluje zelo informativno, a resnica je nekje drugje. Avtorica članka na podlagi HR strokovnjaka trdi, da je povprečna (!) neto plača vodij projektov med 1.500 in 2.000 evrov. Če to dejstvo drži, naj bi bile entry level plače okrog 1.000 evrov, za najboljše kadre v tem poklicu pa verjetno okrog treh evrskih tisočakov. Neto seveda.

Nekaj vrstic naprej je zapisano še hujše (grozo)dejstvo: najboljši programerji v Sloveniji se zadovoljijo z mesečnim dohodkom okrog 10.000 evrov bruto.

Tu je na mestu vprašanje, na podlagi česa so narejeni ti izračuni? Večina podatkov je vzetih iz pričevanj kadrovskih agencij oziroma head-hunterjev. In, kakšna je kredibilnost teh podatkov?

1. Na podlagi koliko številk (podatkov o plačah) je narejen ta pavšalni izračun? Čez palec ocenimo, da je v Sloveniji zaposlenih vsaj 2.000 vodij projektov (pa jih je verjetno bistveno več). Da bi bila številka, ki jo navajajo v kadrovskih agencijah, relevantna, bi potrebovali podakte o plačah za vsaj 100 ali več ljudi. Dejansko je verjetno ta pavšalni izračun narejen na podlagi le nekaj (<10) podatkov.

Bi morda, za objektivnost napisanega, morda predložili n, torej število uspešno posredovanih kadrov, na podlagi česar agencija posreduje te podatke.

2. Kadrovske agencije svoj kruh služijo na provizijah pri posredovanju kadrov. Te provizije se večinoma obračunavajo po sistemu določenega števila mesečnih plač (1 ali več). Predvidimo, da kadrovska agencija letno posreduje 50 kadrov, ki imajo povprečno plačo 1.000 evrov. Za obračun vzemimo, da je provizija agencije ena mesečna plača (torej cca. 1500 evrov bruto). Letno so s posredovanjem kadrov zaslužili 75.000 evrov.

Če je povprečna plača teh posredovanih kadrov namesto 1.000 evrov 1.500 evrov (bruto 2.500 evrov), je njihov zaslužek bistveno višji - 125.000 evrov.

3. Ali so plače res takšne? Lahko postavimo vse strokovnjake / srednji menedžment v okvir povprečne neto plače 1,5k-2k evrov? Ali si take plače prislužijo le tisti najboljši, najbolj iskani kadri (performance/quality/effect wise)? Dejansko so mi poznani primeri, ko strokovnjaki prejemajo plačila, ki so daleč izven tega navedenega okvira. Navzdol, seveda. Eden od komentatorjev prispevka na spletni verziji finačnega dnevnika, je novinarko zaprosil, da mu navede delodajalca, ki nudi take plače in da se takoj preseli tja. Takih bi bilo verjetno še marsikaj.

4. Kakšne so plače direktorjev? Za primer vzemimo plače top menedžerjev kategorije Bobinac, Bavčar, Šrot, Debeljak. Preprost izračun nam pove, da je povprečna direktorska plača nekje med 10 in 15 evrski tisočaki bruto. Kar zopet pomeni, da bi morali imeti direktorji take plače?

5. Na blogu Freakonomics (avtorjev istoimenske knjige, v prevodu Odštekonomija), je zelo jasno izpostavljen primer, ko statistika v hipu postane zelo debela laž (četudi jo uporabljamo po predpisih). Trener univerzitetne košarke Roy Williams je na eni izmed tiskovnih konferenc na novinarsko vprašanje, kdo je najboljši strelec za tri točke v zgodovini ameriške univerzitetne lige, odgovoril:”Scott Pollard”. Odgovor je bil nenavaden, saj je Pollard center, ki je iz svojih sposobnosti igre blizu koša ustvaril spodobno NBA kariero. Argument za Williamsov odgovor je popolnoma statističen: Pollard je namreč zadel čisto vse mete za tri točke v svoji NCAA karieri. In koliko je bilo teh metov? Eden. Da, en sam. 1/1, 100 % učinkovitost.

Številke zelo hitro lahko zavedejo, če jih ne postavimo v referenčni okvir.

Kampanja Baracka Obame za nominacijo demokratskega kandata in kasnejšo izvolitev za predsednika ZDA je hudo… popolna. Tale filmček, ki se ga dobi tudi na Youtubu, je elegantno-prefinjena zmes viralnega marketinga, moči zvezdnikov in izpostavljanja vrednot, ki jih Obama poudarja v svoji kampanji. Spremembe, v katere verjamemo. Change we can believe in.

Pesem je delo will.i.ama, člana Black Eyed Peas. V spotu pa se pojavi cela vrsta znanih obrazov, ki ga podpirajo tudi v celotni kampanji:

* will.i.am - 0:01
* Scarlett Johansson - 0:05
* Kareem Abdul-Jabbar - 0:21
* Common - 0:23
* John Legend - 0:32
* Bryan Greenberg (guitar) - 0:37
* Kate Walsh - 0:44
* Tatyana Ali - 0:44
* Harold Perrineau, Jr. - 0:49
* Aisha Tyler - 1:01
* Samuel Page - 1:03
* Enrique Murciano - 1:07
* Maya Rubin - 1:08 “Kein Annu Yicholim” (v hebrejščini: Yes We Can)
* Esthero - 1:10
* Eric Balfour - 1:23
* Nicole Scherzinger - 1:30
* Taryn Manning - 1:41
* Amber Valletta - 1:52
* Auden McCaw - 1:52
* Kelly Hu - 1:52

* Adam Rodríguez - 1:56 “Sí se puede”
* Eric Christian Olsen - 2:02
* Sarah Wright - 2:02
* Shoshannah Stern - 2:05
* Ed Kowalczyk (kitara) - 2:19
* Fonzworth Bentley (violina) - 2:38
* Amaury Nolasco - 3:24
* Hill Harper - 3:27
* Nick Cannon - 3:36
* Herbie Hancock (klavir) - 3:41
* Johnathon Schaech - 3:45
* Austin Nichols - 3:50
* Tracee Ellis Ross - 4:00
* Fred Goldring (kitara) - 4:03

* Anson Mount
* Alfonso Ribeiro
* Cliff Collins
* Vera Farmiga

Tale nastop pa je služil kot osnova:

Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?

Nekoč, nekje je bil čas, kjer so stvari nekaj pomenile. Besede so imele osrednjo vlogo prenašalca informacij. Knjige so predstavljale vse znanje tega sveta in knjižnice najsvetejše hrame človeških dosežkov. Visoki oboki nepredstavljivih dimenzij, ki so držali svet pokonci. Tisto, kar je bilo in tisto, kar še bo.

Potem je kot strela iz jasnega med nas udaril svetovni splet. Informacije so bile vedno lažje dostopne. Količina informacij je hitro prerasla meje obvladljivega in nastali so iskalniki, ki so nam pomagali najti pot do želenih vsebin. Zelo kmalu se je obče človeštvo spomnilo, da bi lahko z informacijami na spletnih mestih zaslužilo. Pasice, poskakujoča okenca, video, kontekstualni oglasi, partnerski programi… Iz semantičnega vidika smo s tem uspeli izničiti dejansko vrednost informacij, saj so te ‘preobložene’ z balastom, ki upraviteljem teh spletnih mest prinaša za pest cekinov. Tudi na blogih ni nič drugače. Je res vredno za bakšiš prodati sebe, digitalizirano obliko svojih misli, zapisanih na spletu? Zdrava pamet pravi da ne, dejansko stanje v praksi govori da ja.

Semantično so zaradi tega povsem bizarne vsebine posameznih blogov, na semiotski ravni pa kar blogi oziroma splet per se.

Je morda na tem mestu smiseln razmislek, kaj nas je pripeljalo do te točke v času in prostore in odločitev, kam iti naprej. Projekt stopwebpollution, za katerim stojita Mitja in Davor ponuja kar nekaj zanimivih možnosti. Predvsem kot izhodišče za razmišljanje in smernice za delovanje v prihodnosti. Dejansko je splet trenutno v nekem čudnem mehurčku, kjer bi bili vsi radi vse, imeli vse, znali vse in prodali vse. Pa, je to res možno? Smo res lahko univerzalni, globalni übermojstri ali le ustvarjalci nekega ozkega sklopa znanj in informacij. Pogled na trenutno stanje v blogosferi in spletu kot celoti nudi odgovor o trenutnem zeitgeistu.