V navalu zaljubljenosti, nenavadnih kemijskih spojin v našem telesu in metuljčkov, ki veselo letajo po našem abdominalnem predelu, se nam to zdi vredno. Takrat bi tudi premaknili kakšno goro, če bi bilo treba. Želja je premočna, da bi se ji razum lahko uprl. Vendar ta faza slej ko prej izgine in realnost nas udari tako močno, kot se maratonci zaletimo v zid nekje po 35. kilometru, ko so vse še tako skrite zaloge glikogena že zdavnaj izčrpane. In takrat udari realnost. In panika. In strah. In dejstvo, da živimo življenje, ki ni naše. Ste se že kdaj zjutraj pogledali v ogledalo in si rekli WTF? Takrat je čas za spremembo. Konec koncev pa so ‘napake’ tiste, ki določajo našo usodo.

In takrat se pogosto sprašujemo, kdo sploh smo. Svoj obstoj ugotavljamo na več nivojih, in mu skušamo dati smisel. In to počnemo z brskanjem po spominih na pretekle dogodke in izkušnje. Prikličemo le bolečino in trenutke ultra-sreče, skorajda nirvane. Urejamo svojo lastno zasebno zbirko strahov, ljubezni, obžalovanj, veličastnih zmag, zamer, razočaranj, potrditev, solznih oči, neskončnih nasmehov, nežnih poljubov in dolgih noči. In ob vsem tem se zvrstijo pomladne podobe brezčasno rumenih forzicij, pravljično cvetočih japonskih češenj in vonja po novih priložnostih. Stalno tehtamo med dobrim in slabim, prav in narobe, uspehom in propadom. Ravnovesja ni. In ravno to nam daje življenje, to nas dela kar smo. In taki trenutki nas čakajo ob prijetnem spomladanskem soncu na piranski punti ob kozarcu refoška; ali prijetnem vetriču v nasadu borovcev na dalmatinskih otokih; na drugem koncu sveta v azurno modrem morju. To so tisti posebni trenutki, ko se počutimo, kot da smo eno s svetom in da razumemo vse. In naslednji trenutek vse skupaj odplava z naslednjim kozmičnim valom, kot napis, ki smo ga s posušeno vejo zapisali v mivko in ga je odneslo morje.

In mi, ostanemo tam, presunjeni, še bolj zmedeni, a delček tega trenutka obdržimo zase. Kam vodi ta pot? Da bi to vedeli, moramo narediti prvi korak.

Drugo so različne vrednote… že v Comedy clubu, kjer smo bili na stand-up showu, se je ena od nastopajočih, ko je izvedela, da smo Slovenci, pošalila, da imamo vsi gotovo za vsaj 25 točk višji IQ kot kdorkoli v avditoriju. Res? Po nekaj dneh ‘people watchinga’ se že zdi tako. Ljudje so z znanjem in veščinami usmerjeni na zelo, zelo ozka področja. To seveda pomeni, da so lahko zamenljivi, saj nosijo le majhen del odgovornosti. Po drugi strani to res pomeni ‘neumnost’? Podjetje, ki pri nas zaposluje 100 ljudi bi z enakim obsegom poslovanja čez lužo potrebovalo vsaj trikrat toliko sodelavcev.

Obisk treh NBA tekem, med drugim tudi legendarne Kobejeve predstave z 61 točkami v Madison Square Gardnu je le potrdil tezo, da je New York le sodobna različica antičnega Rima. Kruha in igre. Ljudje pridejo na tekmo, spijejo nekaj piv (ja, pivo lahko piješ tudi na udobnem sedežu v dvorani), pojejo hot dog ali pizzo in gredo potem še naprej ven. Zabava na vsakem kotičku. Nič sicer ni zastonj, ampak ljudje so srečni. Klub recesiji… hja, recesija. Največji posmeh recesiji je pompozni novi Yankee stadium, investicija vredna 1.8 milijarde dolarjev, ki ga gradijo poleg starega Yankee Stadiuma v Bronxu. Zunanje pročelje stavbe iz velikih kamnitih ‘opek’, vsi napisi v zlatih črkah, notranjo avlo pa okrog in okrog stavbe dopolnjujejo ogromni LED dispelji, ki so bili že sedaj vsi prižgani in aktivni - tri mesece pred odprtjem. Po drugi strani se finančna kriza kaže v izjemnem padcu cen nepremičnin - 200.000 dolarjev za dvosobno ocean front stanovanje v Miamiju? Bakšiš.

Večina restavracij na Manhattnu funkcionira tako, da ljudje hrano odnesejo s seboj v službeno kafeterijo … vsaj za zajtrk in kosilo. V najboljšem primeru so v vsaki taki ustanovi tri ali štiri mize… Restavracije, kamor se hodi na večerjo so seveda opremljene drugače.

Sladkor? Povsod. Ime Vitamin Water je precej zavajujoče, saj ima ta ‘voda’ praktično več kalorij kot kokakola :\

Pa smo res tako različni? Sonce še vedno vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Ljudje zjutraj vstanejo, gredo v službo, zvečer pa domov k družini ali na druženje s prijatelji. V osnovi imamo vsi samo eno in isto čustvo, ki nas druži: ljubezen. Po dobro zaliti noči, smo naslednje jutro šli v Macy’s (največji department store na svetu), kjer imajo ob sredah kuharske dneve in v kletni etaži v živo kuhajo mednarodni chefi. Tisti dan je bil na redu izredno simpatičen senegalski kuhar, ki je predstavljal domačo kuhinjo. Med pripravo jedi je razlagal, da jo tradicionalno pripravljajo ob posebnih vaških praznikih - ženske, ker pri njih še vedno velja običaj, da moški ne kuhajo. Ha!
In kaj jo dela tako posebno? Pripravljena je z ljubeznjijo. “No food, no meal can’t be great if it’s not prepared by loving hands”. S tem se lahko poistovetim.

In, ali ni v bistvu vse odvisno od navdiha? Navdih dobimo od različnih stvari. Nekatere navdihne lepota (priporočam Miami). Druge navdihnejo velike zgodbe. Spet tretje borbenost. Heroji. Izjemni dosežki. Američani stalno potrebujejo heroje. To jih združuje. Novi ljubljenček je pilot Chelsey Sullenberger, ki je pristanek leta št. 1549 izvedel kar v Hudson Riverju, na zahodni strani Manhattna. Pred začetkom Superbowla so mu, skupaj z ostalo posdko, izkazali prav posebno čast, saj se je pred preletom letal in ameriško himno predstavil občinstvu in milijonom (milijardam?) ljudi po svetu, ki so ta epski finale ameriške nogometne lige spremljali prek televizijskih zaslonov. Potem je bil tu junak Superbowla, Santonio Holmes. Čez nekaj dni Kobe Bryant. LeBron James. Lance Armstrong. Škandal Michaela Phelpsa. In Alexa Rodrigueza. Odobrena finančna injekcija. Obama. Kurt Warner. Heath Ledger… seznam je zelo dolg in se dnevno dopolnjuje. Zakaj toliko herojev? Življenje je s takimi zgodbicami preprosto lažje. Znosno. Fokus.

In kaj je bil moj osebni navdih? V New Yorku sem pretekel kar precej kilometrov po Central parku, ki je skorajda idealni poligon za tekaške treninge in tudi preizkušnje. Čisto zadnji dan sem naredil en cik-cak krog po celotnem parku. Ker še nisem bil na Strawberry Fieldsih (del parka, ki ga je v spomin na Johna Lennona uredila Yoko Ono), sem šel pogledati tudi to. Čisto proti koncu teka, po dobrih petnajstih kilometrih teka sem prišel v ta posebej miren predel parka, od koder se direktno vidi stavbo Dakota appartments, kjer je bil Lennon ustreljen. V osrednjem delu tega kotička je mozaik belih in črnih kamnov, na katerem je izpisan napis ‘IMAGINE’. In čisto na sredini tega mozaika je v mrzlem, a sončnem njujorškem jutru, jutru polnem upanja, ždel živo rdeč ptiček. Ptiček, ki nikakor ne spada v New York, ne v mraz, ne v zimo. A bil je tam. Čista harmonija. In zelo jasno sporočilo.

Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.

Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.

Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.

Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.

Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.

Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.

Po 21.097,5 metrih

Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.

Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.

Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!

Jaz in debelih tristo odtečenih trening kilometrov. Jaz in že skorajda pozabljeni spomini na fuč koleno. Jaz in 21.097,5 metrov od štarta do cilja. Jaz in plejlista, ki so mi jo pomagali sestaviti prijatelji iz koornka:

Plejlista za LJ (pol)maraton, ki smo jo sestavili na koornk.com

In, ker je treba začeti v slogu, so bili prvi na vrsti Coldplay, po besedah Chrisa Martina: “We’re not the greatest band in the world, but certainly the biggest.” Koncert je bil v Wiener Stadthalle, v eni od manjših dvoran, ki sprejme ‘le’ okrog 15.000 ljudi. Fascinira te že zelo gladek vstop v dvorano. Na prvi kontroli točki preverijo, ali imaš karto in ali stojiš vsaj približno v pravi vrsti. Na drugi točki preverijo vstopnico (črtna koda) in te pošljejo na tretjo kontrolno točko, kjer sledi varnostni pregled in že si pri vratih v dvorano (četrta točka), kjer ti povedo še čisto točno, kam moraš iti znotraj dvorane. Vse skupaj je mogoče trajalo dve minuti. Vse poteka izredno hitro zato, ker je vsaka kontrolna točka specializirana samo za eno stvar (obstoj vstopnice, preverjanje vstopnice, varnostni pregled, vstop) in ker je teh točk več - vzporedno so potekale štiri linije na vsakem vhodu je že sama izkušnja vstopa na prireditveni prostor vrhunska. Pri nas vse zgoraj našteta opravila ponavadi opravlja ena oseba, zato je praktično na vsaki malce večji prireditvi za vstop v dvorano treba čakati tudi po več deset minut. Da ne izgubljam besed o tem, koliko časa pri nas traja da po končanem dogajanju prideš ven na ulico. Tu je bil to le krajši sprehod (vse možne izhodne točke na stežaj odprte, množica pa je bila tudi usmerjana, da ni prihajalo do preveč križanj - to povzroča zastoje). Skratka… Coldplay.

Ko sem prvič slišal zadnji album Viva la Vida, nisem bil ravno najbolj navdušen. Zvok je veliko bolj pisan in raznolik in na nekaterih mestih še mehkejši, na drugi pa se koketno spogleduje s tršimi elektronskimi ritmi. A, to je band, ki ga je treba slišati v živo. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da se fantom vidi, da se imajo fajn in da se zabavajo. Nastop je neverjeten, od uvodnega Violet Hilla do zaključne Yellow se fantje dvakrat prestavijo, enkrat na podaljšek glavnega odra, enkrat čisto na drugo stran dvorane, na stopnice, direktno med publiko. Tudi scenske postavitve, luči, ogromne projekcijske krogle, ki visijo iz stropa, papirnati metuljčki, ki med Lovers in Japan pršijo po dvorani. Vse je neverjetno dodelano, premišljeno in perfektno izpeljano. Fantje so trenutno najbolj vroč bend na svetu in to z zelo dobrim razlogom: v živo so še precej boljši kot na albumu. Vse skupaj zveni malce trše, a hkrati neverjetno coldplejevsko. Precej kritikov je turnejo Viva la Vida poimenovalo “The greatest show on earth”. Temu lahko le pritrdim, precej pa povedo tudi tile posnetki iz koncerta (via Youtube):

A, to je v Mestu šele začetek. Ogled Štefanove katedrale, katakomb, kjer so v bronastih žarah shranjeni organi cesarske družine, vzpon na južni stolp, ki ponuja odličen pogled na center mesta. Potem so tu številne male uličice Dunaja, ki govorijo svoje zgodbe. Znane kavarne/slaščičarne, kot sta npr. Demel ali Sacher, kjer se dekadentno harmonično zliva s prestižnim…

Svojevrstne občutke je nudil obisk Albertine, ki gosti Van Goghove umetnine in ga predstavlja v celotnem opusu, od risarja do slikarja in na koncu do nerazumljenega umetnika, ki je z velikimi črkami vpisan v zgodovino človeštvo. Fascinantno je stati slab meter stran od nekaterih njegovih najbolj znanih slik in si hkrati skušati predstavljati, kaj vse to pomeni. Takrat se zaveš, kako si majhen, a hkrati gledaš nekaj kar transcedentira vse meje zemeljskega. Albertina je svojevrstna posebnost že zaradi tega, ker se po ogledu Van Goghove razstave še malce sprehajaš po sobanah in si ogleduješ neke risbice. Pogledaš malo bližje. Hja, Michelangelo Bonarotti. Malo naprej Degaz. Rubens. Picasso. Monet. Klimt. Schiele… popolnoma brez pompa.

Ogled Schonbrunna doda nove dimenzije pridevniku cesarsko oz. imperial. Habsburžani so si to palačo najprej zamislili kot poletno rezidenco, na obrobju takratnega Dunaja, na ne vem koliko sto hektarih so si uredili živalski vrt, na vrh griča Gloriette (kamor so hodli na kavo), številne vrtove, vodnjake, fontane… Živalski vrt je eden najstarejših na svetu, a zgledno urejen z raznovrstno zastopanostjo živalskih vrst in posebnimi ekshibicijami (tropska hiša z visoko vlažnostjo, vodni svet s pingvini in morskimi levi,…).

Potem je tu še Belvedere, palača princa Evgena, ki gosti zavidljivo zbirko umetnin, od katerih sta mene osebno najbolj fascinirali zbirka Metternichovih kipov z različnimi ekspresivnimi izrazi in pa seveda Poljub. Ta Klimtova mojstrovina je impresivna že zaradi velikosti. In zaradi vsebine. Ko jo takole ugledaš na dobrih deset metrov, ko stopiš v sobano, kjer je razstavljena, se telo kar samo preusmeri v smeri proti njej. Zlati lističi na sliki pričarajo prav poseben efekt, ki pogled kar ‘prilepi’ na sliko.

Posebno omembo si zasluži tudi kulinarika. Od tradicionalnih dunajskih seveda ne moremo mimo dunajskega zrezka, ki je edini pravi pri Figlmullerju, do Tafelspitza (kuhano goveje meso s praženim krompirjem in različnimi omakami - celo nedeljsko kosilo v eni jedi) in odličnih tortic pri Demelu ali Sacherju. Kulinariko celega sveta ponuja Naschmarkt. Morska hrana, italijanska, španska, mehiška, kitajska, japonska, vietnamska, turška, tradicionalna… različnih malih lokalov, kjer strežejo hrano je ogromno, raztezajo pa se na dobrih 500 dolžinskih metrih. V čisto drugi luči se Naschmarkt pokaže zvečer, saj je priljubljeno zbirališče dunajskih japijev, alternativcev, itd. V precej lokalih imajo posebej v ta namen živo glasbo ali DJe. So pa več ali manj vsi lokalčki precej neprijetno zakajeni. Da, Avstrija, ki jo vsi postavljajo kot model napredne države, še vedno nima uzakonjene prepovedi kajenja, tako da se več ali manj povsod še na veliko puha tobačni dim. Precej tečno je to dejstvo ob kosilu ali večerji, malo manj pa zvečer na kozarčku odličnega dunajskega vina, ko - ironično - nekadilci posedamo zunaj pred lokali :) Ravno obratno kot pri nas.

Vzorno je urejen tudi javni prevoz, predvsem podzemna, ki je svetlobna leta pred vsemi našimi avtobusi in vlaki, kar se tiče uporabnosti in uporabniške izkušnje. Na vsaki postaji je LED displej, kjer je izpisan čas do prihoda naslednjega vlaka (v minutah) in še enega za njim - tako se lahko npr. odločiš, da boš počakal naslednji vlak in v desetih minutah opraviš še kak hitri nakup. Na vsaki postaji je tudi izpisano, koliko časa vlak rabi do želene destinacije. Brez kakršnihkoli zapletov poteka tudi prestopanje, ko moraš npr. zamenjati vlak iz linije U1 na U4. Tisti vlak ki pride prvi, počaka drugega in potem oba stojita še toliko časa, da človek z zmerno hitro hojo brez težav ujame vlak. Vsaka linija ima svojo barvo (rdeča, zelena, oranžna, modra, itd.) in primerno temu so color-coded tudi postajališča oziroma tiri, tako da se bi zelo težko zgodilo že to, da bi kdo vstopil na napačen vlak (iz nekaterih postajališč vozijo vlaki več različnih linij). Vsem, ki se pri nas sprašujejo, zakaj ljudje ne uporabljamo javnega prevoza, tale odgovor: zato ker preprosto ne deluje. Je neuporaben, netočen in popolnoma nezanesljiv. Predstavljami si, da bi brez težav uporabljal kakršenkoli javni prevoz, ki bi bil na takšnem nivoju, kot je na Dunaju. Rabiš prevoz od letališča do centra mesta? Ni problema. Kupiš eno (!) karto, ki ti velja za hitri vlak, ki pelje od letališča do enega izmed postajališč podzemne linije U1. Tu prestopiš in se pelješ naprej. Po končanem koncertu Coldplayjev v precejšnji gužvi brez težav prideš v 20 minutah iz enega konca mesta na drugega in vmes dvakrat (!) prestopiš. In Dunaj ima skoraj dva milijona prebivalcev. Imeti tako napedenan javni transport je seveda priceless, cena tedenske karte za podzemno pa 12 EUR. Ena ura parkiranja v središču mesta stane blizu 2 EUR, parkirnih mest pa je izjemno malo.

Svojevrstno odkritje so bila tudi dunajska vina. Ta zgodba izvira iz samih začetkov mesta, ko je bila tu rimska postojanka in je cesar ukazal posaditi trto po gričih, severno od mesta. Še danes tam gojijo vrhunska vina, ki so cenjena tudi po svetu. Fletno pa je, če si tam ravno v času Sturma (mošt), saj ga tankajo praktično na vsakem vogalu, pa še dober je povrhu.

Je definitivno mesto, ki bi ga obiskal tudi brez dodatne vzpodbude v obliki koncerta banda, ki ga vodi mož od Gwyneth Paltrow. Je svetovljansko, prefinjeno, prestižno, cesarsko, urejeno, a hkrati skromno, preprosto, logično, varno in prijazno.

Nekateri se sicer sprašujejo, zakaj bi… če pa ni treba. Drugi nam tekačem očitajo, zakaj se (sploh na uradnih tekih) ženemo do svojih meja in še malo čez, če pa smo potem čisto izmučeni in traja nekaj minut, da se nam pulz spusti na vsaj približno primeren nivo. Zato, ker je tek preizkušnja samega sebe, boj in triumf nad lastnim telesom, ki je izveden na podlagi volje dosečin nekaj več. Citius, Altius, Fortius. Hitreje, višje, močneje - prvi moto olimpizma in olimpijskega duha, kjer je bilo bistvo celotnega gibanje čaščenje človeštva in njegovih dosežkov. Danes so, žal, v ospredju zdravniško-kemično-farmacevtske naveze, ki človeške sposobnosti dvigujejo v neslutene višave.

Tek je preprost. Pot, ki je lahko dolga kakorkoli želiš, tvoje telo in tvoje misli. Pri čimer je pot le okolje za merjenje ravnotežja med telesom in voljo. Že po nekaj trenutkih, pozabiš na vse, čutiš le podlago, ki izginja pod tvojimi koraki in jo puščaš daleč pod seboj. Slišiš dihanje in utrip srca. No, nekateri tečemo tudi z glasbo in ravno danes me je iz jasnega presenetil tale štiklc, ki je prava himna:

In potem sem se spomnil še na tale oglas, ki pooseblja športni pogum in že na začetku pravi “Everything you need is already inside”.

V svojem minimalističnem bistvu je tek eksistencialni preizkus samega sebe in naših meja. Pa ne samo v fizičnem smislu. Tekači smo velikokrat po odtečenem teku presnečeni nad časom, ki smo ga sedeli in prehiteli “last-year-me” za kar precej minut. Preizkus, kako daleč lahko premaknemo meje svoje osebnosti in še vedno ostanemo to, kar smo. Ničkolikokrat se mi je ravno med tekom utrnila kaka dobra ideja, ali pa sem uspel spoznati bistvo stvari. Ker misli zreduciraš samo na tiste elemente, ki so osnovni gradniki zgodbe in jih povežeš v smiselno celoto. Ustaviš se, ko ne moreš več dalje - pa še te točke ne določa naše telo, ampak volja. Citius, Altius, Fortius.

Se vidimo na stezah!

Iz denarnice sem nabral kovance - vsega skupaj je bilo morda za tri evre. Ko sem mu jih dal v dlan, se je najprej zahvalil z iskrenim pogledom in potem še z besedami. Seveda sem ga vprašal, kako to, da mu je zmanjkalo denarja za parkirišče in ga sedaj tako nabira okoli. In takšen je bil njegov odgovor: “Veš, ko me nekdo v življenju resnično razočara in ko v tem človeku ne vidim več nič dobrega, potegnem črto,” je s kretnjami pospremil to dejanje. “Potegnem črto, naredim križ, za mene ta človek ne obstaja več. In danes se je to naredilo z mojo ženo - po več kot dvajset letih sem jo v trenutku odpisal in šel, denar mi je pa ves pobrala.” Potem mi je še razložil, da je avtomehanik in da igra frajtonarco na Vrhniki (?), si zapisal mojo telefonsko številko, da me pokliče in da mi ob priliki vrne denar; čeprav sem mu dal vedeti, da ne rabi. Potem nama je odrecitiral še nekaj pesmi, ki jih je znal na pamet in zaželel srečo ter odšel v noč. Stari, drži se!

Zaradi vsega tega je med ljudmi vedno bolj pogosto slišati negodovanje nad oblastjo, ki mu ponavadi sledi pribitek:”Saj smo jih mi izvolili”. Pa res? Se oglašajo tudi tisti, ki na volitvah niso bili in so sedaj nesrečni nad stanjem v državi. Ideja demokracije in parlamentarnega sistema je, da vsak državljan z volivno pravico (pri nas so to vsi državljani RS, ki so dopolnili 18 let), delček svoje pravice do sodelovanja pri upravljanju države podeli svojemu predstavniku. Na nek način ga delegira v parlament, kjer ima predstavnik (poslanec) de facto moč soodločati in soustvarjati ‘pravila igre‘ v državi. Kandidat naj bi poosebljal vrednote in norme volivca in s tem nekako prinesel zagotovilo, da se bo o pomembnih stvareh - zaradi enakega vrednotnega sistema - odločal kot bi se volivec sam. Ampak pustimo sedaj politični marketing.

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje - voliti ali ne? Strokovnjaki političnega marketinga vedno bolj opozarjajo na pomen mlade populacije -> nima še trdno izoblikovanih vrednot in se ne udeležuje volitev. Bili smo že celo priča kampanjam, ki mladih niso nagovarjale k podpori tega ali onega kandidata, ampak so jih preprosto pozivale, da se volitev udeležijo. Ker predstavljajo neko kritično maso, ki lahko tehtnico nagne v čisto drugo smer, kot bi jo standardno volivno telo. Res je to početje tvegano, ker je ta del volivnega telesa nepredvidljiv in impulziven, a ko se gre za pridobitev nekaj odstotnih točk podpore, je tudi ta poteza smiselna.

Sam imam možnost stvar videti iz dosti bolj praktičnega vidika, saj imam to čast, da so me na upravni enoti posadili na čelo volilnega odbora enega izmed manjših okrajev (~ 300 volivcev), sem precej hitro zaznal tudi zelo zanimiv družbeni fenomen. Starejši ljudje pridejo na volišča med prvimi - pri ‘nas’ imamo eno starejšo gospo, ki se na prizorišču vedno pojavi že nekaj minut čez sedmo uro, pobere listič, obkroži svojo opcijo in vrže prepognjenega v skrinjico. Potem še vedno malce pokramlja z nami in na koncu navrže “No, pa je dolžnost opravljena”. Podobne besede slišimo tudi od drugih ljudi, ki spadajo v njen demografski profil. Kaj pa pravijo mladi? Nič, ker jih, vsaj na našem volišču, skorajda ni. Za njih je to pravica, da ne izraziš svoje volje.

To, da voda ob kateremkoli danem trenutku ob zasuku nekega ventila preprosto priteče iz cevi, ki štrli iz stene, je nekaj samoumevnega. Kot to, da je v drugi luknji v steni vedno elektrika, v trgovini vedno kruh in mleko in v denarnici vedno nekaj papirja, ki ga lahko zamenjamo za praktično karkoli si poželimo. Ob vsem tem se nihče ne zna prav dobro spoprijeti z dejstvom, da spadamo krepko v zgornji del najbogatejšega dela tega nemirnega planeta in da je naše življenje temu primerno lagodno. Z idejo o šparanju prijetno osvežilne tekočine se soočimo v kakšnem hotelu, kjer nas z obvestili v kopalnici opominjajo, da premišljeno ravnamo z vodo in da ne pretiravamo z menjavami brisač, saj to pomeni dodatno pranje. Tipičen odziv je seveda: “Kaj hudiča, saj sem plačal, mi boste pa že menjali brisače vsak dan.” Meanwhile…

Na drugem koncu planeta (a hkrati ne toliko daleč od nas) v majhni vasici, ki se preživlja s poljedelstvom usahne še zadnji vodnjak. Ljudje so brez vode. Ne morejo jo dobiti drugje, ni vodovodov, ni trgovine, ni denarja… Ni izbire in ni upanja. Bipolarno nasprotje naših trgovinskih polic, ki se šibijo od različnih vod v plastenkah in steklenicah (te zadnje so bistveno bolj okolju prijazne). Pa že voda iz pipe oziroma iz vodovoda je v večini primerov povsem zadovoljivo okusna za pitje.

Kaj torej lahko naredimo mi, ki imamo možnost in predvsem sredstva ($$ in €€), da naredimo spremembo? Obstaja precej organizacij, ki zbirajo sredstva za pomoč pri oskrbi s pitno vodo za države v razvoju. Nevladne organizacije. Društva. Podjetja… dokaj zgleden primer je Ethos Water, kalifornijska družba (sicer v lasti korporacije Starbucks), ki od vsake prodane plastenke vode prispeva del sredstev za izboljšanje dostopa do čiste pitne vode v tretjem svetu. Od vsake plastenke donirajo 10 centov (v Starbucks kavarnah stane 0,7 litra litra 1.8 $), kar sicer pomeni manj kot 10 % prodajne cene. Vendar, ko seštejemo milijone prodanih plastenk dnevno, to nanese izredno lepo vsotico, ki se iz dneva v dan povečuje. Ker je celoten koncept zasnovan zelo tržno, se seveda tudi sam od sebe oglašuje, prodaja - in preko marketinških vsebin tudi širi glas o perečem problemu. In, roko na srce, bistveno bolj kul in vesti prijazno je piti takšno vodo, kot npr. konkurenčni izdelek, ki stane enako, efekta pa ni.

Marsikomu se zdijo takšne kampanje bullshit, a dejansko vsak majhen prispevek šteje… na milijone majhnih prispevkov (10 centov) dnevno na koncu pomeni izjemno zajetna sredstva za izgraditev vodovodov in druge infrastrukture za oskrbo z vodo. In ja, tisti strašni naziv iz naslova tega zapisa ni nikakršni strašni bojni strup, ampak čisto navadna voda. Voda, brez katere sploh ni pomembno, kakšen avto vozimo, kaj počnemo v življenju in kaj si drugi mislijo o nas. Ker brez nje tudi nas več ni. Pijmo jo odgovorno.

Presenečen predvsem zato, ker so ljudje iz avditorija namesot vprašanj (no, tudi teh je bilo nekaj) izražali pohvale z iskricami v očeh. Nekatere stvari, ki so pri nas praktično že popolnoma samoumevne (npr. odgovoren in iskren odnos do sodelavk in sodelavcev) so za druge čista pravljica.

Že ko sem pripravljal prispevek za zbornik konference sem se opiral na teorije Adama Smitha in drugih velikanov sodobne (politične) ekonomije, ki razmišljajo o tem, da je za kapital oziroma podjetja na trgu primarna naloga maksimizacija dobička. Kar ob povečanju prodaje pomeni tudi zmanjšanje notranjih (fiksnih) stroškov. Večina podjetij dobičke veča predvsem s slednjim vzvodom, ki ga po navadi najprej začutijo ljudje v podjetju. Vendar je takšno ravnanje zelo kratkoročno in omejenega dosega, saj hkrati spodjeda temelje vsakega podjetja, še posebej storitvenega, - ljudi. V tem oziru velja omeniti Miltona Friedmana, ki je v članku za New York Times leta 1970 zapisal, da je “družbena odgovornost podjetij to, da večajo svoje dobičke”. V času ameriškega hiperkapitalizma in gospodarskega razcveta je bila taka miselnost sprejeta z odprtimi rokami, danes pa bi hitro naletela na trd zid začudenja in zgroženja hkrati. Časi so se spremenili.

Pa poglejmo, kje smo z družbeno odgovornostjo danes. Tista, najbolj aktualna, je gotovo odgovornost do okolja, saj se zna hitro zgoditi da se bo v naslednjih desetletjih (če človeštvo v celoti ne bo naredilo korenitih sprememb) sesul celoten ekosistem in bomo prisiljeni iskati svoj prostor pod kakšnim drugim soncem (?). Emisije, odits ogljikovega dioksida (carbon footprint), nova energija, gorivne celice, vodik… vse to so danes buzzwordi, s katerimi se bodo nujno morala ukvarjati vsa podjetja prihodnosti. Ko smo ravno pri tem: si predstavljate, kaj za okolje pomenijo vsi plastični kozarčki, ki se porabijo v podjetjih za vodo in podobne zadeve. Fiktivni izračun: v podjetju se dnevno porabi 50 plastičnih kozarčkov za vodo. 50 krat pet dni v tednu krat 50 tednov v letu = 12.500 kozarčkov letno. Če predpostavimo, da en kozarček tehta pet gramov je to 625 kilogramov odpadne plastike, ki nikomur več ne bo prinesla koristi. Sploh pa ne okolju.

Potem je tista, iz gospodarskega vidika najbolj logična, odgovornost do deležnikov (stakeholders). To hkrati vključuje odgovornost do lastnikov podjetja, partnerjev, naročnikov, uporabnikov, kupcev in, kar je najpomembneje, do sodelavk in sodelavcev. Le kako smo sploh lahko odgovorni navzven, če nismo odgovorni sami do sebe. Tako kot posameznik težko prenaša pozitivno energijo na skupnost in družbo, če ni ‘notranje srečen’, tako podjetja težko prenašajo odgovorno in pozitivno ravnanje na okolico, če niso odgovorna do svojih temeljev, nosilcev idej in razvoja - svojih ljudi.

Ko sem se med odmori na konferenci pogovarjal z drugimi udeleženci (akademiki, raziskovalci, vodje oddelkov, HR, piarovci), sem opazil neko rdečo nit: podjetjem je težko narediti korak v smeri bolj družbeno odgovornega ravnanja, zato ker je to povezano z nekimi stroški, ki jih drugače ne bi bilo (?). Tako razmišljanje je popolnoma napačno in sodi v nek drug čas in prostor.

Če zopet potegnem paralele na osebni nivo: ali nam, ko gre za našo osebno srečo, stroški predstavljajo kakšno oviro? Odgovor je zelo jasen NE (razen če pomenijo grožnjo iz eksistenčnega vidika. A, to je redko). Za lastno srečo smo pripravljeni narediti praktično vse, iti čez meje, pozabiti na stereotipne okvire, ki nam jih postavlja družba. Klasično menedžersko razmišljanje v podjetjih sledi logiki: investicija -> povrnitev investicije. A, ta logika na tem področju odpade. Družbena odgovornost v kateremkoli smislu zagotovo pomeni nek strošek, vendar pa so dobrobiti večplastne in predvsem rezonirajoče. Če se dotaknemo samo odgovornosti do zaposlenih, se delovanje v tej smeri transponira v splošno vzdušje v podjetju, odnose med ljudmi in seveda tudi zadovoljstvo zaposlenih. Še posebej zanimiv pokazatelj tega je izsledek iz ankete, ki smo jo nedavno izvedli v podjetju. Na vprašanje “ali ti je vseeno, kako se dela v podjetju”, so prav vsi izpraševanci odgovorili z jasnim ne (1 na lestvici 1-5).

Pa vendar je to šele začetek in razmišljanje gre naprej: kako lahko izboljšamo svet (ja, vprašanje za misice)? Jasno je, da (žal) ne moremo zaustaviti vseh vojn. Prav tako (žal) ne moremo v trenutku končati revščine in vsem ljudem omogočiti pogoje za življenje, ki ga je vreden vsak človek. Ne moremo niti (spet žal) v trenutku zagotoviti energije iz obnovljivih in okolju prijaznih virov. A, lahko naredimo marsikaj.

Začnemo pri sebi, nadaljujemo do konca ulice, do konca mesta… se spomnite, kako je Forrest Gump pretekel Ameriko? Dobri zgledi vlečejo. Smo v zgodovinskem trenutku v katerem je dejansko od nas (ja, prav od vsakega posameznika, od vsakega podjetja, od vsake države) odvisno, ali bomo celotno civilizacijo in planet na katerem živimo porinili eno evolucijsko stopničko naprej in postanemo homo responsibilicusi ali pa vse skupaj pahnemo v prepad. Po robu hodimo že predolgo.