Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?

0%

0%