… kar naenkrat nebo bolj svetlo, voda teče počasneje. Opaziš, da je stena na hodniku fenomenalno rdeče barve, da poštar skrbno zloži vse ovojnice v nabiralnik in da soseda dvakrat preveri, ali je res zaklenila avto. Šofer avtobusa te z nasmehom pospremi, ko stopiš z avtobusa, prodajalka v trgovini ti pozabi vrniti drobiž, a ji ne zameriš.
V kakšnih zgodbah živimo? Smo se kdaj že čisto zares vprašali, ali mora življenje res biti tako, ali pa bi moralo biti popolnoma drugače? Težko si je sicer predstavljati vsakdan, ki ne bi bil več turoben in napet, tako da je že kako desetletje najbolj v vzponu industrija izdelave pripomočkov za zmanjšanje stresa, ki se propagira pod blagovno znamko welness. Bi bili sploh zmožni reči ne vsem sporočilom, telefonskim klicem, ki nas zmotijo tudi sredi kosila (ker jim je pač vseeno kaj počnemo), vsem prijaznim tetam, ki najprej z najbolj nedolžnimi očmi zaprosijo za trenutek našega časa, potem pa se veseli ples nadaljuje tja dolgo v večerne ure. In potem nič. Tišina. Do naslednjega kroga.
Zdi se, kot da ima ta neznosno nediskretni ples življenja ritem, ki ga ne narekujemo sami. Zakaj? Vse je v nas samih in odločitvah, ki jih sprejmemo? Zakaj se v službo vedno peljemo po isti poti? Zakaj gremo po večjih nakupih v soboto? In kako je le možno, da so trgovine najbolj polne ravno v decembrskih dneh. Je ta dnevna rutina, polna manjših opravil, kuhanja kosila, pospravljanja, odpiranja pošte, priprava mize za obisk prijateljev, resnično naša, ali jo nam je v neki nerazumljivi igri moči vsilil nekdo drug?!
Naš celoten dan je sestavljen iz zaporedja odločitev. Bi zjutraj vstal? Tu se plebiscitarno odločamo za pritrdilen odgovor. Bi se oblekel? Tudi. Že pri umivanju zob, se nekateri, predvsem mlajši predstavniki naše vrste spretno spopadajo z vprašanjem, kaj storiti . Pa vendar vsem globoko v podstati teče program, ki skrbi, da se s procesiranjem tovrstnega števila odločitev, ne rabimo ubadati vsak dan. Da nekatere postanejo ne samo rutina, ampak del nas.
In tako hitro pozabimo, da to niso več odločitve, ampak dejstva. Hladna, krutka, če-se-zjutraj-ne-oblečeš-in-greš-gol-po-mestu-te-bo-ljudstvo-okamenjalo-s-pogledi dejstva. A kljub temu so odločitve. Nekatere, ki jih dnevno izvajamo kot naš osebni ritual, sploh ne razumemo, a smo jih kljub temu postavili za del sebe. Razumeti te odločitve pomeni razumeti tudi sebe. In potem se še vedno lahko odločimo. Drugače. Prvič. In potem je…
Hm, mogoče malo mimo … ali pa tudi ne. Ob tvojem zapisu sem najprej pomislila na eno od kratkih Borgesovih zgodb (Vrt s potmi, ki se cepijo) potem pa na roman Mož na kocki. Zgodba zato, ker govori o tem, kako (če) nas izbire determinirajo, roman zato, ker nam da misliti, kako bi naše življenje izgledalo, če bi vse odločitve prepuščali naključju. Priporočam v branje;)
Drugače pa – ja, vsaka izbira te (če nič drugega)usmeri. V vsakem križišču izbereš eno pot in čeprav se vrneš nazaj in izbereš drugo, si prvo že videl, te je prva že zaznamovala. Zato – vse odločitve so dokončne. Škoda? Ne? Kakor kdaj. Na koncu koncev je važna vsota vseh odločitev. In če ne obžaluješ, si dobro opravil. Vseeno pa … tu in tam paše … v službo po drugi poti … Ali pa sploh ne;)
Hej, tebe pa dolgo ni bilo v teh (b)logih :). Nekaj Borgesa sem bral, vendar ne teh zgodb, oziroma te ne poznam.
Smo odločitve, ki jih sprejemamo. Odločiš se za to, in ne za nekaj drugega. In vsaka taka stvar te zaznamuje. Takšne in drugačne odločitve (svobodna volja ipd.) so tudi integralni del trilogije Matrice. Tam je ideja še bolj zanimiva: vse odločitve, s katerimi se bomo kdajkoli v življenju srečali, smo že sprejeli, moramo jih samo še razumeti. Diametralno nasprotni pogled – ne da odločitve določajo nas, ampak mi sami na neki zelo nezavedni ravni določamo odločitve.
Kdo je rekel, da me ni bilo? Le da – jaz raje berem, kot komentiram, sploh, če nimam kaj zelo pametnega za povedati (kar velja večino časa;)
Matrica? Na nekaterih šolah je obvezno gradivo pri pouku filozofije. Bo nekaj na tem;)
Borges? Razložim vse, če te zanima, še bolj pa – ga priporočam. Kratke zgodbe. Ni jih veliko, tako, za kak dan ali dva užitka.
Smo odločitve, ki jih sprejemamo? Huh … Tole si dobro povedal. Meni se življenje včasih zdi kot pogrezanje v živo blato. Z vsakim dnem, vsako odločitvijo, si korak dlje in se vedno težje premikaš, greš nazaj, menjaš smer. Vedno bolj si ‘zabetorniran’, vedno bolj determiniran. Lahko rečeva tudi … predvidljiv in dolgočasen;)