Ko sem po rekonstrukciji sprednje križne vezi še nekaj dni ležal na C oddelku Ortopedske klinike v Ljubljani, sem teh nekaj dni opazoval nadvse zanimiv družbeni pojav, ki se manifestira v bolnišničnih enotah pa verjetno tudi v kakem zdravstvenem domu ali specialistični ambulanti.

Namreč: ko človek prestopi prag lične ustanove in ko je tam hospitaliziran za več dni, ime ni več pomembno. Jaz sem postal “križni”. Tako kot še en moj cimer. Družbo nama je delal še en “kolkar” in eno “koleno” (zamenjava obrabljenega sklepa sklepa z umetnim). V sosednji sobi sta bila baje dva “meniskusa” in še en “križni”. Tretji ali četrti dan, ko me je že vleklo domov, nam je sestra prišla povedat novico, da dobimo novega cimra. “In, kdo pride.” Odgovor je bil zelo jasen in preprost. “En’ kolk”. Ker sem par dni po prihodu domov zbolel, sumim da smo imeli še eno skrito cimro - gripo.

0%

0%