V življenju je pogosto tako, da ko se merita dva (ali več) subjektov med seboj, odloča več faktorjev. Eden od njih je gotovo znanje oziroma tehnična podkovanost. Potem taktika, strategija. Nekaj vloge ima tudi naravni talent - bistveno manj kot si mislimo. Bolj, ko je raven vrhunska, manj vloge ima talent kot odločujoči faktor.

Nad vsemi temi dejavniki, oziroma bolje rečeno poleg njih je odločenost, da nekaj storimo. Tista taprava, orng trma. Ko puhamo skozi nos, vidno polje se nam zoži in vidimo le nekaj - pot do cilja, na kateri smo pripravljeni preskočiti ali zlezti čez vse ovire, ki nam jih je preklemani peklenšček tam nastavil.

Morda je ta dejavnik še najbolj opazen v športu, kjer pogosto zmaga tisto moštvo, ki si to bolj želi od drugega. Moštvo, pri katerem ne poznajo besede utrujenost. Kjer ne poznajo bolečine in neprijateljstva med soigralci. Moštvo, kjer je vsak igralec ali igralka pripravljen(-a) preteči deset metrov več, skočiti pet centimetrov višje in v obrambi močneje zgrabiti nasprotnika. Vendar, ko seštejemo te metre, centimetre in trde prijeme dobimo razliko med zmago in porazom. Razliko med uspehom in razočaranjem.

Vendar tudi trma ima svoj različice. Prva, je tista, ki je spodbujena iz zunanjega okolja ali s postavljanjem motivacijskih nagrad ali s predvidenimi sankcijami za negativne rezultate. Kakor se zdi tovrstno vplivanje na odločnost posameznika preprosto, pa je daleč od učinkovitega. Prava trma, taka, pri kateri si pripravljen, da greš tako daleč, da se ti kar stemni pred očmi, je edino tista, ki izvira iz nas samih. Iz srca. Takrat, ko si rečemo ‘hudič, naj bo kar hoče, tole je treba naredit’. To je motivacija ki prihaja iz nas samih. Ki nas na nek način tudi usmerja. Uščipne v rit, kadar je potrebno in potreplja po rami, kadar si to zaslužimo. Sami zase.

Potegnemo lahko tudi vzporednice z življenjem tako zasebnim kot poslovnim. Že pri vprašanju, kaj nas motivira se lomijo kopja, šklepetajo zobje (in kolena…), zavijajo oči in zavzdihujejo grla. Pa ni tako težko, kot si mislinmo, le vprašati se je treba, ali si tega res želimo, ali bi rajši kaj drugega. Ljudje smo čudna bitja, ki z močno voljo lahko naredimo marsikaj.

P.S.: Za pisanje tegale paberkovanja me je motiviral rokometni vrvež, ki je te dni zlezel čez Evropo. Baje se nekje v Skandinaviji igra evropsko prvenstvo. In našim fantom švigajo strele iz oči, trmasti so pa tudi. Dokazano.

0%

0%