Nedavni sprehod po statistiki obiskov mi je razkril, da precej obiskovalcev na tale blog pride po iskalnih terminih ‘obuti maček’ in podobno, precej jih celo išče avtorja Obutega mačka.

Obuti maček je ljudska pravljica. Njen izvirni avtor ni poznan, zgodba pa izvira iz romanskega prostora, kar lahko sklepamo po tem, da sta jo prva zapisala francoski pravljičar Charles Perrault in njegov italijanski kolega Giovanni Francesco Straparola. Različnih zapisov je kar precej, tudi same fabule se med seboj kar precej razlikujejo, a rdeča nit ostaja ista.

Zgodba

Mlinar ob svoji smrti sinu zapusti le mačka. Razočaran razmišlja, da bi mačka pogubil, a ga maček prosi, naj mu pusti življenje, ter naj mu podari škornje in žakelj. Mlinarjev sin je sicer v dvomih, a se mačka na koncu le usmili, ta pa mu obljubi boljše življenje.

Maček nalovi poln žakelj zajcev in druge divjadi, ter jih podari kralju kot lovski plen markiza de Carbasa. Med obiskom na dvoru izve, da se bo kralj s hčerko peljal po cesti, ki se vije ob reki. Svojemu gospodarju naroči naj se kopa v reki, poleg mostu, koder se bo peljala kraljeva kočija s spremstvom. Ko se kraljeva procesija bliža, maček skrije oblačila svojega gospodarja, ter ustavi kraljevi voz in kliče na pomoč, ker se njegov gospodar, ‘markiz de Carbas’ utaplja. Potegnejo ga iz reke in, ker je brez oblačil, mu nadenejo plemiško opravo. Maček odbrzi naprej in s serijo zvijač in pretkanih potez (ki se razlikujejo od zapisovalca do zapisovalca) uspe kralju prikazati, kot da je njegov gospodar fevdalni gospod te dežele. V navdušenju, kralj mlinarju nameni svojo hčer, zvijače pa nikoli niso razkrite.

Obuti maček v gravuri Gustava Doreja, 19. stoletje

Tako okvirno poteka zgodba, v našem prostoru se je v kolektivni spomin verjetno še najbolj vtisnila različica, ki so jo odigrali v Lutkovnem gledališču Ljubljana, posnetek predstave pa je predvajala tudi nacionalka.

Žakelj in šolenčki :)