V stavbi, kjer opravljam svojo obveznost do davkarije, so tudi avtomati za kavo in podobne zvarke. Avtomat ti za borih 20 centov (prej 50 tolarjev, tako da so zadevo celo pocenili) v hitrem času postreže z izbranim napitkom - kava, kava s [sic] mlekom, kapučino, celo Wiener melange zna namešati. Ob prvem srečanju z omenjenim aparatom sva se seveda najprej dobro ogledala. Sotrpini so mi zaupali, da če sladkorja izrecno ne izbereš s pritiskom na gumb, bo napitek nesladek. Odlično!
Ob dnevni konzumaciji izbranih napitkov (moj favorit je kava s mlekom), sem precej hitro ugotovil, da na koncu v plastičnem kozarčku vedno ostane neka snov, ki se čez čas strdi in je izredno podobna sladkorju. Zato, ker je sladkor. Moj esspreso je že nekaj let popolnoma nesladkan, turška pa, če se le da, tudi. In ta količina sladkorja, ki ostane pri tej ‘nesladki’ kavi ni prav majhna. Res je, da ostane na dnu - a napitka nikoli nisem premešal. Prav tako kot še nikoli nisem s pritiskom na gumb izbral sladkega napitka. A sem že omenil, da obstaja tudi napitek kapučino s čokolado, sladek, ki ga potem lahko s tistim gumbkom še dodatno pocukraš. La dolce vita.

0%

0%