Vlak zamuja. V odsevu božičnih luči snežinke tkejo belo preprogo. Tema. Plastičen dežnik, naslonjen na pozabljeno ograjo čaka svojo lastnico. Gledam na uro, ki nima sekundnega kazalca. Zatemnjene avtomobilske luči si režejo svojo pot skozi gozd. Petnajst minut? Baterija na telefonu se je preoblekla v prazno rdečino … V daljavi radio s postaje brunda alpsko poskočnico Natalije Verboten. Pravi balzam za asfaltna ušesa lokalnih prebivalcev. Zvonec na železniškem prehodu prvič opravi svoje poslanstvo. In drugič. Tretjič. Po uvodnih verzih se prižgejo še rdeče luči. Alarm. Šov se začenja. Uvodno dejanje je slabo zrežirana mehanska predstava nerodnosti in alikvotnih tonov. Težka rutina. Po toliko reprizah niti ni nenavadno, da je iz šarade nastala rutina, ki jo preseka cviljenje zavor. Hladno, kot stekla spečih avtomobilov na parkirišču…
Še deset metrov. Pet. Stop. In tišina. Vrata odpirajo pot ljudem, ki puščajo sledi na pobeljenem peronu. Debelušna gospa s starinskim klobukom in papirnato vrečko iz knjigarne. Mlada družina s cvilečim vozičkom in spečo malo bebo. Uradnika, gospoda v najboljših letih, ki se bledo in tiho odtujita mimo. Sprevodnik, ki zamuja rojstni dan svojega sina živčno pogleduje na uro in sporočila na telefonu. Šest neodgovorjenih klicev. Štiri iz iste številke. Kje je? Neonska luč na drugem peronu še zadnjič zabrni in ugasne v zimsko noč.
In potem se pojaviš iz megle na drugem koncu perona. Svetleča v temi. Vetrič odnaša sneg izpod umerjenih nog. Črnina se na peti zliva z elegantno izvezenim srebrnim vzorcem nogavic. Vlak izgine. S koraki ustvarjaš sprevrženo harmonijo naslednjega trenutka. V očeh se sveti cvetoča poezija divje bojevnice. Dolgi črni lasje pobirajo snežinke iz zraka kot ruske ritmične gimnastirčke obroče na parterju. Z nasmehom premeriš oglasno desko in ji podeliš status nedotaknjenega. Ustaviš se in v trenutku združiva pogled. Kakšna je tvoja zgodba in kam naju pelje pot? Pritiskanje ob steno z ugibanjem, kaj te je pripeljalo sem, ne traja dolgo. Kdo si, kitajska princesa?