Kazalo je na precej dolgočasno 2011, pa se je že v prvi polovici leta zgodilo veliko premikov. Dobrih. Slabih. Presenetljivih. Posrečenih. Sladkih. Oranžnih. Neprijetna poškodba kolena me je za nekaj časa konkretno prizemljila, vendar ravno iz tega “zajeba” črpam motivacijo za naprej. In, ker se je vlak že ustavil na tej postaji sprememb, zakaj ne bi še do konca pospravil po omarah. In kleti. Nikoli ne veš, kam te bo to pripeljalo, gotovo pa je lažje brzeti naprej brez odvečne prtljage in z ovenelo gardenijo v žepu.
Že kar nekaj časa se kotalim sem ter tja po tem Svetu. In v vseh teh letih sem poskusil že vse različne pristope, kako se v oči pogledati z vsem skupaj. Imeti lepe, uporabne stvari je sicer kul, vendar te to ne osrečuje. Če ugasneš svoj I/O interpreter in se z dušo in telesom prepustiš drugim, te slej ko prej mine. Če se delaš malce norega, zato da bi te drugi imeli za genijalca, boš ostal le pri statusu čudaka. Pepčka. Vse proste trenutke posvetiš službi&karieri in se izgubiš v morju nepomembnosti. Če odpikaš vse ostale ljudi, ker “si sam sebi dovolj”, na koncu ostaneš sam. Peščena ura, ki jo je nekdo zavrgel v puščavi. Dežja pa ni.
Res pa je, da ni bilo nikdar dolgčas. V svojem življenju sem počel in naredil že vse, kar sem do sedaj želel in hotel. Razen tiste prave, brezpogojne ljubezni. In pustimo zdaj metuljčke, večerje ob svečah in neskončne brezčasne polnočne pogovore ob strani. Govorim o tistemu, ko bejbo pogledaš v oči in veš, da bo tam, ko jo boš rabil. Da te bo ujela, ko boš padal. In obratno. Dajanje brez zapiskov in preštetih alinej, požirkov in vdihov. To je vse, kar je še ostalo.