Kako sem pretekel svoj prvi (pol)maraton… in zaživel
Zadnji trenutki pred maratonom so polni čustev in občutkov. Med njimi je tudi strah, a nihče noče govoriti o tem. Strah, da bo napor prevelik. Krči, izčrpanost, slabost. Famozni ‘zid’. Vsi treningi in vloženi napori so lahko zaman. Sanje, preteči največji preizkus za posameznika, lahko umrejo. Na čisto drugi strani tega spektra občutkov smo tisti, ki nas ta strah rajca. Da ti vedeti, da je tvoj cilj blizu. In, da si pripravljen.
Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.
Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.
Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.
Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.
In, ko smo se takole nekaj minut pred deseto gužvali pred štartom, je bila energija, ki jo je bilo čutiti povsod okrog neverjetno vibrantna; skoraj bi jo lahko prijel z rokami. Več tisoč tekačev, vsak s svojo zgodbo, svojim motivom, ciljem, spremljevalci, podporniki. In smo šli…
Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.
Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.
Po 21.097,5 metrih
Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.
Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.
Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!
0%13 komentarjev »
Vir RSS za komentarje te objave. Naslov URI za povratno sledenje
Khm.. Zej si me pa zrajcal tako, da bi najraje šel takoj nekam na en maraton. Sam kadit neham..
See you in another life, brother :)
Super zapis, odlicna spodbuda da se tudi ostali spravimo v kaj taksnega :)
Mimogrede, si prej redno pretekaval 21km?
@Milan: ja, to je skorajda predpogoj, ni pa čiisto nujno :).
@Jure: ja, dejmo ane. Kaj se čaka? :) V dveh mesecih pred maratonom sem podaljševal dolžino tekov, ampak nisem pretiraval. Kakšen mesec pred LM sem pretekel 24 in potem še enkrat, teden kasneje. Vsi ostali teki so bili krajši.
Dober čas si imel. Jest tut tečem, sam bl na krajše proge. Tko par kilometrov.
Bravo! To je odličen čas, tudi če ne bi bil pred kratkim še napol invalid.
1.) Ne vem, zakaj ljudje iz tega delajo tako famo. Pišuka, saj gre samo za dve uri ali manj matranja! Jaz sem si za naslednje leto zadal 1.30. To je preklemansko hitro, vem, ampak sem tega tudi sposoben, če me le ne bodo gležnji izdali, ker z njimi imam pa hude probleme. Ampak če ne tečem pod 1.30, se mi (meni osebno, seveda) zdi itak brezveze.
2.) Ni mi jasno, kako lahko na tekmi poslušaš muziko. Jaz jo tudi, ampak samo, ko grem počasi (kolo ali tek). Ko gre v podenj, hočem pa slišat sebe. In prepričan sem, da si tako hitrejši. Če si za nekaj 100-odstotno odločen, pa ne rabiš nobene glasbene stimulacije.
3.) Med prvih pet? Rad bi videl te frajerje. Ni mi jasno, kako ljudje ne razumejo športa. OK, ko sem bil vrhunski športnik, so mi nekaj pomenila samo najboljša mesta. In čeprav se mi zdi reklo “Ni važno zmagati, važno je sodelovati” še vedno ena od največjih neumnosti, sem zdaj na takih dirkah zaradi lastnega užitka. Žal mi je za tiste, ki tega ne razumejo.
Pa še enkrat: bravo!
One word: inspiring. Bravo.
Dober zapis in seveda super rezultat. Jaz vsekakor tečem samo zato, da izboljšam svoj čas. In to mi je (realen) izziv. Ne bom si zastavljal cilja, ki vem, da ga ne morem doseči.
@chef:
1) Ja, je fama, ampak pri taki masi je število nadpovprečno atletsko sposobnih ljudi izredno majhno. Obstajajo tudi zgodbice in tudi filmi, kako so ljudje legendarni bostonski maraton pretekli, prehodili v šestih, sedmih urah, s krvavimi žulji, vnetji, krči, bruhanjem in se potem dobesedno sesedli, ko so prešli ciljno črto. A, premagali so sami sebe in to šteje največ.
2) Vedno tečem z muziko. Tudi za rekreacijo ali trening. Je navdih, je še dodatna sprostitev, da hitreje pozabiš zadeve, s katerimi se obremenjuješ čez dan. Na krajših tekih (10k) imam navado, da si v zadnjem kilometru iztrgam slušalke iz ušes in žgem do kamor gre in še malo naprej. Tu to ni bilo smiselno. Sem pa tudi sam prepričan, da to kar sem naredil ni bilo 100%. A, to niti ni bil moj namen, kar je že druga zgodba.
3) Ja, takšno razmišljanje je žal vedno bolj pogosto. Je mogoče to posledica materialnega sveta v katerem živimo in kjer je dovolj dobro le najboljše, a pri takšnih preizkusih to odpade. Seveda si vsi tekači želimo najboljše, ampak najboljše od sebe. Ne pa biti absolutno najboljši. V vsej masi par tisoč tekačev si na maratonu zelo zelo sam. In to je kul.
Tnx. Se vidimo naslednje leto.
@you.go: join us :) tnx.
@bigk: smotrno si je postaviti cilje, ki so realni in za katere se trudiš, da jih dosežeš. Če bi meni nekdo pred enim letom, ko niti nisem znal aktivirat vseh mišic na nogi rekel, da bom letos na LM tekel tak čas bi s solzami v očeh podpisal. Ampak sedaj mi je izziv, da naslednje leto to izboljšam. Pa naj bo to čas pod 1:35, 1:30 ali celo nekje v bližini 1:25. Ne upam si napovedati, ker ne vem, kaj vse se bo vmes zgodilo. Vem pa, da mi bo naslednji cilj še večji izziv.
Miha, sploh nisem podvomila, da ti bo uspelo. In ja, energija množice tekačev je neverjetna, to je nepopisljivo fantastičen občutek. Bravo za osebno zmago!
Miha, bilo mi je v veliko veselje teči v enaki majčki kot ti, prav tako z veseljem sem pretekel ciljno črto in bom tudi z veseljem tekel naprej. Po cca 7 ali 8 maratonih se mi sicer trenutki pred tekmo ne zdijo več tako dramatični, ampak občutek na koncu je vedno krasen. Vsekakor pa je tvoj dosežen čas spoštovanja vreden.
Sam sem si zdaj zastavil svoj končni cilj, preko katerega niti ne želim iti, to je 3:00 na 42km. Pa še to najprej čez 5 let. :-)
Sicer pozno ampak, bravo!
Po tem, ko sem prebral tvoj post ni druge, kupujem Nike+, tekasko opremo in zacenjam, drugo leto pa tecem tudi jaz Lj maraton here I come! :)
Miha, še moje čestitke! Za tek in za tale zapis! Sem se kar malo nazaj zasanjal… :) Morda mi pa drugo leto uspe tamalga pretečt. Morda. :)
čestitke :)
a moraš biti polnoleten,da se lahko udeležiš maratona?