Pošiljanje dopustniških razglednic, se zdi, je neka uveljavljena tradicija, ki vztraja že kar lepo dobo. Podobno velja za pripravljanje prazničnih voščilnic, ki so še posebej aktualne v decembrskih dneh. Velja se spomniti na čase, ko je bilo to opravilo, ki je združevalo celo družino. Vsi člani so pripravili prijetno besedilo – ne prekratko, ne predolgo in z ravno pravo mere topline. Nekdo je skrbel za pisanje, drugi za kuvertiranje, tretji za lepljenje znamk. Na koncu so se vsi skupaj podpisali, zalepili ovojnice in zajeten šop ovojnic oddali na pošto.
Seveda se je vse skupaj začelo še veliko prej. Skrbno je bilo treba izbrati voščilnice, ter paziti, da komu nismo poslali podobne ali celo enake kot leto prej. V časih, ko je Evropo še delila železna zavesa, izbire res ni bilo veliko, pa še tako so večino voščilnic krasili ideološko obarvani motivi. A, že takrat so smetano med voščilnicami predstavljale tiste, izdelane doma. Te ne zahtevajo le primernega papirja, okraskov in risarskih ter dekoraterskih spretnosti, ampak predvsem veliko vloženega časa in truda. Količina osebnega vložka, ki ga priprava prazničnih voščilnic terja, je odvisna predvsem od kroga prejemnikov. Izbor, ki se po pomembnosti zlahka kosa sestavljanju seznama povabljencev na poroko. Če kdo iz kroga izpade, to lahko pomeni, da pošiljatelju ni več tako blizu in da se je prijateljstvo skrhalo iz tega ali onega razloga. Zaradi tega, ker smo koga po pomoti preskočili so se lahko vnele cele razprtije. Pa vendarle, voščilnice so v prvi vrsti služile dobrim, plemenitim namenom. Simbolična gesta ob koncu leta je pomenila utrjevanje družinskih in prijateljskih vezi, ustvarjanje novih ter obujanje starih, malce pozabljenih. Kako lepo je bilo prejeti voščilo od tete, ki se je že dolgo let nazaj odselila v tujino…
Danes v informacijski dobi ta voščila vse bolj prehajajo v digitalno obliko. Nekdaj skrbno izbrane izdelke, ovojnice in celo pisalo, s katerim smo zapisali sporočilo, izpodrivajo elektronske voščilnice in SMS ter MMS sporočila. Na prvi pogled se zdi vse skupaj izredno preprosto. Na splet v iskalnik vpišemo geslo »voščilnice« oziroma »greeting cards«, če si lahko dovolimo malce bolj svetovljansko kompozicijo, izberemo primeren motiv ter natipkamo sporočilo. Edino, kar še preostane, je izbira prejemnika(-ov) ter pošiljanje. V naslednjem trenutku je v e-poštnem predalu prejemnika že povezava do voščilnice, ki si jo lahko ogleda na spletnem mestu ponudnika. Celoten proces od ideje do realizacije je zaključen v nekaj minutah, ne da bi zapustili udobje domačega naslanjača ali službenega stola – seveda ne med delovnim časom.
Če za pošiljanje e-voščilnic potrebujemo le osebni računalnik s povezavo v splet, pa nam še večjo fleksibilnost pri obveščanju družine in prijateljev omogočajo mobilni telefoni. Ob pohajkovanju po eksotičnih deželah se ustavimo sredi idilične plaže iz belega peska, ki jo v nizkih valovih zaliva toplo kristalno čisto tropsko morje. V roke primemo mobilnik, naredimo posnetek, dodamo kratek komentar in kot MMS pošljemo na drugo stran zemeljske oble. Bistveno hitreje, kot klasične razglednice, ki iz bolj odročnih predelov našega planeta v domovino potujejo tudi po več tednov.
Podoben trend vlada tudi pri božičnih ‘voščilih’. Daleč najbolj preprosta metoda za pošiljanje nekaj izbranih besed ob izteku leta je pošiljanje SMS sporočil. Kratko, učinkovito in preprosto. Misli, zbrane v dobrih 150 znakih so osredotočene in pomenljive, sporočilo jedrnato. Z nekaj domišljije, ga spišemo v nekaj minutah, v nasprotnem primeru malce priredimo (spremenimo podpis) všečno sporočilo, ki smo ga prejeli sami. Preostane le še, da v meniju za pošiljanje izberemo možnost ‘Pošlji vsem’ in dobro delo je opravljeno. Res? Čeprav se zdijo sodobne digitalne metode sofisticirane, učinkovite in predvsem bistveno hitrejše od klasičnih, vsebujejo tudi nasprotje s svojim izvirnim namenom – darovanjem lepih misli, kjer oblika šteje ravno toliko kot vsebina.
Številne sociološke in antropološke študije govorijo o pomembni vlogi darovanja v človeških družbah. Še posebej zanimive so raziskave, ki preučujejo darovanje pri preprostih civilizacijah; ena od bolj poznanih je Esej o daru antropologa Marcela Maussa. Ena od njegovih osrednjih ugotovitev je , da menjava darov med posamezniki in skupinami med njimi ustvarja recipročne odnose. Še več, ravno darovanje določa in gradi medosebne odnose. Predmet, ki je podarjen v sebi nosi identiteto darovalca. Ko obdarovanec sprejme dar, ne dobi le predmeta, ampak tudi asociacijo, ki povezuje predmet in njegovega darovalca. Darovanje tako inherentno obvezuje obdarovanca, da gesto vrne. Serija obdarovanj, ki sledi iz tega razmerja, gradi povezanost med posamezniki in tako tvori skupnost ter v končni fazi družbo.
Pojav vedno številnejših, dostopnejših in hitrejših informacijskih poti je iz voščil – obdarovanja z mislimi in željami – naredil neko neosebno dejanje, ki ne vsebuje več tistega, kar so voščila vsebovala včasih. Vloženega precej časa, truda in razmislekov, kaj poslati, komu poslati in, nenazadnje, kako poslati. Vse to je danes zreducirano na, karikiramo, 150 znakov dolgo generično sporočilo, ki ga pošljemo vsem, ki jih pozna imenik našega mobilnega telefona. Tudi družbena komponenta določanja kroga prejemnikov ni več v celoti prepuščena nam samim. Pri vsem skupaj se odločamo med hitrostjo in enostavnostjo na eni ter precej osebne angažiranosti na drugi strani. Osebni, klasični pristop ali modernicistična hladnost. Na koncu seveda vsak presodi sam.

0%

0%