Niti ne tako zelo rožnato, a zelo poskakujoče dekle, ki bo jutri koncertiralo pod Rožnikom, je plod sodelovanja vietnamskega veterana Jamesa Moora in medicinske sestre Judy Kegel. Mati ima židovske korenine, oča, ki se je svoje dni potikal po vietnamski džungli in ‘osvobajal’ domačin(k)e pa je hibrid nemških, irskih in litovskih genov. Alecia je odraščala v mestecu Doylestown, v ameriški zvezni državi Pennsylvaniji.

Pink UK Tour

Za muziciranje jo je navdušil ata, ki je bil kantavtor in je bil med soveterani precej priljubljen, hčerka pa je začela peti z njim in se zaljubila v ustvarjanje milozvočja.
V srednji šoli je imela bend Middleground, ki je bil med vrstniki sicer zelo priljubljen, a preboja na sceno še ni bilo. Pri šestnajstih letih se je pridružila R&B triu Choice, ki je ustvarjal za založbo LaFace Records. Ko se je Choice razšel, je Alecia ostala pri založbi in si nadela ime, P!nk. Prvi album Can’t take me home je bil precej popasto obarvan, saj je Pink prepustila kreativni nadzor nad glasbo založbi. Posledica tega so tudi njeni roza lasje in pop-girly imidž, ki ga je kasneje precej hitro opustila. Precej bolj ‘njen’ je naslednji album, ki je tudi preimerno naslovljen M!ssundaztood. Don’t Let Me Get Me, Just like a Pill, Get the Party Stared in Family Portrait so gravitirali proti vrhovom lestvic, Pink pa je postala prepoznavna izvajalka.
Pink

Pa… dovolj je nakladanja in naštevanja dejstev. Zakaj to pišem? Ker jo na koncertu pričakujem takšno, kot zna biti. Energična, zabavna, a hkrati kritična (Dear Mr. President), in umeščena v socio-kulturni kontekst. Ker je njen zadnji album I’m not Dead eden boljših poprock izdelkov zadnjega časa. Ker roza letos sicer ni tako in. Ker sama o sebi pravi “I change my mind so much I need two boyfriends and a girlfriend”. In, predvsem, ker zna spraviti zabavo v tek.