Je imel medved rojstni dan, zato so mu ostale živali pb štoru poleg hruške pripravile zabavo. Na njo so prišli volk, lisica, zajec, žaba, muha in Mojca Pokrajculja s piskrčkom, polnim krompirja. Slastnega krompirja, ki ga je nabrala na polju pri starem kmetu. Prav tistem kmetu, ki je jeseni še iz dračja stare bukve vrtno lopo vkup zbijal. Sedaj ga je večnost vzela. Doma je zapustil družino, 16 glav živine in star Poršejev traktor. Ki pa bo našel lepše življenje saj ga bo podedoval kmetov sin Janez. Z njim bo vandral po okoliščih poljanah in iskal nove prijatelje, ki mu bodo priskočili na pomoč pri spravilu pridelkov in mu krajšali zimske večere.

Skupaj z ljudmi, ki se razcepljeni v življenju igrajo dvojne vloge. Zato se je verzirala za tak način in se vživela v življenje na kmetih. Rada je imela to vas. Prav ljubila jo je. Zlezla ji je pod kožo. A nazaj k medvedu. Zdaj se s solzami v velikih rjavih očeh spominjal dneva, ko je še kot mali debelušni mladiček snedel prvo hruško debeluško ki je padla s sosedovega drevesa, kar so opazile tudi čebele, ki so ga celega opikale. Brez milosti. A ena izmed njih, mala čebelica Darinka, je v medvedu opazila nekaj posebnega. Njegove oči so žarele v soncu. Iz njih se je dalo razbrati, da je bil v šoku. Ves popikan si zabrunda sam pri sebi youtube.com/watch?v=kjFWFE.

Nato je poklical svojo mamo medvedko. Ni ji priznal, kaj se je zgodilo z njim. Zgolj stisnil se je in si priklical v spomin velik poln lonec medu, takšnega, kot ga skriva le mamina shramba. Zato se je odločil izmakniti lonec medu iz mamine shrambe. Ampak mama je hitro spoznala njegove namere, ter se odločila, da mu bo prebrala Pehar suhih hrušk. Bila je namreč alergična na med, pehar suhih hrušk pa je bil vedno pri šapi.

In zdaj je medved strmel v hruške, ki so mu jih postavili na štor. Bile so sveže, prav nič suhe, in čeprav so sladko dišale, jih ni želel jesti. Raje je zabredel v potok, kjer je upal, da bo ujel ribo, ker suhih hrušk ni pojedel, čeprav je sprav mislil, da jih je. Spotaknil se je ob vejo,ki jo je tja namenoma nastavila lisica Katka. Medved je padel in pod seboj poteptal mravljisce polno rdecih mravelj, ki so ravnokar imele karaoke, se mastile s čevapčiči in se nalivale s pivom.

Kljub jezi so mravlje povabile medveda, naj se jim pridruži, saj je bilo hrane in pijače dovolj za vse. Poleg tega so vedel, da jim bo jutri opozicija napovedala referendum, v katerem se zavzema za proti medu za vse medvede. Medtem je na jaso prišel tudi jelenček Rudi, ki je medveda poznal že od živalskega vrtca. Medvedu je povedal da letos zaradi recesije Božiček vsem podarja dvojno dozo daril in 15 litrov medu!

Za 4. grmovjem pri novi smreki je postavil stojnico, na njej razporedil med. “Kaj pa ti,” ga vpraša veverica..

“Zdaj se bom pa medil.“
“Kaj se boš, redil?“
“Le, lubi, medil. uležem se pod štant, med pa teče med latami po meni.“

“Ne vem, če te razumem dragi moj medved”, ga debelo pogleda veverica. “Ali mi lahko narišeš ta tvoj načrt za medenje?” In ko je tako ležal, smrček pa mu je oblival sladki sok, se je spomnil nanj. Na Berta. Na njegovo čvrsto telo, ki ki je v jutranji zarji odsevalo do koder je segel pogled. Berto je bil posebnež, potem se je zgodilo, kar se je.

Rekel je, da ima dovolj in da gre raje kandidirat za v živalski vrt. Kandidatne liste so že bile pripravljene, le ta problem je še obstajal, da je tudi medved skrivaj kandidiral za častno mesto dobavitelja medu v živalskem mestu.

kar se je imelo zgoditi: jutranje sonce je grelo Bertovo kosmato telo, od sladkobe pijani medved pa se je odpravil v goro. Hlačal je in hlačal, sopihal, brundal in godrnjal ter sanjal o sladkih poletnih jagodah in robidnicah in se zavoljo tega izgubil. Pot mu je zameglil šibak duh, ki slastnih dobrot nikakor ni mogel odmisliti. Kam sedaj?

—————————————————–

#gozdnepripovedke so se začele na podlagi mojega tvita:

A, kar se je začelo moja zgodba, je hitro postala vaša naša zgodba. Vsak nadaljeval po svoje in po dobrih 12. urah se je nabralo precejšnje število tvitov, ki so zgodbo peljali nekam, kar si nihče od sodelujočih ni predstavljal. In nihče je sam ne bi ustvaril tako.

A, #gozdnepripovedke ima vse, kar imajo dobre zgodbe. Dramo, Humor, napetost, intrige … kar je preprosto čudovito in dokazuje moč množic. Kaj se iz tega lahko naučimo:

#gozdnepripovedke so delo: @miharejc, @katjaosljak, @kricac, @tetapoli, @matjasec, @huferka, @112mirabela, @jakasibicekaka, @andrejkaroli, @hirkani, @tinabolta, @domenfras, @Uporabnik97, @raaarghhh, @AlanOrlic, @MrRopret, @tadejab, @tbesther …

Danes po dobrih petih letih zapuščam mimovrste. Teh nekaj let sem imel priložnost sodelovati z izjemnimi ljudmi in delati na projektih, ki so spremenili celotno branžo spletnega poslovanja in komunikacije. A, prišel je čas, da se odpravim proti svojim sanjam – samostojnemu delu na področju digitalnega komuniciranja. Hvala vsem prijateljem, sodelavcem in mentorjem, ki ste me spremljali na tej poti. Več informacij sledi, zabava se šele začenja.

P.S.: Dosegljiv sem na miha@somnioom.com ;)

Kazalo je na precej dolgočasno 2011, pa se je že v prvi polovici leta zgodilo veliko premikov. Dobrih. Slabih. Presenetljivih. Posrečenih. Sladkih. Oranžnih. Neprijetna poškodba kolena me je za nekaj časa konkretno prizemljila, vendar ravno iz tega “zajeba” črpam motivacijo za naprej. In, ker se je vlak že ustavil na tej postaji sprememb, zakaj ne bi še do konca pospravil po omarah. In kleti. Nikoli ne veš, kam te bo to pripeljalo, gotovo pa je lažje brzeti naprej brez odvečne prtljage in z ovenelo gardenijo v žepu.

Že kar nekaj časa se kotalim sem ter tja po tem Svetu. In v vseh teh letih sem poskusil že vse različne pristope, kako se v oči pogledati z vsem skupaj. Imeti lepe, uporabne stvari je sicer kul, vendar te to ne osrečuje. Če ugasneš svoj I/O interpreter in se z dušo in telesom prepustiš drugim, te slej ko prej mine. Če se delaš malce norega, zato da bi te drugi imeli za genijalca, boš ostal le pri statusu čudaka. Pepčka. Vse proste trenutke posvetiš službi&karieri in se izgubiš v morju nepomembnosti. Če odpikaš vse ostale ljudi, ker “si sam sebi dovolj”, na koncu ostaneš sam. Peščena ura, ki jo je nekdo zavrgel v puščavi. Dežja pa ni.

Res pa je, da ni bilo nikdar dolgčas. V svojem življenju sem počel in naredil že vse, kar sem do sedaj želel in hotel. Razen tiste prave, brezpogojne ljubezni. In pustimo zdaj metuljčke, večerje ob svečah in neskončne brezčasne polnočne pogovore ob strani. Govorim o tistemu, ko bejbo pogledaš v oči in veš, da bo tam, ko jo boš rabil. Da te bo ujela, ko boš padal. In obratno. Dajanje brez zapiskov in preštetih alinej, požirkov in vdihov. To je vse, kar je še ostalo.

Vlak zamuja. V odsevu božičnih luči snežinke tkejo belo preprogo. Tema. Plastičen dežnik, naslonjen na pozabljeno ograjo čaka svojo lastnico. Gledam na uro, ki nima sekundnega kazalca. Zatemnjene avtomobilske luči si režejo svojo pot skozi gozd. Petnajst minut? Baterija na telefonu se je preoblekla v prazno rdečino … V daljavi radio s postaje brunda alpsko poskočnico Natalije Verboten. Pravi balzam za asfaltna ušesa lokalnih prebivalcev. Zvonec na železniškem prehodu prvič opravi svoje poslanstvo. In drugič. Tretjič. Po uvodnih verzih se prižgejo še rdeče luči. Alarm. Šov se začenja. Uvodno dejanje je slabo zrežirana mehanska predstava nerodnosti in alikvotnih tonov. Težka rutina. Po toliko reprizah niti ni nenavadno, da je iz šarade nastala rutina, ki jo preseka cviljenje zavor. Hladno, kot stekla spečih avtomobilov na parkirišču…

Še deset metrov. Pet. Stop. In tišina. Vrata odpirajo pot ljudem, ki puščajo sledi na pobeljenem peronu. Debelušna gospa s starinskim klobukom in papirnato vrečko iz knjigarne. Mlada družina s cvilečim vozičkom in spečo malo bebo. Uradnika, gospoda v najboljših letih, ki se bledo in tiho odtujita mimo. Sprevodnik, ki zamuja rojstni dan svojega sina živčno pogleduje na uro in sporočila na telefonu. Šest neodgovorjenih klicev. Štiri iz iste številke. Kje je? Neonska luč na drugem peronu še zadnjič zabrni in ugasne v zimsko noč.

In potem se pojaviš iz megle na drugem koncu perona. Svetleča v temi. Vetrič odnaša sneg izpod umerjenih nog. Črnina se na peti zliva z elegantno izvezenim srebrnim vzorcem nogavic. Vlak izgine. S koraki ustvarjaš sprevrženo harmonijo naslednjega trenutka. V očeh se sveti cvetoča poezija divje bojevnice. Dolgi črni lasje pobirajo snežinke iz zraka kot ruske ritmične gimnastirčke obroče na parterju. Z nasmehom premeriš oglasno desko in ji podeliš status nedotaknjenega. Ustaviš se in v trenutku združiva pogled. Kakšna je tvoja zgodba in kam naju pelje pot? Pritiskanje ob steno z ugibanjem, kaj te je pripeljalo sem, ne traja dolgo. Kdo si, kitajska princesa?

Magija in nesreča pogosto prideta v paru, naskrivaj objeti v neskončnem vrtincu, ki ju je ustvaril, da za vedno spremljata vse, ki jih spustijo čez prag. Neločljivi že od nekdaj v bizarni harmoniji čustev, trenutkov brez ogledala in zakriti v meglici nas samih. Iskrice in zadnja žerjavica, ki ugasne pred svitom. Še včeraj potolčeni kratkohlačniki v peskovniku danes krademo še poslednje vdihe mladosti pred veličastno katedralo življenja. Brez temačnih oken in vrat, samo stopnice.

Ranjeni zmaji, ki prehitro stopajo z zoglenelega neba. Princeske, ki se še vedno igrajo v maminih oblekah. Princi brez konja, a s figo v žepu. Točajke brez gostov. Produkcijske linije, ki se vrtijo v napačno smer. So velikani brez liliputancev res velikani, ali le živijo privid? Popolno iluzijo?

In potem pridejo trenutki, ko se koledar na steni ustavi. Puščica obvisi v vetru. Ko postanemo vse, kar smo si želeli postati. Ob nekom. So drugi ljudje metadon, ki nas počasi odvaja od tega, da stalno iščemo samopotrditev? Nov dan praska po vratih in sence spominov na steni jemljejo poslednje slovo.

Veter pojenja, živali se pospravijo v varna zavetja, ki jih najdejo, in oblaki prično svoj divji ples na grozeče temnem nebu. Prve se prično pomladi in najavljajo večje temperaturne spremembe na toplejše, cvetni prah v zraku in mini krilca. Stalnica poletnih dni in večerov in čistilno omelce, ki poletno vročico prevesi v zasanjano in zaspano jesen. Že od starih dni so nevihte veličasten bobneč ples narave, ki počisti preproge na Zemlji in zglanca nebo. Grom. Blisk. Dež. Toča. Mraz.

Nebodigatreba in pridanič.

In ravno zato smo nevihtam pritisnili negativen pečat. Minus in v klop. Naj sonce pride k tabli. A, tako na to gledajo le pesimisti. Realisti pravijo, da po vsaki nevihti posije sonce. Optimisti, da je sonček na nekem drugem koncu Sveta. Zakaj pa ne bi samo poskočili in se dvignili nad oblake – tam neviht sploh ni?

Gotovo pa so nevihte spektakularen naravni čistilni mehanizem. Potrebne so, da kaj potegnejo iz tal; in šele takrat vidimo, kaj je spodaj. Temačne skrivnosti in resnice, ki jih skrivamo pred svetlobo dneva. Nekatere bo resnica še bolj povezala, drugi pa bodo postali še bolj odrinjeni. Sami. Bolečina bo izkoreninjena. Tudi tista, ki je pregloboka, da bi jo lahko prepoznale človeške oči. A, čez čas, se bomo vsi spet prizemljili in bili hvaležni za priložnost, ki smo jo dobili po urnebesu. Ker, kot pri koreninah drevesa, nam tisto, kar leži pod nami, omogoča, da rastemo. Skupaj. Ali narazen.