Časi, ko smo se pred vsakim malce daljšim izletom ali potovanjem ob vrčkih piva s prijatelji intenzivno posvetovali o krajih, ki jih je vredno obiskati in kje se dobro in predvsem ugodno spi. Svojevrstno zagonetko so predstavljali tripi v neznano, koder ni bil še nihče od bližnjih in nekih uporabnih informacij praktično ni bilo mogoče dobiti. V takih primerih se je bilo treba zanašati na popotniške izkušnje in izoblikovan čut za razne kvazi-turistične natege (produkt x lahko 100 metrov stran kupiš dvakrat ceneje). A, danes tudi to ni več takšen problem.

Splet nam ponuja kup zanimivih popotniških informacij, ki presegajo klasično popotniško literaturo ali celo prodajne kataloge turističnih agencij. Fotošopane fotke hotelskih sob, izkrivljeni podatki (100 m do plaže… a vmes je praktično treba prečkati avtocesto). Prijemi so znani, rezultati (razočaranje in uničena potovalna izkušnja) pa tudi. Pa vendar, splet in demokratizacija dostopa do ustvarjanja vsebin sta marsikaj obrnila na bolje. Imamo kar nekaj popotniških portalov, kjer so dejansko zbrana mnenja in napotki ljudi, ki so na določeni lokaciji dejansko bili. Dejanske fotografije, realne cene, koristne informacije. Med tovrstnimi portali prednjačita Virtualtourist.com in Wikitravel.com.

Tripadvisor gre še korak dlje, saj ponuja precej podrobne ocene hotelov in drugih namestitev, znamenitosti, itd. Če želite npr. najti najboljši hotel s tremi zvezdicami v Milanu (po mneju ljud, ki so tam že bili), lahko to naredite že v nekaj trenutkih. Res praktično. In kako zadeva zgleda v praksi?

Med prvomajskimi prazniki sva s punco obiskala Plitvička jezera. Nihče od naju tam še ni bil (razen dvajset let nazaj, a to ne šteje.. več :) ), po slikah izgleda fenomelano. Malce je daleč, ampak nič za to. In se začne iskanje prenočišča. Kje drugje, kot na adriatica.net, ki že v sloganu poudarja, da je specialist za to regijo. No, pa že ime malce implicira :) Skratka, poklikam hotel, cena relativno neugodna, a izbire ni. Dobim mejl, da bodo potrdili mojo rezervacijo. OK. Čez par ur še vedno nič. Naslednji dan se dopoldne priklopim na net in berem e-pošto. Mejl od adriatice me naproša, naj dokončno (a je mar treba dvakrat?) potrdim rezervacijo. Rok potrditve, “včeraj zvečer”. Dobesedno. Sporočilo je prišlo neprilično pozno, in ker sem bil takrat na dopustu, internetne pipice niso bile ravno široko dostopne. Mejl za rezervacijo, ki bi jo moral že drugič potrdit, sem tako prebral dobrih dvanajst ur prepozno. Klik na povezavo za potrditev pa ni bil več možen.

Neprijetna situacija, si mislim, in pokličem kar direktno v ta hotel. Vse zasedeno. Specialisti za Jadran so torej rezervacijo forwardali naprej, naslednjemu v vrsti, ker je jaz nisem dokončno potrdil. Torej že drugič. A sem to že omenil? Zakaj uporabnikom slabšajo user experience in težijo z dvakratnimi potrditvami in slabim iskalnikom, mi še ni čisto jasno. Mi je pa jasno, da so si specialisti za Jadran zaslužili velik minus.

Bistvena bolj navdušujoča je bila rešitev situacije. Časa je bila malo (do odhoda v Plitvice le en dan), živci na koncu. Na googlu vtipkam “accomodation plitvice”, kliknem prvo povezavo: Booking.com. Vpišem parametre in mi predlaga samo namestitve, ki so že proste. Izbire ni bilo veliko, a prvi med enakimi je bil apartma na nekem bio-eko-ranču. Vse v lesu, s kaminom. Odkljukam, vpišem podatke (da, tudi kartica). Klik. Rezervacija potrjena!

Tista druga zahtevana potrditev pri adriatica.net mi ni jasna, bo pa verjetno še marsikomu povzročila kak prepir (slabo) siv las (slabš) in izgubljen dan dopusta (najslabše). Kakšne so pa kaj vaše izkušnje z raznimi spletnimi popotniškimi servisi in booking portali?

V zadnjem času me je v komentarjih kar nekaj obiskovalcev bloga spraševalo, kakšno je stanje mojega kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Od posega je minilo že več kot pol leta, od poškodbe pa že debelo leto.

• Ko se strga križna vez (1 mesec po operaciji)
• Stanje po treh mesecih

Pa poglejmo. Šest mesecev po operaciji sem bil na pregledu pri dr. Zupancu (ki je tudi izvedel poseg), ki mi je povedal, da je nova križna vez dobro pritrjena, da je koleno normalno gibljivo in naj nadaljujem s stopnjevanjem športnih aktivnosti. V tistem trenutku mi je to pomenilo največ na svetu, saj se fizioterapije, fitnesa, teka in kolesarjenja kar dodobra naveličaš, če ne moreš smeš početi nič drugega.

Dober teden kasneje sem se vrnil ‘na mesto zločina’ in prvič po dobrem letu igral tenis. Čeprav je koleno stabilno, je v glavi še vedno prisoten močan strah pred napačnim ali nerodnim gibom, ki bi pomeni novo poškodbo (in zopet bolečine in naporno rehabilitacijo…). Vendar pa je praktično z vsakim gibom, z vsakim korakom, zaupanje v koleno boljše, športna aktivnost pa postaja vedno večji užitek.

Na kolenu sicer nosim neoprensko opornico (ne štiritočkovno), ki pa je tam bolj zaradi tega, da imam še eno varovalko v glavi :) Načrtovana vrnitev do polne aktivnosti, torej kontaktnih, dinamičnih športov, je sredi avgusta, skorajda natanko 10 mesecev po operaciji. Tako pa svetuje tudi večina zdravnikov. Vrhunski športniki, atleti, se sicer po podobnih poškodbah vrnejo bistveno prej, vendar je pri njih postopek rehabilitacije bistveno drugačen (beri: bolj intenziven), poleg tega pa je muskulatura že prej v boljšem stanju kot pri rekreativnih športnikih.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko dam vsem, ki se boste kdaj srečali s podobno situacijo: do pikice natančno upoštevajte program rehabilitacije, fizioterapij in vaj v fitnesu za izboljšanje moči. Le tako si lahko zagotovite popolno sanacijo poškodbe in 100 % rehabilitacijo. Kakršnokoli zabušavanje ali lenarjenje se še kako pozna (gibljivost je slabša, sklep ni stabilen, mišice atrofirane…). Pa srečno! :)

Prejšnji konec tedna sva z boljšo polovico izkoristila za izlet v Genovo, ki sva ga želela nadgraditi še z ogledom famoznih Cinque Terre (to je potem padlo v vodo, emm.. bolje rečeno v veter, oziroma kot je razložil prijazni turistični delavec “E, no tuor today. The see is too a rough?”).

Genova nudi ravno dovolj zanimivosti, da si glavne lahko ogledaš v enem vikendu, če malce bolj tempiraš zadeve - in v enem dnevu prehodiš cca. 20 kilometrov. Akvarij, muzej pomorstva, številne galerije, palače, rojstno hišo Krištofa Kolumba, slikovite male uličice, izvrstna kulinarika (think pesto!), … In ko si človek takole po napornem dnevu zaželi še ene pijače zavije v prvi kolikor toliko zgleden lokal na poti proti hotelu.

In potem si presenečen, ko izveš, da znamenitosti za ta dan še ni konec, saj ti v lokalu predstavijo čisto poseben poslovni model, ki so ga verjetno poimenovali ‘molženje turistov, ki ne znajo italijansko, mi pa se pretvarjamo, da jih ne razumemo’. Zadeva gre takole: Dobiš menu, nakar čez nekaj minut pride natakarica, ki pobere naročilo (ki je bilo v najinem primeru eno pivo in ena kola). Potem te nekaj sprašuje, a razumeš zelo malo. Razbral sem le, če bova še kaj jedla. V istem trenutku s pogledom ošvrkneš ostale mize in opaziš, da so povsod na mizi neki prigrizki. Gospodična še vedno sprašuje po hrani, a ji govorim, da ne bova. Potem nekaj zelo na dolgo, hitro (in seveda nerazumljivo) razloži in odvihra. Čez nekaj trenutkov prinese naročeno. Ok. Potem stopi do pulta, in prinese še nekaj. Narezan korenček z dipom in olive v nekakšni marinadi.
Super, si mislim, kul lokal, naročiš pijačo in ti prinesejo še nekaj malega za prigriznit. Obrat v zgodbi sledi zdajle. Čez nekaj minut gospodična hodi v smeri najine mize s krožnikom, polnim hrane. In ga postavi na mizo. Polovica hrenovke, pečene v olju. Nekaj malega pečenega krompirčka, s katerega je olje kapljalo (!) na plastičen krožnik. Neke čudne napihnjene zadeve, verjetno iz krompirja. Na krožniku je bilo še nekaj, vendar se tega ne spomnim. Spomnim se, zelo dobro, da pa tega nikakor nisem naročil.

Z zanimanjem sem spremljal ostale mize - bila sva edina neitalijana v lokalu -, kjer so ljudje naročali pijačo in dobili samo tiste korenčke in olive, krožnika pečene oljnate hrane pa ne. Sklepal sem torej, da je tisto zraven na račun hiše, neslastni krožnik pa moraš naročiti. A, midva ga nisva. Njihov poslovni model torej temelji na zavajanju turistov, ki ne razumejo italijanščine. Ultimativni dosežek pa je izpuliti še tistih nekaj evrov za bedno slab izdelek (če bi mi npr. na mizo prinesli vsaj kolikor toliko dostojen kulinarični izdelek, bi razmišljal popolnoma drugače), ki se ga niti dotakneš ne. A si dolžan plačati gostinsko uslugo, ki je nisi naročil? V tem lokalu že.

Ko sva plačevala, sem se bil pripravljen skregati za tisti ubogi krožnik olja in nekaj postane hrane. A, gospod za blagajno se je mirno naredil francozaitalijana in ni razumel nič. Znesek, 8 evrov - ne 7.85 ali 8.15, točno osem - je zapisal na listek papirja in ga nonšalantno porinil proti meni. Ko sem mu začel (v angleščini) razlagati, da to, kar počnejo ni kul in da tega nisem naročil in da tudi ne nameravam plačati, se je mirno naslonil nazaj in odgovoril “Non capisci”. Seveda. Pametno. Nedvomno je iz moje telesne govorice (ta predstavlja 80 % komunikacije) in tona glasu (ostalih 15 %) čisto točno razumel, kaj sem mu želel povedati. Izgovarjal se je na nerazumevanje vsebine (5 % komunikacije). Slaba. Res slaba.

Če kdo kaj boljše pozna finte, naših zahodnih sosedov, naj mi tovrstne zadeve pojasni, do nadaljnega pa bom takšen njihov poslovni model pripisal izkoriščevanju turistov na zelo, zelo neprimeren način.

Pred odhodom iz lokala sem se želel dogovoriti, da mi hrano zavijejo za domov :)

Pa še naslov: Dom Caffe, Via Vicenza 5, Genova.

Lokacija - Dunajska cesta, Ljubljana, ~ 100 metrov od WTC-ja.

Namig: ni Hummer ;)

Pisalo se je leto 2007. Jesen. V prestolnici so s listi že rdečili, rumenili in rjaveli v paleto barv, ki pritiče temu letnemu času. Na mestu je bil izlet na predivni slovenski Kras in Obalo. Najprej so bile na sporedu naše famozne jame in njih divote. A, po lazenju gor in dol po vlažnih prostorih, kjer umetnine narave ustavarjata apnenec in voda, se prileže primerna okrepitev.

In le kje se to, na poti proti morju lahko stori bolje, kot v Briču v Dekanih (če se pelješ po ’stari cesti - čez Črni Kal - proti morju, tik pred tistim krožnim križiščem, kjer izberež Trst, Ankaran ali Koper). Primerno veliko parkirišče. Rustikalno-kraško-primorski ambient. Odlična primorska košta. Taka pristna domača z izbranimi ribami in sadeži. A, vrh ponudbe so njihova lastna vina iz vinograda družine Brič. Osebno me je najbolj prepričal refošk, predvsem letnik 2006, pa tudi 2005 ni slab. Brbončice prepriča tudi cabernet sauvignon. V ‘recepciji’ restavracije imajo tudi vinotoč, kjer si lahko privoščite njihova vina točena v plastenke, ali pa že flaširana vrhunska vina iz vinograda.

Po kulinaričnem razvajanju v restavraciji posestva Brič prija razgledno-kafetarsko bohemiranje v Cafe Teatru v Piranu, sprehod do punte in nazaj. Potem podobno aktivnost ponovimo še v Portorožu, večer pa zaključimo v wellness centru term Palace.

Takrat smo komaj sfolgali vožnjo do Ljubljane. Spanec je bil fenomenalen. Naslednji dan tudi.

Danes je pod okriljem slovenske NGO Safe.si in spin-off projekta Spletno oko potekala konferenca o varnosti na spletu z naslovom “Zavarujmo otroke pred spletkami spleta”. Povedanega ni bilo praktično nič novega, stalna mantra, ki se vleče že nekaj let:

• izobraziti starše
• izobrazibiti učitelje
• izobraziti otroke in mladostnike, predvsem postaviti spletne vsebine, ki so na voljo praktično brez omejitev v neko realno predstavo v svetu
• povečati sodelovanje s policijo, kriminalisti in drugimi državnimi institucijami

Zanimivo pri vsem tem je, da na teh konferencah predavajo profesorji iz fakultet, eksperti iz tujine, ki predstavljajo uspešne študije primerov iz leta 2006, ministrica za znanost šolstvo in šport (ki prebere slabo pripravljen govor in ob aplavzu prisotnih zapusti prizorišče v prvih dvajsetih minutah), predstavniki policije, učitelji, zaskrbljeni starši, psihologi, … kdo v tej verigi manjka? Na prvi pogled bi rekli, da otroci, o katerih teče debata, vendar s tem bi začeli na zadnjem členu verige. Že ob pregledu programa mi je bilo jasno, kakšna bo ta konferenca. Med vabljenimi predavatelji ali sogovorniki okrogle mize ni bilo niti enega predstavnika spletnih portalov, ki nudijo mladim možnosti komuniciranja in interakcij. Niti eden. Koliko bi lahko povedali o trenutnem stanju. O tem, kako konkretno rešujejo določene probleme, sporne situacije ali podobno (dr. Vehovar s FDV je med odgovarjanjem na neko vprašanje priznal, da je v Sloveniji sovražni govor na internetu praktično nemogoče inkriminirati, ker je dikcija zakona, ki to področje obravnava naperjena tako ozko, da praktično 99 % vseh primerov pade skozi in se prijava zaustavi že na prvi stopnji.

99 % vseh uradnih prijav. Kako je s prijavami, ki jih rešujejo upravitelji spletnih mest in sploh ne pridejo do policije, ne ve nihče. Nimajo niti statistike. Verjetno jih niti ne zanima. A, iz prve roke vem, da je reševanje spornih situacij na strani ponudnikov teh portalov, visoko na prioritetni lestvici in da se ukrepa (odstranitev vsebin, zaklep profila, itd.) že ob prijavah drugih uporabnikov teh portalov, ki jih določene vsebine zmotijo. Samo-regulacija, ki je v tem primeru odličen varnostni ventil. Boljši od četice zaposlenih, ki preverjajo vsebine (in s tem ‘bremzajo’ skupnostne interakcije).

Zanimiv je bil tudi pogled na udeležence. Mislim, da sem bil z naskokom najmlajši v dvorani, povprečno starost bi odkljukali tam nekje pri 45 letih. Učitelji, socialni delavci, psihologi, razni sekretarji iz ministrstev, akademiki iz fakultet. Nekaj malega (po moji oceni nekje ~5) je bilo predstavnikov spletnih portalov. In seveda so vsi prikimavali nad ‘groznimi statistikami’ in se v globalu strinjali, da je internet ultimativno zlo današnje družbe in da je treba otroke držati daleč stran od tega.

Leto 2008 se piše, nekateri pa se še vedno ne morejo sprijazniti da je svetovni splet, mobilne komunikacije in ostale informacijsko-komunikacijske tehnologije le odsev sveta v katerem živimo. Odsev sveta v katerem pomanjkuje osnovnih vrednot in normiranja družbenih procesov, odnosov in interakcij. In za vse to je kriv internet?