Zadnji trenutki pred maratonom so polni čustev in občutkov. Med njimi je tudi strah, a nihče noče govoriti o tem. Strah, da bo napor prevelik. Krči, izčrpanost, slabost. Famozni ‘zid’. Vsi treningi in vloženi napori so lahko zaman. Sanje, preteči največji preizkus za posameznika, lahko umrejo. Na čisto drugi strani tega spektra občutkov smo tisti, ki nas ta strah rajca. Da ti vedeti, da je tvoj cilj blizu. In, da si pripravljen.

Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.

Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.

Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.

Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.

In, ko smo se takole nekaj minut pred deseto gužvali pred štartom, je bila energija, ki jo je bilo čutiti povsod okrog neverjetno vibrantna; skoraj bi jo lahko prijel z rokami. Več tisoč tekačev, vsak s svojo zgodbo, svojim motivom, ciljem, spremljevalci, podporniki. In smo šli…

Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.

Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.

Po 21.097,5 metrih

Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.

Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.

Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!

Tek je ena najstarejših športnih aktivnosti. Ko so bili moški še pravi lovci, je bil to edini način, da ujamejo plen in preživijo sebe in družine. Tekom stoletij so se živali udomačile, hrane je v izobilju in jo nabiramo le še iz polic v nakupovalne vozičke. Pa vendar se je tek ohranil. Kot najbolj preprosta športna aktivnost, za katero ne potrebuješ nič drugega, kot svoje telo. Priporočljiva je tudi športna obutev. In ravno v tej svoji prvinskosti in preprostosti je tek ultimativni paket čaščenja človeškega telesa.

Nekateri se sicer sprašujejo, zakaj bi… če pa ni treba. Drugi nam tekačem očitajo, zakaj se (sploh na uradnih tekih) ženemo do svojih meja in še malo čez, če pa smo potem čisto izmučeni in traja nekaj minut, da se nam pulz spusti na vsaj približno primeren nivo. Zato, ker je tek preizkušnja samega sebe, boj in triumf nad lastnim telesom, ki je izveden na podlagi volje dosečin nekaj več. Citius, Altius, Fortius. Hitreje, višje, močneje - prvi moto olimpizma in olimpijskega duha, kjer je bilo bistvo celotnega gibanje čaščenje človeštva in njegovih dosežkov. Danes so, žal, v ospredju zdravniško-kemično-farmacevtske naveze, ki človeške sposobnosti dvigujejo v neslutene višave.

Tek je preprost. Pot, ki je lahko dolga kakorkoli želiš, tvoje telo in tvoje misli. Pri čimer je pot le okolje za merjenje ravnotežja med telesom in voljo. Že po nekaj trenutkih, pozabiš na vse, čutiš le podlago, ki izginja pod tvojimi koraki in jo puščaš daleč pod seboj. Slišiš dihanje in utrip srca. No, nekateri tečemo tudi z glasbo in ravno danes me je iz jasnega presenetil tale štiklc, ki je prava himna:

Mika: Any Other World

In potem sem se spomnil še na tale oglas, ki pooseblja športni pogum in že na začetku pravi “Everything you need is already inside”.

V svojem minimalističnem bistvu je tek eksistencialni preizkus samega sebe in naših meja. Pa ne samo v fizičnem smislu. Tekači smo velikokrat po odtečenem teku presnečeni nad časom, ki smo ga sedeli in prehiteli “last-year-me” za kar precej minut. Preizkus, kako daleč lahko premaknemo meje svoje osebnosti in še vedno ostanemo to, kar smo. Ničkolikokrat se mi je ravno med tekom utrnila kaka dobra ideja, ali pa sem uspel spoznati bistvo stvari. Ker misli zreduciraš samo na tiste elemente, ki so osnovni gradniki zgodbe in jih povežeš v smiselno celoto. Ustaviš se, ko ne moreš več dalje - pa še te točke ne določa naše telo, ampak volja. Citius, Altius, Fortius.

Se vidimo na stezah!

Zemlja - modri planet. Zaradi vode. Človek, večinoma sestavljen iz vode. Življenje? Brez vode ne obstaja. Pogosto slišana mantra v zadnjem obdobju: “Če bi v nekem trenutku iz našega planeta izginile čisto vse čebele, bi človeštvo imelo še štiri leta življenja”. Izrek pripisujejo Einsteinu. Pustimo čebelice. Koliko let dni življenja bi imelo človeštvo še pred seboj, če bi se v neki bizarni nanosekundi čisto vsa voda preselila v nek drug sončni sistem? Dva dni, mogoče tri… Pa vendar nam ni mar.

To, da voda ob kateremkoli danem trenutku ob zasuku nekega ventila preprosto priteče iz cevi, ki štrli iz stene, je nekaj samoumevnega. Kot to, da je v drugi luknji v steni vedno elektrika, v trgovini vedno kruh in mleko in v denarnici vedno nekaj papirja, ki ga lahko zamenjamo za praktično karkoli si poželimo. Ob vsem tem se nihče ne zna prav dobro spoprijeti z dejstvom, da spadamo krepko v zgornji del najbogatejšega dela tega nemirnega planeta in da je naše življenje temu primerno lagodno. Z idejo o šparanju prijetno osvežilne tekočine se soočimo v kakšnem hotelu, kjer nas z obvestili v kopalnici opominjajo, da premišljeno ravnamo z vodo in da ne pretiravamo z menjavami brisač, saj to pomeni dodatno pranje. Tipičen odziv je seveda: “Kaj hudiča, saj sem plačal, mi boste pa že menjali brisače vsak dan.” Meanwhile…

Na drugem koncu planeta (a hkrati ne toliko daleč od nas) v majhni vasici, ki se preživlja s poljedelstvom usahne še zadnji vodnjak. Ljudje so brez vode. Ne morejo jo dobiti drugje, ni vodovodov, ni trgovine, ni denarja… Ni izbire in ni upanja. Bipolarno nasprotje naših trgovinskih polic, ki se šibijo od različnih vod v plastenkah in steklenicah (te zadnje so bistveno bolj okolju prijazne). Pa že voda iz pipe oziroma iz vodovoda je v večini primerov povsem zadovoljivo okusna za pitje.

Kaj torej lahko naredimo mi, ki imamo možnost in predvsem sredstva ($$ in €€), da naredimo spremembo? Obstaja precej organizacij, ki zbirajo sredstva za pomoč pri oskrbi s pitno vodo za države v razvoju. Nevladne organizacije. Društva. Podjetja… dokaj zgleden primer je Ethos Water, kalifornijska družba (sicer v lasti korporacije Starbucks), ki od vsake prodane plastenke vode prispeva del sredstev za izboljšanje dostopa do čiste pitne vode v tretjem svetu. Od vsake plastenke donirajo 10 centov (v Starbucks kavarnah stane 0,7 litra litra 1.8 $), kar sicer pomeni manj kot 10 % prodajne cene. Vendar, ko seštejemo milijone prodanih plastenk dnevno, to nanese izredno lepo vsotico, ki se iz dneva v dan povečuje. Ker je celoten koncept zasnovan zelo tržno, se seveda tudi sam od sebe oglašuje, prodaja - in preko marketinških vsebin tudi širi glas o perečem problemu. In, roko na srce, bistveno bolj kul in vesti prijazno je piti takšno vodo, kot npr. konkurenčni izdelek, ki stane enako, efekta pa ni.

Marsikomu se zdijo takšne kampanje bullshit, a dejansko vsak majhen prispevek šteje… na milijone majhnih prispevkov (10 centov) dnevno na koncu pomeni izjemno zajetna sredstva za izgraditev vodovodov in druge infrastrukture za oskrbo z vodo. In ja, tisti strašni naziv iz naslova tega zapisa ni nikakršni strašni bojni strup, ampak čisto navadna voda. Voda, brez katere sploh ni pomembno, kakšen avto vozimo, kaj počnemo v življenju in kaj si drugi mislijo o nas. Ker brez nje tudi nas več ni. Pijmo jo odgovorno.

Časi, ko smo se pred vsakim malce daljšim izletom ali potovanjem ob vrčkih piva s prijatelji intenzivno posvetovali o krajih, ki jih je vredno obiskati in kje se dobro in predvsem ugodno spi. Svojevrstno zagonetko so predstavljali tripi v neznano, koder ni bil še nihče od bližnjih in nekih uporabnih informacij praktično ni bilo mogoče dobiti. V takih primerih se je bilo treba zanašati na popotniške izkušnje in izoblikovan čut za razne kvazi-turistične natege (produkt x lahko 100 metrov stran kupiš dvakrat ceneje). A, danes tudi to ni več takšen problem.

Splet nam ponuja kup zanimivih popotniških informacij, ki presegajo klasično popotniško literaturo ali celo prodajne kataloge turističnih agencij. Fotošopane fotke hotelskih sob, izkrivljeni podatki (100 m do plaže… a vmes je praktično treba prečkati avtocesto). Prijemi so znani, rezultati (razočaranje in uničena potovalna izkušnja) pa tudi. Pa vendar, splet in demokratizacija dostopa do ustvarjanja vsebin sta marsikaj obrnila na bolje. Imamo kar nekaj popotniških portalov, kjer so dejansko zbrana mnenja in napotki ljudi, ki so na določeni lokaciji dejansko bili. Dejanske fotografije, realne cene, koristne informacije. Med tovrstnimi portali prednjačita Virtualtourist.com in Wikitravel.com.

Tripadvisor gre še korak dlje, saj ponuja precej podrobne ocene hotelov in drugih namestitev, znamenitosti, itd. Če želite npr. najti najboljši hotel s tremi zvezdicami v Milanu (po mneju ljud, ki so tam že bili), lahko to naredite že v nekaj trenutkih. Res praktično. In kako zadeva zgleda v praksi?

Med prvomajskimi prazniki sva s punco obiskala Plitvička jezera. Nihče od naju tam še ni bil (razen dvajset let nazaj, a to ne šteje.. več :) ), po slikah izgleda fenomelano. Malce je daleč, ampak nič za to. In se začne iskanje prenočišča. Kje drugje, kot na adriatica.net, ki že v sloganu poudarja, da je specialist za to regijo. No, pa že ime malce implicira :) Skratka, poklikam hotel, cena relativno neugodna, a izbire ni. Dobim mejl, da bodo potrdili mojo rezervacijo. OK. Čez par ur še vedno nič. Naslednji dan se dopoldne priklopim na net in berem e-pošto. Mejl od adriatice me naproša, naj dokončno (a je mar treba dvakrat?) potrdim rezervacijo. Rok potrditve, “včeraj zvečer”. Dobesedno. Sporočilo je prišlo neprilično pozno, in ker sem bil takrat na dopustu, internetne pipice niso bile ravno široko dostopne. Mejl za rezervacijo, ki bi jo moral že drugič potrdit, sem tako prebral dobrih dvanajst ur prepozno. Klik na povezavo za potrditev pa ni bil več možen.

Neprijetna situacija, si mislim, in pokličem kar direktno v ta hotel. Vse zasedeno. Specialisti za Jadran so torej rezervacijo forwardali naprej, naslednjemu v vrsti, ker je jaz nisem dokončno potrdil. Torej že drugič. A sem to že omenil? Zakaj uporabnikom slabšajo user experience in težijo z dvakratnimi potrditvami in slabim iskalnikom, mi še ni čisto jasno. Mi je pa jasno, da so si specialisti za Jadran zaslužili velik minus.

Bistvena bolj navdušujoča je bila rešitev situacije. Časa je bila malo (do odhoda v Plitvice le en dan), živci na koncu. Na googlu vtipkam “accomodation plitvice”, kliknem prvo povezavo: Booking.com. Vpišem parametre in mi predlaga samo namestitve, ki so že proste. Izbire ni bilo veliko, a prvi med enakimi je bil apartma na nekem bio-eko-ranču. Vse v lesu, s kaminom. Odkljukam, vpišem podatke (da, tudi kartica). Klik. Rezervacija potrjena!

Tista druga zahtevana potrditev pri adriatica.net mi ni jasna, bo pa verjetno še marsikomu povzročila kak prepir (slabo) siv las (slabš) in izgubljen dan dopusta (najslabše). Kakšne so pa kaj vaše izkušnje z raznimi spletnimi popotniškimi servisi in booking portali?

V zadnjem času me je v komentarjih kar nekaj obiskovalcev bloga spraševalo, kakšno je stanje mojega kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Od posega je minilo že več kot pol leta, od poškodbe pa že debelo leto.

• Ko se strga križna vez (1 mesec po operaciji)
• Stanje po treh mesecih

Pa poglejmo. Šest mesecev po operaciji sem bil na pregledu pri dr. Zupancu (ki je tudi izvedel poseg), ki mi je povedal, da je nova križna vez dobro pritrjena, da je koleno normalno gibljivo in naj nadaljujem s stopnjevanjem športnih aktivnosti. V tistem trenutku mi je to pomenilo največ na svetu, saj se fizioterapije, fitnesa, teka in kolesarjenja kar dodobra naveličaš, če ne moreš smeš početi nič drugega.

Dober teden kasneje sem se vrnil ‘na mesto zločina’ in prvič po dobrem letu igral tenis. Čeprav je koleno stabilno, je v glavi še vedno prisoten močan strah pred napačnim ali nerodnim gibom, ki bi pomeni novo poškodbo (in zopet bolečine in naporno rehabilitacijo…). Vendar pa je praktično z vsakim gibom, z vsakim korakom, zaupanje v koleno boljše, športna aktivnost pa postaja vedno večji užitek.

Na kolenu sicer nosim neoprensko opornico (ne štiritočkovno), ki pa je tam bolj zaradi tega, da imam še eno varovalko v glavi :) Načrtovana vrnitev do polne aktivnosti, torej kontaktnih, dinamičnih športov, je sredi avgusta, skorajda natanko 10 mesecev po operaciji. Tako pa svetuje tudi večina zdravnikov. Vrhunski športniki, atleti, se sicer po podobnih poškodbah vrnejo bistveno prej, vendar je pri njih postopek rehabilitacije bistveno drugačen (beri: bolj intenziven), poleg tega pa je muskulatura že prej v boljšem stanju kot pri rekreativnih športnikih.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko dam vsem, ki se boste kdaj srečali s podobno situacijo: do pikice natančno upoštevajte program rehabilitacije, fizioterapij in vaj v fitnesu za izboljšanje moči. Le tako si lahko zagotovite popolno sanacijo poškodbe in 100 % rehabilitacijo. Kakršnokoli zabušavanje ali lenarjenje se še kako pozna (gibljivost je slabša, sklep ni stabilen, mišice atrofirane…). Pa srečno! :)

Prejšnji konec tedna sva z boljšo polovico izkoristila za izlet v Genovo, ki sva ga želela nadgraditi še z ogledom famoznih Cinque Terre (to je potem padlo v vodo, emm.. bolje rečeno v veter, oziroma kot je razložil prijazni turistični delavec “E, no tuor today. The see is too a rough?”).

Genova nudi ravno dovolj zanimivosti, da si glavne lahko ogledaš v enem vikendu, če malce bolj tempiraš zadeve - in v enem dnevu prehodiš cca. 20 kilometrov. Akvarij, muzej pomorstva, številne galerije, palače, rojstno hišo Krištofa Kolumba, slikovite male uličice, izvrstna kulinarika (think pesto!), … In ko si človek takole po napornem dnevu zaželi še ene pijače zavije v prvi kolikor toliko zgleden lokal na poti proti hotelu.

In potem si presenečen, ko izveš, da znamenitosti za ta dan še ni konec, saj ti v lokalu predstavijo čisto poseben poslovni model, ki so ga verjetno poimenovali ‘molženje turistov, ki ne znajo italijansko, mi pa se pretvarjamo, da jih ne razumemo’. Zadeva gre takole: Dobiš menu, nakar čez nekaj minut pride natakarica, ki pobere naročilo (ki je bilo v najinem primeru eno pivo in ena kola). Potem te nekaj sprašuje, a razumeš zelo malo. Razbral sem le, če bova še kaj jedla. V istem trenutku s pogledom ošvrkneš ostale mize in opaziš, da so povsod na mizi neki prigrizki. Gospodična še vedno sprašuje po hrani, a ji govorim, da ne bova. Potem nekaj zelo na dolgo, hitro (in seveda nerazumljivo) razloži in odvihra. Čez nekaj trenutkov prinese naročeno. Ok. Potem stopi do pulta, in prinese še nekaj. Narezan korenček z dipom in olive v nekakšni marinadi.
Super, si mislim, kul lokal, naročiš pijačo in ti prinesejo še nekaj malega za prigriznit. Obrat v zgodbi sledi zdajle. Čez nekaj minut gospodična hodi v smeri najine mize s krožnikom, polnim hrane. In ga postavi na mizo. Polovica hrenovke, pečene v olju. Nekaj malega pečenega krompirčka, s katerega je olje kapljalo (!) na plastičen krožnik. Neke čudne napihnjene zadeve, verjetno iz krompirja. Na krožniku je bilo še nekaj, vendar se tega ne spomnim. Spomnim se, zelo dobro, da pa tega nikakor nisem naročil.

Z zanimanjem sem spremljal ostale mize - bila sva edina neitalijana v lokalu -, kjer so ljudje naročali pijačo in dobili samo tiste korenčke in olive, krožnika pečene oljnate hrane pa ne. Sklepal sem torej, da je tisto zraven na račun hiše, neslastni krožnik pa moraš naročiti. A, midva ga nisva. Njihov poslovni model torej temelji na zavajanju turistov, ki ne razumejo italijanščine. Ultimativni dosežek pa je izpuliti še tistih nekaj evrov za bedno slab izdelek (če bi mi npr. na mizo prinesli vsaj kolikor toliko dostojen kulinarični izdelek, bi razmišljal popolnoma drugače), ki se ga niti dotakneš ne. A si dolžan plačati gostinsko uslugo, ki je nisi naročil? V tem lokalu že.

Ko sva plačevala, sem se bil pripravljen skregati za tisti ubogi krožnik olja in nekaj postane hrane. A, gospod za blagajno se je mirno naredil francozaitalijana in ni razumel nič. Znesek, 8 evrov - ne 7.85 ali 8.15, točno osem - je zapisal na listek papirja in ga nonšalantno porinil proti meni. Ko sem mu začel (v angleščini) razlagati, da to, kar počnejo ni kul in da tega nisem naročil in da tudi ne nameravam plačati, se je mirno naslonil nazaj in odgovoril “Non capisci”. Seveda. Pametno. Nedvomno je iz moje telesne govorice (ta predstavlja 80 % komunikacije) in tona glasu (ostalih 15 %) čisto točno razumel, kaj sem mu želel povedati. Izgovarjal se je na nerazumevanje vsebine (5 % komunikacije). Slaba. Res slaba.

Če kdo kaj boljše pozna finte, naših zahodnih sosedov, naj mi tovrstne zadeve pojasni, do nadaljnega pa bom takšen njihov poslovni model pripisal izkoriščevanju turistov na zelo, zelo neprimeren način.

Pred odhodom iz lokala sem se želel dogovoriti, da mi hrano zavijejo za domov :)

Pa še naslov: Dom Caffe, Via Vicenza 5, Genova.