Magija in nesreča pogosto prideta v paru, naskrivaj objeti v neskončnem vrtincu, ki ju je ustvaril, da za vedno spremljata vse, ki jih spustijo čez prag. Neločljivi že od nekdaj v bizarni harmoniji čustev, trenutkov brez ogledala in zakriti v meglici nas samih. Iskrice in zadnja žerjavica, ki ugasne pred svitom. Še včeraj potolčeni kratkohlačniki v peskovniku danes krademo še poslednje vdihe mladosti pred veličastno katedralo življenja. Brez temačnih oken in vrat, samo stopnice.

Ranjeni zmaji, ki prehitro stopajo z zoglenelega neba. Princeske, ki se še vedno igrajo v maminih oblekah. Princi brez konja, a s figo v žepu. Točajke brez gostov. Produkcijske linije, ki se vrtijo v napačno smer. So velikani brez liliputancev res velikani, ali le živijo privid? Popolno iluzijo?

In potem pridejo trenutki, ko se koledar na steni ustavi. Puščica obvisi v vetru. Ko postanemo vse, kar smo si želeli postati. Ob nekom. So drugi ljudje metadon, ki nas počasi odvaja od tega, da stalno iščemo samopotrditev? Nov dan praska po vratih in sence spominov na steni jemljejo poslednje slovo.

Veter pojenja, živali se pospravijo v varna zavetja, ki jih najdejo, in oblaki prično svoj divji ples na grozeče temnem nebu. Prve se prično pomladi in najavljajo večje temperaturne spremembe na toplejše, cvetni prah v zraku in mini krilca. Stalnica poletnih dni in večerov in čistilno omelce, ki poletno vročico prevesi v zasanjano in zaspano jesen. Že od starih dni so nevihte veličasten bobneč ples narave, ki počisti preproge na Zemlji in zglanca nebo. Grom. Blisk. Dež. Toča. Mraz.

Nebodigatreba in pridanič.

In ravno zato smo nevihtam pritisnili negativen pečat. Minus in v klop. Naj sonce pride k tabli. A, tako na to gledajo le pesimisti. Realisti pravijo, da po vsaki nevihti posije sonce. Optimisti, da je sonček na nekem drugem koncu Sveta. Zakaj pa ne bi samo poskočili in se dvignili nad oblake – tam neviht sploh ni?

Gotovo pa so nevihte spektakularen naravni čistilni mehanizem. Potrebne so, da kaj potegnejo iz tal; in šele takrat vidimo, kaj je spodaj. Temačne skrivnosti in resnice, ki jih skrivamo pred svetlobo dneva. Nekatere bo resnica še bolj povezala, drugi pa bodo postali še bolj odrinjeni. Sami. Bolečina bo izkoreninjena. Tudi tista, ki je pregloboka, da bi jo lahko prepoznale človeške oči. A, čez čas, se bomo vsi spet prizemljili in bili hvaležni za priložnost, ki smo jo dobili po urnebesu. Ker, kot pri koreninah drevesa, nam tisto, kar leži pod nami, omogoča, da rastemo. Skupaj. Ali narazen.