Glede na 1+letno zatišje se spodobi, da začnem spet na začetku, draga bralca. Zakaj sploh pisati? V čem je draž?
Z besedami imam že dolgo zgodovino, že od kar pomnim, mi je bilo ljubo obračanje besed, komponiranje stavkov in zgodb, ki presegajo povprečje. Če si povprečen si enako oddaljen do vrha, kot do dna, to pa ni ravno nekaj, za kar bi se zjutraj splačalo skobacati iz postelje.
Ta otroška in najstniška trapasta zaljubljenost je prerasla šolske klopi in se odločila, da me odpelje tudi na faks, na študij novinarstva. Danes se z nasmehom spominjam tistega bizarnega dejavnika, ki je bil ključen za odločitev ravno za to smer. Ravno v zadnjih letniku gimnazije sem na nemškem kanalu Pro7 začel bežno spremljati serijo Sex & The City, kjer me je vedno bolj vlekel karakter Carrie Bradshaw, hot-shot kolumnistke, ki je ob večerih ob kozarcu vina in cigaretu na Macbooku tipkala kolumne. Pop ikona bohemske profesionalke z neznasko iskrivim stilom pisanja o povsem vsakdanjih stvareh. Takrat nisem imel niti prenosnika, kaj šele, da bi imel priložnost živeti v posh stanovanju na Upper East Sideu v New Yorku. Jeziček na tehtnici pa je z olajšanjem popustil ravno zaradi tega.
Carrie Bradshaw
Deset let kasneje: nimam svoje kolumne. Far from it. Niti nisem novinar, ampak me je ta študij pripeljal v področje, ki ponuja veliko večje komunikacijske izzive. Imam Macbooka. Ne živim v New Yorku. In še vedno sem zaljubljen v besede. Zato, ker lahko prepričajo, motivirajo, odvrnejo, podžgejo, sprožijo, zaključijo, dokončajo. Ena sama beseda lahko v pravem kontekstu pomeni pletoro stvari. Objame cel svet, ki si ga sprejel za svojega, ali pa ga v istem trenutku uniči in zavrže kot tri ure star žvečilni gumi.
Zanimivo je, da smo se ljudje po eni strani kot civilizacija, kot rasa, razvili do te mere, da imajo besede takšno moč, po drugi strani pa naši mladiči rabijo ~1 leto da se postavijo na noge, dočim žrebiček že par ur po tistem, ko se je iztrgal iz materinega telesa živahno galopira po vetrovnih travnikih. To imamo za pokazati pred celotnim ekosistemom našega planeta in to je tisto, kar nas dela edinstvene.
Besede nas lahko spravijo tudi v jok. Predvsem tiste izrečene v popolnoma napačnih trenutkih, ali pa v diametralno nasprotnih kozmično popolnih. Kontekst določa smer in pathos, ki nas vodi. In, so tudi trenutki, ko besede sploh niso potrebne. V tistih trenutkih, ko si dal od sebe čisto vse, kar lahko daš in veš, da se je trud poplačal, takrat spokojna tišina in izraz na obrazu pove celotno pobarvanko tvojega življenja.
So trenutki, ki nas dvignejo, so tisti, ki nas kot grozeča poletna nevihta pritisnejo k tlom in so trenutki, ki v nas narišejo dvom ali sploh spadamo na ta planet. In potem ugibamo, tuhtamo, meljemo, ali je (bil) trenutek pravi, da bi izrekli tisto eno besedo, ki bi spremenila vse? Kaj pa če ni ‘pravih’ trenutkov, pravih vprašanj, pravih filingov … kaj pa če je dovolj, da povemo tisto, kar imamo v srcu?