Zadnji trenutki pred maratonom so polni čustev in občutkov. Med njimi je tudi strah, a nihče noče govoriti o tem. Strah, da bo napor prevelik. Krči, izčrpanost, slabost. Famozni ‘zid’. Vsi treningi in vloženi napori so lahko zaman. Sanje, preteči največji preizkus za posameznika, lahko umrejo. Na čisto drugi strani tega spektra občutkov smo tisti, ki nas ta strah rajca. Da ti vedeti, da je tvoj cilj blizu. In, da si pripravljen.

Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.

Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.

Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.

Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.

In, ko smo se takole nekaj minut pred deseto gužvali pred štartom, je bila energija, ki jo je bilo čutiti povsod okrog neverjetno vibrantna; skoraj bi jo lahko prijel z rokami. Več tisoč tekačev, vsak s svojo zgodbo, svojim motivom, ciljem, spremljevalci, podporniki. In smo šli…

Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.

Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.

Po 21.097,5 metrih

Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.

Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.

Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!

Od pričetka bitke s samim seboj na 21-kilometrski trasi 13. Ljubljanskega maratona je ostalo le še dobrih 12 ur. Nekaj za spanec, nekaj za koncentracijo, nekaj za ogrevanje. In potem bomo šli. Skoraj 11.000 tekačic in tekačev. 11.000 želja. 11.000 razlogov, 11.000 načinov, 11.000 priprav. In samo en cilj. Dati vse od sebe. Zaključiti tedne in mesece priprav na tej največji slovenski športni prireditvi. In sredi te največje masovke si popolnoma sam. Ti in kilometri. Ti in napor. Ti in ti iz lanskega leta. Drugih ni.

Jaz in debelih tristo odtečenih trening kilometrov. Jaz in že skorajda pozabljeni spomini na fuč koleno. Jaz in 21.097,5 metrov od štarta do cilja. Jaz in plejlista, ki so mi jo pomagali sestaviti prijatelji iz koornka:

26.10.2008, 10:00, Kongresni trg. Pretekli bomo takole čez prst 200.000 kilometrov in prestavili uro :)

V začetku poletja sem ob novici, da bo konec septembra na Dunaju nekaj zbranega občinstva zabaval manjši angleški band po imenu Coldplay, brž kupil vstopnici za turnejo Viva la Vida. Potem je to dejstvo, da jih bom po dveh letih zopet lahko videl v živo, ušlo nekam v področje skorajda nepomembnih informacij, pred kakšnim mesecem pa je zadeva zopet postala zelo živahna in na plan je prišla ideja, da bi prijetno združil s še malo prijetnega in vrhunskega, ter obisk avstrijske prestolnice raztegnil na tripet dni. Vmes je Albertina na ogled postavila največjo zbirko slik enega slikarja, ki mu je bilo ime Vincent (na nekatere slike in risbe se niti ne podpisuje). V Belvederu je doma Klimt in njegov fantastični Poljub. Potem je tu še veličastni Schonbrunn, Stephansdom, pisani Naschmarkt, Secesija, … Že dejstvo, da je bilo to mesto kar vrsto let prestolnica Evrope in s tem praktično celotnega sveta, pove dovolj.

In, ker je treba začeti v slogu, so bili prvi na vrsti Coldplay, po besedah Chrisa Martina: “We’re not the greatest band in the world, but certainly the biggest.” Koncert je bil v Wiener Stadthalle, v eni od manjših dvoran, ki sprejme ‘le’ okrog 15.000 ljudi. Fascinira te že zelo gladek vstop v dvorano. Na prvi kontroli točki preverijo, ali imaš karto in ali stojiš vsaj približno v pravi vrsti. Na drugi točki preverijo vstopnico (črtna koda) in te pošljejo na tretjo kontrolno točko, kjer sledi varnostni pregled in že si pri vratih v dvorano (četrta točka), kjer ti povedo še čisto točno, kam moraš iti znotraj dvorane. Vse skupaj je mogoče trajalo dve minuti. Vse poteka izredno hitro zato, ker je vsaka kontrolna točka specializirana samo za eno stvar (obstoj vstopnice, preverjanje vstopnice, varnostni pregled, vstop) in ker je teh točk več - vzporedno so potekale štiri linije na vsakem vhodu je že sama izkušnja vstopa na prireditveni prostor vrhunska. Pri nas vse zgoraj našteta opravila ponavadi opravlja ena oseba, zato je praktično na vsaki malce večji prireditvi za vstop v dvorano treba čakati tudi po več deset minut. Da ne izgubljam besed o tem, koliko časa pri nas traja da po končanem dogajanju prideš ven na ulico. Tu je bil to le krajši sprehod (vse možne izhodne točke na stežaj odprte, množica pa je bila tudi usmerjana, da ni prihajalo do preveč križanj - to povzroča zastoje). Skratka… Coldplay.

Ko sem prvič slišal zadnji album Viva la Vida, nisem bil ravno najbolj navdušen. Zvok je veliko bolj pisan in raznolik in na nekaterih mestih še mehkejši, na drugi pa se koketno spogleduje s tršimi elektronskimi ritmi. A, to je band, ki ga je treba slišati v živo. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da se fantom vidi, da se imajo fajn in da se zabavajo. Nastop je neverjeten, od uvodnega Violet Hilla do zaključne Yellow se fantje dvakrat prestavijo, enkrat na podaljšek glavnega odra, enkrat čisto na drugo stran dvorane, na stopnice, direktno med publiko. Tudi scenske postavitve, luči, ogromne projekcijske krogle, ki visijo iz stropa, papirnati metuljčki, ki med Lovers in Japan pršijo po dvorani. Vse je neverjetno dodelano, premišljeno in perfektno izpeljano. Fantje so trenutno najbolj vroč bend na svetu in to z zelo dobrim razlogom: v živo so še precej boljši kot na albumu. Vse skupaj zveni malce trše, a hkrati neverjetno coldplejevsko. Precej kritikov je turnejo Viva la Vida poimenovalo “The greatest show on earth”. Temu lahko le pritrdim, precej pa povedo tudi tile posnetki iz koncerta (via Youtube):

Intro & Violet Hill

The hardest Part

Viva la Vida & Lost

The Scientist - med publiko

Fix You

Yellow

A, to je v Mestu šele začetek. Ogled Štefanove katedrale, katakomb, kjer so v bronastih žarah shranjeni organi cesarske družine, vzpon na južni stolp, ki ponuja odličen pogled na center mesta. Potem so tu številne male uličice Dunaja, ki govorijo svoje zgodbe. Znane kavarne/slaščičarne, kot sta npr. Demel ali Sacher, kjer se dekadentno harmonično zliva s prestižnim…

Svojevrstne občutke je nudil obisk Albertine, ki gosti Van Goghove umetnine in ga predstavlja v celotnem opusu, od risarja do slikarja in na koncu do nerazumljenega umetnika, ki je z velikimi črkami vpisan v zgodovino človeštvo. Fascinantno je stati slab meter stran od nekaterih njegovih najbolj znanih slik in si hkrati skušati predstavljati, kaj vse to pomeni. Takrat se zaveš, kako si majhen, a hkrati gledaš nekaj kar transcedentira vse meje zemeljskega. Albertina je svojevrstna posebnost že zaradi tega, ker se po ogledu Van Goghove razstave še malce sprehajaš po sobanah in si ogleduješ neke risbice. Pogledaš malo bližje. Hja, Michelangelo Bonarotti. Malo naprej Degaz. Rubens. Picasso. Monet. Klimt. Schiele… popolnoma brez pompa.

Ogled Schonbrunna doda nove dimenzije pridevniku cesarsko oz. imperial. Habsburžani so si to palačo najprej zamislili kot poletno rezidenco, na obrobju takratnega Dunaja, na ne vem koliko sto hektarih so si uredili živalski vrt, na vrh griča Gloriette (kamor so hodli na kavo), številne vrtove, vodnjake, fontane… Živalski vrt je eden najstarejših na svetu, a zgledno urejen z raznovrstno zastopanostjo živalskih vrst in posebnimi ekshibicijami (tropska hiša z visoko vlažnostjo, vodni svet s pingvini in morskimi levi,…).

Potem je tu še Belvedere, palača princa Evgena, ki gosti zavidljivo zbirko umetnin, od katerih sta mene osebno najbolj fascinirali zbirka Metternichovih kipov z različnimi ekspresivnimi izrazi in pa seveda Poljub. Ta Klimtova mojstrovina je impresivna že zaradi velikosti. In zaradi vsebine. Ko jo takole ugledaš na dobrih deset metrov, ko stopiš v sobano, kjer je razstavljena, se telo kar samo preusmeri v smeri proti njej. Zlati lističi na sliki pričarajo prav poseben efekt, ki pogled kar ‘prilepi’ na sliko.

Posebno omembo si zasluži tudi kulinarika. Od tradicionalnih dunajskih seveda ne moremo mimo dunajskega zrezka, ki je edini pravi pri Figlmullerju, do Tafelspitza (kuhano goveje meso s praženim krompirjem in različnimi omakami - celo nedeljsko kosilo v eni jedi) in odličnih tortic pri Demelu ali Sacherju. Kulinariko celega sveta ponuja Naschmarkt. Morska hrana, italijanska, španska, mehiška, kitajska, japonska, vietnamska, turška, tradicionalna… različnih malih lokalov, kjer strežejo hrano je ogromno, raztezajo pa se na dobrih 500 dolžinskih metrih. V čisto drugi luči se Naschmarkt pokaže zvečer, saj je priljubljeno zbirališče dunajskih japijev, alternativcev, itd. V precej lokalih imajo posebej v ta namen živo glasbo ali DJe. So pa več ali manj vsi lokalčki precej neprijetno zakajeni. Da, Avstrija, ki jo vsi postavljajo kot model napredne države, še vedno nima uzakonjene prepovedi kajenja, tako da se več ali manj povsod še na veliko puha tobačni dim. Precej tečno je to dejstvo ob kosilu ali večerji, malo manj pa zvečer na kozarčku odličnega dunajskega vina, ko - ironično - nekadilci posedamo zunaj pred lokali :) Ravno obratno kot pri nas.

Vzorno je urejen tudi javni prevoz, predvsem podzemna, ki je svetlobna leta pred vsemi našimi avtobusi in vlaki, kar se tiče uporabnosti in uporabniške izkušnje. Na vsaki postaji je LED displej, kjer je izpisan čas do prihoda naslednjega vlaka (v minutah) in še enega za njim - tako se lahko npr. odločiš, da boš počakal naslednji vlak in v desetih minutah opraviš še kak hitri nakup. Na vsaki postaji je tudi izpisano, koliko časa vlak rabi do želene destinacije. Brez kakršnihkoli zapletov poteka tudi prestopanje, ko moraš npr. zamenjati vlak iz linije U1 na U4. Tisti vlak ki pride prvi, počaka drugega in potem oba stojita še toliko časa, da človek z zmerno hitro hojo brez težav ujame vlak. Vsaka linija ima svojo barvo (rdeča, zelena, oranžna, modra, itd.) in primerno temu so color-coded tudi postajališča oziroma tiri, tako da se bi zelo težko zgodilo že to, da bi kdo vstopil na napačen vlak (iz nekaterih postajališč vozijo vlaki več različnih linij). Vsem, ki se pri nas sprašujejo, zakaj ljudje ne uporabljamo javnega prevoza, tale odgovor: zato ker preprosto ne deluje. Je neuporaben, netočen in popolnoma nezanesljiv. Predstavljami si, da bi brez težav uporabljal kakršenkoli javni prevoz, ki bi bil na takšnem nivoju, kot je na Dunaju. Rabiš prevoz od letališča do centra mesta? Ni problema. Kupiš eno (!) karto, ki ti velja za hitri vlak, ki pelje od letališča do enega izmed postajališč podzemne linije U1. Tu prestopiš in se pelješ naprej. Po končanem koncertu Coldplayjev v precejšnji gužvi brez težav prideš v 20 minutah iz enega konca mesta na drugega in vmes dvakrat (!) prestopiš. In Dunaj ima skoraj dva milijona prebivalcev. Imeti tako napedenan javni transport je seveda priceless, cena tedenske karte za podzemno pa 12 EUR. Ena ura parkiranja v središču mesta stane blizu 2 EUR, parkirnih mest pa je izjemno malo.

Svojevrstno odkritje so bila tudi dunajska vina. Ta zgodba izvira iz samih začetkov mesta, ko je bila tu rimska postojanka in je cesar ukazal posaditi trto po gričih, severno od mesta. Še danes tam gojijo vrhunska vina, ki so cenjena tudi po svetu. Fletno pa je, če si tam ravno v času Sturma (mošt), saj ga tankajo praktično na vsakem vogalu, pa še dober je povrhu.

Je definitivno mesto, ki bi ga obiskal tudi brez dodatne vzpodbude v obliki koncerta banda, ki ga vodi mož od Gwyneth Paltrow. Je svetovljansko, prefinjeno, prestižno, cesarsko, urejeno, a hkrati skromno, preprosto, logično, varno in prijazno.