Tek je ena najstarejših športnih aktivnosti. Ko so bili moški še pravi lovci, je bil to edini način, da ujamejo plen in preživijo sebe in družine. Tekom stoletij so se živali udomačile, hrane je v izobilju in jo nabiramo le še iz polic v nakupovalne vozičke. Pa vendar se je tek ohranil. Kot najbolj preprosta športna aktivnost, za katero ne potrebuješ nič drugega, kot svoje telo. Priporočljiva je tudi športna obutev. In ravno v tej svoji prvinskosti in preprostosti je tek ultimativni paket čaščenja človeškega telesa.

Nekateri se sicer sprašujejo, zakaj bi… če pa ni treba. Drugi nam tekačem očitajo, zakaj se (sploh na uradnih tekih) ženemo do svojih meja in še malo čez, če pa smo potem čisto izmučeni in traja nekaj minut, da se nam pulz spusti na vsaj približno primeren nivo. Zato, ker je tek preizkušnja samega sebe, boj in triumf nad lastnim telesom, ki je izveden na podlagi volje dosečin nekaj več. Citius, Altius, Fortius. Hitreje, višje, močneje - prvi moto olimpizma in olimpijskega duha, kjer je bilo bistvo celotnega gibanje čaščenje človeštva in njegovih dosežkov. Danes so, žal, v ospredju zdravniško-kemično-farmacevtske naveze, ki človeške sposobnosti dvigujejo v neslutene višave.

Tek je preprost. Pot, ki je lahko dolga kakorkoli želiš, tvoje telo in tvoje misli. Pri čimer je pot le okolje za merjenje ravnotežja med telesom in voljo. Že po nekaj trenutkih, pozabiš na vse, čutiš le podlago, ki izginja pod tvojimi koraki in jo puščaš daleč pod seboj. Slišiš dihanje in utrip srca. No, nekateri tečemo tudi z glasbo in ravno danes me je iz jasnega presenetil tale štiklc, ki je prava himna:

In potem sem se spomnil še na tale oglas, ki pooseblja športni pogum in že na začetku pravi “Everything you need is already inside”.

V svojem minimalističnem bistvu je tek eksistencialni preizkus samega sebe in naših meja. Pa ne samo v fizičnem smislu. Tekači smo velikokrat po odtečenem teku presnečeni nad časom, ki smo ga sedeli in prehiteli “last-year-me” za kar precej minut. Preizkus, kako daleč lahko premaknemo meje svoje osebnosti in še vedno ostanemo to, kar smo. Ničkolikokrat se mi je ravno med tekom utrnila kaka dobra ideja, ali pa sem uspel spoznati bistvo stvari. Ker misli zreduciraš samo na tiste elemente, ki so osnovni gradniki zgodbe in jih povežeš v smiselno celoto. Ustaviš se, ko ne moreš več dalje - pa še te točke ne določa naše telo, ampak volja. Citius, Altius, Fortius.

Se vidimo na stezah!

Včeraj zvečer na nadvse prijetnem srečanju, se mi je zgodilo nekaj izredno zanimivega. Sedel sem na terasi Egoista (Tržaška) in gospodična si je ravno šla napudrat nos. Iz razdalje nekaj metrov me opazuje možakar, blizu abrahama in me opazuje. Potem me pozdravi in me vpraša, če imam lep večer. “Da, seveda”, mu odvrnem. Potem stopi bližje in mi nameni nekaj prijaznih besed, potem pa nerodno prizna, da ima eno prošnjo. Če bi mu lahko posodil nekaj evrov, ker ne more spraviti avta ven iz parkirišča. Načeloma ne take finte ne padam, vendar Ivan ni bil v ničemer podoben tipičnemu klošarju. Ni bil vsiljiv, glasen ali karkoli.

Iz denarnice sem nabral kovance - vsega skupaj je bilo morda za tri evre. Ko sem mu jih dal v dlan, se je najprej zahvalil z iskrenim pogledom in potem še z besedami. Seveda sem ga vprašal, kako to, da mu je zmanjkalo denarja za parkirišče in ga sedaj tako nabira okoli. In takšen je bil njegov odgovor: “Veš, ko me nekdo v življenju resnično razočara in ko v tem človeku ne vidim več nič dobrega, potegnem črto,” je s kretnjami pospremil to dejanje. “Potegnem črto, naredim križ, za mene ta človek ne obstaja več. In danes se je to naredilo z mojo ženo - po več kot dvajset letih sem jo v trenutku odpisal in šel, denar mi je pa ves pobrala.” Potem mi je še razložil, da je avtomehanik in da igra frajtonarco na Vrhniki (?), si zapisal mojo telefonsko številko, da me pokliče in da mi ob priliki vrne denar; čeprav sem mu dal vedeti, da ne rabi. Potem nama je odrecitiral še nekaj pesmi, ki jih je znal na pamet in zaželel srečo ter odšel v noč. Stari, drži se!

Kot v vsaki državi v predvolivnem obdobju tudi našo deželico zadnje čase pretresajo razne ‘afere’ in ‘škandali’. Čista lopata, Pediatrična klinika, Patrije, nesrečni Šentvid, itd. Gospodarska rast se upočasnjuje, obljubljene blaginje nekako ni. No, vsaj RTV naročnina se ni podražila. Kaj, hudiča, še celo cenejša je, če upoštevamo inflacijo.

Zaradi vsega tega je med ljudmi vedno bolj pogosto slišati negodovanje nad oblastjo, ki mu ponavadi sledi pribitek:”Saj smo jih mi izvolili”. Pa res? Se oglašajo tudi tisti, ki na volitvah niso bili in so sedaj nesrečni nad stanjem v državi. Ideja demokracije in parlamentarnega sistema je, da vsak državljan z volivno pravico (pri nas so to vsi državljani RS, ki so dopolnili 18 let), delček svoje pravice do sodelovanja pri upravljanju države podeli svojemu predstavniku. Na nek način ga delegira v parlament, kjer ima predstavnik (poslanec) de facto moč soodločati in soustvarjati ‘pravila igre‘ v državi. Kandidat naj bi poosebljal vrednote in norme volivca in s tem nekako prinesel zagotovilo, da se bo o pomembnih stvareh - zaradi enakega vrednotnega sistema - odločal kot bi se volivec sam. Ampak pustimo sedaj politični marketing.

Bolj pomembno se mi zdi vprašanje - voliti ali ne? Strokovnjaki političnega marketinga vedno bolj opozarjajo na pomen mlade populacije -> nima še trdno izoblikovanih vrednot in se ne udeležuje volitev. Bili smo že celo priča kampanjam, ki mladih niso nagovarjale k podpori tega ali onega kandidata, ampak so jih preprosto pozivale, da se volitev udeležijo. Ker predstavljajo neko kritično maso, ki lahko tehtnico nagne v čisto drugo smer, kot bi jo standardno volivno telo. Res je to početje tvegano, ker je ta del volivnega telesa nepredvidljiv in impulziven, a ko se gre za pridobitev nekaj odstotnih točk podpore, je tudi ta poteza smiselna.

Sam imam možnost stvar videti iz dosti bolj praktičnega vidika, saj imam to čast, da so me na upravni enoti posadili na čelo volilnega odbora enega izmed manjših okrajev (~ 300 volivcev), sem precej hitro zaznal tudi zelo zanimiv družbeni fenomen. Starejši ljudje pridejo na volišča med prvimi - pri ‘nas’ imamo eno starejšo gospo, ki se na prizorišču vedno pojavi že nekaj minut čez sedmo uro, pobere listič, obkroži svojo opcijo in vrže prepognjenega v skrinjico. Potem še vedno malce pokramlja z nami in na koncu navrže “No, pa je dolžnost opravljena”. Podobne besede slišimo tudi od drugih ljudi, ki spadajo v njen demografski profil. Kaj pa pravijo mladi? Nič, ker jih, vsaj na našem volišču, skorajda ni. Za njih je to pravica, da ne izraziš svoje volje.