Zemlja - modri planet. Zaradi vode. Človek, večinoma sestavljen iz vode. Življenje? Brez vode ne obstaja. Pogosto slišana mantra v zadnjem obdobju: “Če bi v nekem trenutku iz našega planeta izginile čisto vse čebele, bi človeštvo imelo še štiri leta življenja”. Izrek pripisujejo Einsteinu. Pustimo čebelice. Koliko let dni življenja bi imelo človeštvo še pred seboj, če bi se v neki bizarni nanosekundi čisto vsa voda preselila v nek drug sončni sistem? Dva dni, mogoče tri… Pa vendar nam ni mar.

To, da voda ob kateremkoli danem trenutku ob zasuku nekega ventila preprosto priteče iz cevi, ki štrli iz stene, je nekaj samoumevnega. Kot to, da je v drugi luknji v steni vedno elektrika, v trgovini vedno kruh in mleko in v denarnici vedno nekaj papirja, ki ga lahko zamenjamo za praktično karkoli si poželimo. Ob vsem tem se nihče ne zna prav dobro spoprijeti z dejstvom, da spadamo krepko v zgornji del najbogatejšega dela tega nemirnega planeta in da je naše življenje temu primerno lagodno. Z idejo o šparanju prijetno osvežilne tekočine se soočimo v kakšnem hotelu, kjer nas z obvestili v kopalnici opominjajo, da premišljeno ravnamo z vodo in da ne pretiravamo z menjavami brisač, saj to pomeni dodatno pranje. Tipičen odziv je seveda: “Kaj hudiča, saj sem plačal, mi boste pa že menjali brisače vsak dan.” Meanwhile…

Na drugem koncu planeta (a hkrati ne toliko daleč od nas) v majhni vasici, ki se preživlja s poljedelstvom usahne še zadnji vodnjak. Ljudje so brez vode. Ne morejo jo dobiti drugje, ni vodovodov, ni trgovine, ni denarja… Ni izbire in ni upanja. Bipolarno nasprotje naših trgovinskih polic, ki se šibijo od različnih vod v plastenkah in steklenicah (te zadnje so bistveno bolj okolju prijazne). Pa že voda iz pipe oziroma iz vodovoda je v večini primerov povsem zadovoljivo okusna za pitje.

Kaj torej lahko naredimo mi, ki imamo možnost in predvsem sredstva ($$ in €€), da naredimo spremembo? Obstaja precej organizacij, ki zbirajo sredstva za pomoč pri oskrbi s pitno vodo za države v razvoju. Nevladne organizacije. Društva. Podjetja… dokaj zgleden primer je Ethos Water, kalifornijska družba (sicer v lasti korporacije Starbucks), ki od vsake prodane plastenke vode prispeva del sredstev za izboljšanje dostopa do čiste pitne vode v tretjem svetu. Od vsake plastenke donirajo 10 centov (v Starbucks kavarnah stane 0,7 litra litra 1.8 $), kar sicer pomeni manj kot 10 % prodajne cene. Vendar, ko seštejemo milijone prodanih plastenk dnevno, to nanese izredno lepo vsotico, ki se iz dneva v dan povečuje. Ker je celoten koncept zasnovan zelo tržno, se seveda tudi sam od sebe oglašuje, prodaja - in preko marketinških vsebin tudi širi glas o perečem problemu. In, roko na srce, bistveno bolj kul in vesti prijazno je piti takšno vodo, kot npr. konkurenčni izdelek, ki stane enako, efekta pa ni.

Marsikomu se zdijo takšne kampanje bullshit, a dejansko vsak majhen prispevek šteje… na milijone majhnih prispevkov (10 centov) dnevno na koncu pomeni izjemno zajetna sredstva za izgraditev vodovodov in druge infrastrukture za oskrbo z vodo. In ja, tisti strašni naziv iz naslova tega zapisa ni nikakršni strašni bojni strup, ampak čisto navadna voda. Voda, brez katere sploh ni pomembno, kakšen avto vozimo, kaj počnemo v življenju in kaj si drugi mislijo o nas. Ker brez nje tudi nas več ni. Pijmo jo odgovorno.