Archives for the month of: maj, 2008

Potovanja in turistika prek spleta

maj 20, 08 //
5

Časi, ko smo se pred vsakim malce daljšim izletom ali potovanjem ob vrčkih piva s prijatelji intenzivno posvetovali o krajih, ki jih je vredno obiskati in kje se dobro in predvsem ugodno spi. Svojevrstno zagonetko so predstavljali tripi v neznano, koder ni bil še nihče od bližnjih in nekih uporabnih informacij praktično ni bilo mogoče dobiti. V takih primerih se je bilo treba zanašati na popotniške izkušnje in izoblikovan čut za razne kvazi-turistične natege (produkt x lahko 100 metrov stran kupiš dvakrat ceneje). A, danes tudi to ni več takšen problem.

Splet nam ponuja kup zanimivih popotniških informacij, ki presegajo klasično popotniško literaturo ali celo prodajne kataloge turističnih agencij. Fotošopane fotke hotelskih sob, izkrivljeni podatki (100 m do plaže… a vmes je praktično treba prečkati avtocesto). Prijemi so znani, rezultati (razočaranje in uničena potovalna izkušnja) pa tudi. Pa vendar, splet in demokratizacija dostopa do ustvarjanja vsebin sta marsikaj obrnila na bolje. Imamo kar nekaj popotniških portalov, kjer so dejansko zbrana mnenja in napotki ljudi, ki so na določeni lokaciji dejansko bili. Dejanske fotografije, realne cene, koristne informacije. Med tovrstnimi portali prednjačita Virtualtourist.com in Wikitravel.com.

Tripadvisor gre še korak dlje, saj ponuja precej podrobne ocene hotelov in drugih namestitev, znamenitosti, itd. Če želite npr. najti najboljši hotel s tremi zvezdicami v Milanu (po mneju ljud, ki so tam že bili), lahko to naredite že v nekaj trenutkih. Res praktično. In kako zadeva zgleda v praksi?

Med prvomajskimi prazniki sva s punco obiskala Plitvička jezera. Nihče od naju tam še ni bil (razen dvajset let nazaj, a to ne šteje.. več :) ), po slikah izgleda fenomelano. Malce je daleč, ampak nič za to. In se začne iskanje prenočišča. Kje drugje, kot na adriatica.net, ki že v sloganu poudarja, da je specialist za to regijo. No, pa že ime malce implicira :) Skratka, poklikam hotel, cena relativno neugodna, a izbire ni. Dobim mejl, da bodo potrdili mojo rezervacijo. OK. Čez par ur še vedno nič. Naslednji dan se dopoldne priklopim na net in berem e-pošto. Mejl od adriatice me naproša, naj dokončno (a je mar treba dvakrat?) potrdim rezervacijo. Rok potrditve, “včeraj zvečer”. Dobesedno. Sporočilo je prišlo neprilično pozno, in ker sem bil takrat na dopustu, internetne pipice niso bile ravno široko dostopne. Mejl za rezervacijo, ki bi jo moral že drugič potrdit, sem tako prebral dobrih dvanajst ur prepozno. Klik na povezavo za potrditev pa ni bil več možen.

Neprijetna situacija, si mislim, in pokličem kar direktno v ta hotel. Vse zasedeno. Specialisti za Jadran so torej rezervacijo forwardali naprej, naslednjemu v vrsti, ker je jaz nisem dokončno potrdil. Torej že drugič. A sem to že omenil? Zakaj uporabnikom slabšajo user experience in težijo z dvakratnimi potrditvami in slabim iskalnikom, mi še ni čisto jasno. Mi je pa jasno, da so si specialisti za Jadran zaslužili velik minus.

Bistvena bolj navdušujoča je bila rešitev situacije. Časa je bila malo (do odhoda v Plitvice le en dan), živci na koncu. Na googlu vtipkam “accomodation plitvice”, kliknem prvo povezavo: Booking.com. Vpišem parametre in mi predlaga samo namestitve, ki so že proste. Izbire ni bilo veliko, a prvi med enakimi je bil apartma na nekem bio-eko-ranču. Vse v lesu, s kaminom. Odkljukam, vpišem podatke (da, tudi kartica). Klik. Rezervacija potrjena!

Tista druga zahtevana potrditev pri adriatica.net mi ni jasna, bo pa verjetno še marsikomu povzročila kak prepir (slabo) siv las (slabš) in izgubljen dan dopusta (najslabše). Kakšne so pa kaj vaše izkušnje z raznimi spletnimi popotniškimi servisi in booking portali?

Rekonstrukcija sprednje križne vezi – pol leta po operaciji

maj 13, 08 //
5

V zadnjem času me je v komentarjih kar nekaj obiskovalcev bloga spraševalo, kakšno je stanje mojega kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Od posega je minilo že več kot pol leta, od poškodbe pa že debelo leto.

Pa poglejmo. Šest mesecev po operaciji sem bil na pregledu pri dr. Zupancu (ki je tudi izvedel poseg), ki mi je povedal, da je nova križna vez dobro pritrjena, da je koleno normalno gibljivo in naj nadaljujem s stopnjevanjem športnih aktivnosti. V tistem trenutku mi je to pomenilo največ na svetu, saj se fizioterapije, fitnesa, teka in kolesarjenja kar dodobra naveličaš, če ne moreš smeš početi nič drugega.

Dober teden kasneje sem se vrnil ‘na mesto zločina’ in prvič po dobrem letu igral tenis. Čeprav je koleno stabilno, je v glavi še vedno prisoten močan strah pred napačnim ali nerodnim gibom, ki bi pomeni novo poškodbo (in zopet bolečine in naporno rehabilitacijo…). Vendar pa je praktično z vsakim gibom, z vsakim korakom, zaupanje v koleno boljše, športna aktivnost pa postaja vedno večji užitek.

Na kolenu sicer nosim neoprensko opornico (ne štiritočkovno), ki pa je tam bolj zaradi tega, da imam še eno varovalko v glavi :) Načrtovana vrnitev do polne aktivnosti, torej kontaktnih, dinamičnih športov, je sredi avgusta, skorajda natanko 10 mesecev po operaciji. Tako pa svetuje tudi večina zdravnikov. Vrhunski športniki, atleti, se sicer po podobnih poškodbah vrnejo bistveno prej, vendar je pri njih postopek rehabilitacije bistveno drugačen (beri: bolj intenziven), poleg tega pa je muskulatura že prej v boljšem stanju kot pri rekreativnih športnikih.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko dam vsem, ki se boste kdaj srečali s podobno situacijo: do pikice natančno upoštevajte program rehabilitacije, fizioterapij in vaj v fitnesu za izboljšanje moči. Le tako si lahko zagotovite popolno sanacijo poškodbe in 100 % rehabilitacijo. Kakršnokoli zabušavanje ali lenarjenje se še kako pozna (gibljivost je slabša, sklep ni stabilen, mišice atrofirane…). Pa srečno! :)

Shift+delete

maj 6, 08 //
0

… trajno izbrisano. Brez možnosti povratka. To se je pred šestnajstimi leti zgodilo približno 20.000 posameznikom, ki so iz vidika sistema dobesedno prenehali obstajati. Osebne izkaznice, socialno in zdravstveno zavarovanje, šolanje. Tam, kjer je bilo vse to, ni bilo ničesar več. In še danes ni ničesar. Nada. Ti ljudje ne morejo niti zaprositi za azil ali status begunca, saj moraš za to biti državljan druge države. Ali imeti kakršenkoli drugačen status. Izbrisano stanje pa ni dovoljeno. Svetlobo je zamenjal mrak.

Pri vsem tem je verjetno še najbolj zanimivo, kako je stanje po šestnajstih letih še vedno enako. Zganilo se ni nič. Posamezniki so se sicer združili, ustanovili društvo, organizirali par protestov, zahtevali da se nekaj premakne, pošiljali prošnje na vse mogoče uradne institucije, vzbudili zanimanje varuha človekovih pravic, se sporadično pojavljali v medijih. Nič.

So se pa že večkrat znašli v središču političnih spletk in igric. Morda še najbolj pompozno pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami, ko so prvaki različnih strank problematiko izbrisanih uvrščali visoko na svojih lestvicah prioritet in zadovoljno prikimavali, ko je bilo govora o tem, da je vse skupaj treba premakniti naprej. Roko na srce, situacija je vse prej kot primerna, za čas in za kraj v katerem živimo. Je dvajset tisoč premajhna številka? Kaj če bi kar naenkrat izginili vsi slovenski študenti. Prenehali obstajati. Videvali bi jih sicer po ulicah, a obstajali ne bi več. Bi bilo drugače, če bi se podobna situacija (‘izginotje celega odstotka prebivalcev’) zgodila v Nemčiji? Tam bi v neobstajajoče stanje prešlo dobrih 800.000 ljudi. Skorajda polovica Slovenije ljudi brez kakršnihkoli pravic in zaščite države. Ste že kdaj poskusil brez dokumentov prečkati Schengenske meje?

In, ali ni v časih, ko se v državnem zboru ustvarjajo razno razne komisije, ki preučujejo precej banalne (za življenje povprečnega posameznika dokaj nepomembne) zadeve, čudno, da se ne ustanovi mešana komisija, ki bi enkrat za vselej rešila to vprašanje. Šestnajst let se že vleče. Pomislimo samo, kakšne kritike letijo na sodišča, ker se primeri vlečejo po štiri, pet let. In se zadeve obračajo na bolje. Ampak šestnajst let?! Pa ti ljudje niti na sodišče ne morejo, saj iz vidika zakonov in drugih pravil igre v Sloveniji ne obstajajo.

Ne trdim, da je problematiko smotrno rešiti z nekakšno čarobno paličico, ki bi rešila vse probleme. To nikoli ni dobro, ker čarobne paličice vedno povzročajo tudi stranske učinke, ki jih marsikdo zna še predobro izkoristiti in preobrniti vodo še na svoj mlin. Realno gledano je verjetno še najbolj smotrna ustanovitev komisije ali drugega delovnega telesa, ki naj preuči in odloča o vsakem posamezniku. A, zopet se ustavimo pri vprašanju, kdo je sploh pristojen o tem odločati? Najbolj enoumen odgovor je: nihče. Prav tako kot nihče nima in ne more imeti pristojnosti ljudi preprosto izbrisati iz sistema.