Za pravi brainstorming potrebuješ:

- sončen dan,
- premik iz znanega okolja,
- odklop.

Pa da vidimo…

V življenju je pogosto tako, da ko se merita dva (ali več) subjektov med seboj, odloča več faktorjev. Eden od njih je gotovo znanje oziroma tehnična podkovanost. Potem taktika, strategija. Nekaj vloge ima tudi naravni talent - bistveno manj kot si mislimo. Bolj, ko je raven vrhunska, manj vloge ima talent kot odločujoči faktor.

Nad vsemi temi dejavniki, oziroma bolje rečeno poleg njih je odločenost, da nekaj storimo. Tista taprava, orng trma. Ko puhamo skozi nos, vidno polje se nam zoži in vidimo le nekaj - pot do cilja, na kateri smo pripravljeni preskočiti ali zlezti čez vse ovire, ki nam jih je preklemani peklenšček tam nastavil.

Morda je ta dejavnik še najbolj opazen v športu, kjer pogosto zmaga tisto moštvo, ki si to bolj želi od drugega. Moštvo, pri katerem ne poznajo besede utrujenost. Kjer ne poznajo bolečine in neprijateljstva med soigralci. Moštvo, kjer je vsak igralec ali igralka pripravljen(-a) preteči deset metrov več, skočiti pet centimetrov višje in v obrambi močneje zgrabiti nasprotnika. Vendar, ko seštejemo te metre, centimetre in trde prijeme dobimo razliko med zmago in porazom. Razliko med uspehom in razočaranjem.

Vendar tudi trma ima svoj različice. Prva, je tista, ki je spodbujena iz zunanjega okolja ali s postavljanjem motivacijskih nagrad ali s predvidenimi sankcijami za negativne rezultate. Kakor se zdi tovrstno vplivanje na odločnost posameznika preprosto, pa je daleč od učinkovitega. Prava trma, taka, pri kateri si pripravljen, da greš tako daleč, da se ti kar stemni pred očmi, je edino tista, ki izvira iz nas samih. Iz srca. Takrat, ko si rečemo ‘hudič, naj bo kar hoče, tole je treba naredit’. To je motivacija ki prihaja iz nas samih. Ki nas na nek način tudi usmerja. Uščipne v rit, kadar je potrebno in potreplja po rami, kadar si to zaslužimo. Sami zase.

Potegnemo lahko tudi vzporednice z življenjem tako zasebnim kot poslovnim. Že pri vprašanju, kaj nas motivira se lomijo kopja, šklepetajo zobje (in kolena…), zavijajo oči in zavzdihujejo grla. Pa ni tako težko, kot si mislinmo, le vprašati se je treba, ali si tega res želimo, ali bi rajši kaj drugega. Ljudje smo čudna bitja, ki z močno voljo lahko naredimo marsikaj.

P.S.: Za pisanje tegale paberkovanja me je motiviral rokometni vrvež, ki je te dni zlezel čez Evropo. Baje se nekje v Skandinaviji igra evropsko prvenstvo. In našim fantom švigajo strele iz oči, trmasti so pa tudi. Dokazano.

Pri kupovanju prek spleta se slej ko prej srečamo tudi s Plačilnim prijateljem™. Orodje, ki nam omogoča, da plačila za nakupe prek spleta opravimo prek posrednika, ki mu lahko zaupamo. Delovanje je preprosto in odlično opravlja svojo nalogo. Kupec še provizije za plačilo ne plača - stroški procesiranja, obdelave in posredovanja dinerosov so na strani ponudnika oziroma prodajalca.

Zadeva je še posebej uporabna na eBayu, kjer je praktično težko že karkoli kupiti drugače kot s PayPalom, ali pa s kreditno kartico. Pri slednji opciji gre ponavadi za zelo ne-varne metode, kjer prodajalcu pošljemo številko kartice kar prek eBaya (še sprejemljivo), ali pa po e-pošti (popolnoma nesprejemljivo, razen če želiš imeti na naslednjem izpisku kartice razne čudne bremenitve, iz držav v katerih še nisi bil). Naš prijatelj za plačevanje takisto bremeni kreditno kartico, ki jo določiš v profilu, a procesiranje je občutno varnejše (SSL, VeriSign, …).

Če je pri plačevanju odličen prijatelj, pa pri prejmanju sredstev steče v kot in nas mrko gleda izpod čela. Ker živimo v manj posvečenih logih tega planeta, ki se ne začnejo na združ, in kjer je telesna teža prebivalstva še v precej zdravem območju, nas nekateri gledajo zviška. Prejemanje sredstev na PayPal račun v Slovenijo je omogočeno šele dobro leto. Težave nastopijo, ko imaš sredstva (minus provizijo), enkrat na računu. Obstajajta natanko dve možnosti:

1. Nakazilo sredstev na bančni račun, ki je odprt pri eni od ameriških bank. Z uporabniškim računom na paypal.de bi šlo tudi na TRR odprt pri nemški banki. Ampak, ko enkrat spraviš sredstva na paypal.com…

2. Nakazilo na kreditne kartice Visa. Ne Mastercard, ne American express, ne Dinners. Visa. In potem dvig na bankomatu s plačilom provizije za dvig gotovine s kreditne kartice (~ 10 %).

Torej, če živiš v kokošjem delu EU in za plačevanje preferiraš karkoli drugega kot Viso si zvisel. Je komu uspel ‘workaround’ tega?

Takole, trije meseci so že skoraj minili od rezanja, vrtanja in šraufanja. Občutek? Fizično zelo dober. Vsi možje v belem, zelenem, modrem in še kakšni barvi me trepljajo in ocenjujejo mojo rehabilitacijo kot optimalno za ta časovni okvir. Če pogledam nazaj, je zadeva dejansko zelo naporna, sploh tisti prvi dnevi takoj po operaciji, ko ti že samo krčenje kvadricepsa predstavlja nečloveški napor, kaj šele da bi nogo dvignil iz podlage (ha, meni je uspelo že prvi dan; in your face, knee gods).

Nekje na sredini tele fotke, se je vse skupaj sploh zgodilo, doskok na iztegnjeno nogo, snap-snap

Fizioterapija, ki se sliši zelo fajn, je tudi abnormalna, sploh prvih par tednov. Dejansko se zelo trudiš, da bi normalno stal na operirani nogi, tam pa moraš izvajati polno vaj za ravnotežje, stati na žogi, delati počepe na eni nogi, hoditi po stopnicah (ja, to je eno težjih opravil), delati vaje na nestabilni podlagi (propriocepcija). Zaradi operacije iz kolena izgine občutek za ravnotežje in je treba vse povezave vzpostaviti na novo.

Potem je sledila še famozna rehbilitacija v zdravilišču a.k.a. toplice. Slišalo se je zelo fino, razmišljal sem o tem, koliko knjig bom tam prebral, filmov pregledal, stvari postoril… potem pa ubijalski urnik, ki se je začel ob pol osmih zjutraj in se zaključil šele nekaj pred sedmo uro zvečer, praktično brez pavze, razen slabi dve uri za kosilo. V nedeljo smo bili sicer ‘frej’, a so nam jasno dali vedeti, da je telovadnica odprta tudi takrat, med vrsticami pa, da toplo svetujejo, da se s koleni ukvarjamo tudi večino nedelje. Vse te sicer zelo utrudi, vendar pa je po 14 dneh takega tretmaja napredek izreden.

Sedaj nekih predpisanih terapij več ni, a svetovano nam je bilo obiskovanje fitnesa. Danes je bil ta obisk še toliko bolj poseben, ker sem prvič po OP lahko tekel. Sicer na tekaški stezi v fitnesu in ne več kot 8 km/h, a občutek je bil fenomenalen. Še posebej zato, ker po tem cherry-popping teku ni bilo nobenih bolečin ali otekanja. Kar bojda pomeni, da je vse ok. Če bo šlo vse tako naprej, bo poškodba ‘po knjigah’ sanirana čez dobre tri mesece in nova križna vez pripravljena za opravljanje svojega dela, heavy duty style. Sam si bom iz preventivnih razlogov pustil še vsaj dodatne tri mesece lufta, preden se bom začel spogledovati s športi, ki zahtevajo veliko eksplozivnega gibanja, menjav smeri (tenis) in nenazadnje kontakt (basket). Kontrolni pregled (zadnji?) pri ortopedu imam v ponedeljek.

Spodaj je zbranih nekaj video posnetkov poškodb kolena, ki so jih zakuhali NBA igralci. Vsi, ki ste kdajkoli imeli kakšno poškodbo kolena, boste verjetno ob ogledu čutili neprijetno bolečino, ostali pa… nikomur ne želim tega. Če se pa že zgodi, je pa fino vedet, da se zadevo da popravit.

Že nekje od sredine lanskega leta stalno poslušamo zgodbice, kako so se dvignile cene osnovnih sestavin živil. Baje so vsega kriva žita, zaradi česar se posledično draži vse ostalo. Moka, kruh. Sedaj še meso in mleko.

V medijih je slika vedno enaka. Razočarani vse_je_drago_a_nekaj_je_treba_jesti potrošniki, ambivalentni mi_smo_cene_dvignili_le_toliko_kot_so_se_podražile_vhodne_surovine proizvajalci in uberpošteni dvig_cen_je_v_skladu_s_trendi trgovci. Pri tem nekaj hudo ne štima. Primer mleka, ki je trenutno aktualno. Odkupna cena mleka se celo niža (!) - kmet zasluži manj. Mlekarji dvignejo cene za 20 %, v trgovini pa je mleko dražje za skoraj 50 %. Potrošnik pač nima neke besede, saj je to eno izmed najbolj osnovnih živil. Kmetje, očitno, tudi nimajo nekih dobrih pogajalskih izhodišč, da bi si zagotovili boljše pogoje. Če želijo preživeti, se strinjajo s postavkami, ki jih postavljajo odkupovalci. Če je neupravičen že dvig cen mlekarjev, kaj je potem šele z dodatnim dvigom cen, ki so si ga prvioščili trgovci? Je s tem dražjim mlekom treba drugače ravnati? Se ga do skladišč prevaža v blindiranih vozilih in skladišči na prav poseben način? So police z mlekom sedaj iz boljšega materiala, ki omogoča, da živilo dalj časa ostane sveže? Ne, ne in ne.

Če bi se dražilo samo mleko, bi to še nekako šlo. Pa ni tako. Cunami dvigajočih cen je vplival na prav vse kategorije izdelkov. Če se nekaj še ni podražilo, se zagotovo še bo. In pri tem, tako gre njihova mantra, trgovci nimajo nič. Seveda ne, saj njihov posel ni prav nič donosen in jim ne omogoča gradnje novih in novih trgovskih središč, ki bodo omogočala še več potrošnikom, da prinesejo denarce na ogled. Kdo ve, koliko je bilo v Sloveniji nakupovalnih središč leta 2000 in koliko jih imamo danes? Razpon je velik…

Vse skupaj spremlja tudi vzporedna zgodba: krik sindikatov za zvišanje plač v podjetjih. Gre za idejo socialnega korektiva, ki spada bolj v čase železne zavese, kot v čas in prostor, kjer živimo danes. Ideja sama je čisto logična in upravičena; zaradi višjih cen povišajte plače zaposlenim. Toda, ali ni to popolnoma v nasprotju z zakonitostmi igre na svobodnem trgu, kjer ceno (dela) določata povpraševanje in ponudba. Na nek način bi lahko gledali na to povišanje, kot na neko ’subvencijo’ s katero bi delodajalci svojim delavcem omogočili standard, kot naj bi si ga po mnenju sindikatov zaslužili. Pa je res tako? Odstotek zvišanja plač se meri v nekaj odstotkih, dočim se cene zvišujejo za več deset odstotkov.

Prav tako je zanimiva primerjava, koliko časa že potekajo ti dogovori med sindikati in delodajalci in koliko časa rabijo trgovci za zvišanje plač… časovne enote se ne ujemajo najbolje. Kaj je torej storiti? Načeloma obstajajo tri opcije:

1. Pasivno sprejemanje tega, kar se dogaja in čakanje na razplet celotne zgodbe. Take rešitve nam ponujajo obrazi na televiziji, ko se gredo okrogle mize na to temo.

2. Samoaktivnost za rešitev problema: Ker cen v trgovini ne moremo spremeniti, je rešitev na drugi strani. Pogovori s šefom ali iskanje novega šefa ;)

3. Upoštevati, da valuta ni le tisto, kar pripisujemo različnim denarcem, ampak tudi čas in prostor. S povprečno slovensko plačo bi se nadvse fino živelo v Burundiju (BDP per capita za leto 2006: 127 USD), Kongu (161 USD) ali Liberiji (195 USD). Pa še stroškov z ogrevanjem ni. Na drugi strani je obljubljena dežela Luksemburg (BDP per capita 2006: 102.284 USD). Slovenija je na tem seznamu na tridesetem mestu (22.079 USD), za Bahrainom in pred Portugalsko in Izraelom.

Sedeti na riti in jamrati “kako se vse draži” je od teh treh rešitev gotovo daleč najslabša.