Bilo je nadvse bizarno leto, ki je ponudilo marsikaj, precej tudi dalo, veliko odneslo. Neke rdeče niti ni bilo, prej črna. Le nekaj dogodkov je takih, ki se jih bo vredno spomniti in odobravajoče prikimati “to je bilo pa dvatisočsedmega”. Če na iztekajoč se časovni interval apliciram malce bolj holističen pogled, pa je slika povsem drugačna. Bilo je leto, ko so bili postavljeni temelji, na katerih se bo na veliko gradilo v naslednjem letu ali dveh. Pozitivno, konkretno in, predvsem, v pravi smeri. Taki, ki plemeniti življenje v več različnih barvah in nariše nasmeh na usta tudi na tista prekleto mrzla jutra, ko te čaka led skorajda že pred vrati.

Bilo je leto turbulentnih sprememb. Temačnih, grozečih in motečih. A tudi prijetnega vetrca sprememb, ki piha v smeri prihodnosti. Hotelo je biti tudi leto odločitev. Tistih življenjskih, pa mu ni ravno uspelo. Morda sem se tudi sam preveč upiral, a konec koncev je bilo prezgodaj. Vse odločitve smo že sprejeli, le razumeti jih je treba.

In kaj bo v osmem letu, ki že drži kljuko na vstopnih vratih? Kot kaže, bomo predvsem gradili. Za življenje, za sebe in tudi za druge. Raznolike zgodbe, ki so imele svoj uvod letos, se bodo razživele v pisano paleto rdečih, modrih, zelenih, rumenih, vijoličastih in oranžnih glasov, ki bodo pripovedovalci resnice.

Ker se spodobi, in ker tako veleva tudi tradicija, bom tu razodel tudi eno in edino novoletno zaobljubo. Samo eno zato, ker je od nje odvisno precej drugih stvari. Ni čisto novoletna, ker sem jo sklenil že nekaj časa prej, a vseeno. Beseda ni konj.

V letu 2008 bom pretekel Ljubljanski maraton (42 km).

Vsem želim noro, nepozabno in neskončno 2008.

Pošiljanje dopustniških razglednic, se zdi, je neka uveljavljena tradicija, ki vztraja že kar lepo dobo. Podobno velja za pripravljanje prazničnih voščilnic, ki so še posebej aktualne v decembrskih dneh. Velja se spomniti na čase, ko je bilo to opravilo, ki je združevalo celo družino. Vsi člani so pripravili prijetno besedilo – ne prekratko, ne predolgo in z ravno pravo mere topline. Nekdo je skrbel za pisanje, drugi za kuvertiranje, tretji za lepljenje znamk. Na koncu so se vsi skupaj podpisali, zalepili ovojnice in zajeten šop ovojnic oddali na pošto.
Seveda se je vse skupaj začelo še veliko prej. Skrbno je bilo treba izbrati voščilnice, ter paziti, da komu nismo poslali podobne ali celo enake kot leto prej. V časih, ko je Evropo še delila železna zavesa, izbire res ni bilo veliko, pa še tako so večino voščilnic krasili ideološko obarvani motivi. A, že takrat so smetano med voščilnicami predstavljale tiste, izdelane doma. Te ne zahtevajo le primernega papirja, okraskov in risarskih ter dekoraterskih spretnosti, ampak predvsem veliko vloženega časa in truda. Količina osebnega vložka, ki ga priprava prazničnih voščilnic terja, je odvisna predvsem od kroga prejemnikov. Izbor, ki se po pomembnosti zlahka kosa sestavljanju seznama povabljencev na poroko. Če kdo iz kroga izpade, to lahko pomeni, da pošiljatelju ni več tako blizu in da se je prijateljstvo skrhalo iz tega ali onega razloga. Zaradi tega, ker smo koga po pomoti preskočili so se lahko vnele cele razprtije. Pa vendarle, voščilnice so v prvi vrsti služile dobrim, plemenitim namenom. Simbolična gesta ob koncu leta je pomenila utrjevanje družinskih in prijateljskih vezi, ustvarjanje novih ter obujanje starih, malce pozabljenih. Kako lepo je bilo prejeti voščilo od tete, ki se je že dolgo let nazaj odselila v tujino…
Danes v informacijski dobi ta voščila vse bolj prehajajo v digitalno obliko. Nekdaj skrbno izbrane izdelke, ovojnice in celo pisalo, s katerim smo zapisali sporočilo, izpodrivajo elektronske voščilnice in SMS ter MMS sporočila. Na prvi pogled se zdi vse skupaj izredno preprosto. Na splet v iskalnik vpišemo geslo »voščilnice« oziroma »greeting cards«, če si lahko dovolimo malce bolj svetovljansko kompozicijo, izberemo primeren motiv ter natipkamo sporočilo. Edino, kar še preostane, je izbira prejemnika(-ov) ter pošiljanje. V naslednjem trenutku je v e-poštnem predalu prejemnika že povezava do voščilnice, ki si jo lahko ogleda na spletnem mestu ponudnika. Celoten proces od ideje do realizacije je zaključen v nekaj minutah, ne da bi zapustili udobje domačega naslanjača ali službenega stola – seveda ne med delovnim časom.
Če za pošiljanje e-voščilnic potrebujemo le osebni računalnik s povezavo v splet, pa nam še večjo fleksibilnost pri obveščanju družine in prijateljev omogočajo mobilni telefoni. Ob pohajkovanju po eksotičnih deželah se ustavimo sredi idilične plaže iz belega peska, ki jo v nizkih valovih zaliva toplo kristalno čisto tropsko morje. V roke primemo mobilnik, naredimo posnetek, dodamo kratek komentar in kot MMS pošljemo na drugo stran zemeljske oble. Bistveno hitreje, kot klasične razglednice, ki iz bolj odročnih predelov našega planeta v domovino potujejo tudi po več tednov.
Podoben trend vlada tudi pri božičnih ‘voščilih’. Daleč najbolj preprosta metoda za pošiljanje nekaj izbranih besed ob izteku leta je pošiljanje SMS sporočil. Kratko, učinkovito in preprosto. Misli, zbrane v dobrih 150 znakih so osredotočene in pomenljive, sporočilo jedrnato. Z nekaj domišljije, ga spišemo v nekaj minutah, v nasprotnem primeru malce priredimo (spremenimo podpis) všečno sporočilo, ki smo ga prejeli sami. Preostane le še, da v meniju za pošiljanje izberemo možnost ‘Pošlji vsem’ in dobro delo je opravljeno. Res? Čeprav se zdijo sodobne digitalne metode sofisticirane, učinkovite in predvsem bistveno hitrejše od klasičnih, vsebujejo tudi nasprotje s svojim izvirnim namenom – darovanjem lepih misli, kjer oblika šteje ravno toliko kot vsebina.
Številne sociološke in antropološke študije govorijo o pomembni vlogi darovanja v človeških družbah. Še posebej zanimive so raziskave, ki preučujejo darovanje pri preprostih civilizacijah; ena od bolj poznanih je Esej o daru antropologa Marcela Maussa. Ena od njegovih osrednjih ugotovitev je , da menjava darov med posamezniki in skupinami med njimi ustvarja recipročne odnose. Še več, ravno darovanje določa in gradi medosebne odnose. Predmet, ki je podarjen v sebi nosi identiteto darovalca. Ko obdarovanec sprejme dar, ne dobi le predmeta, ampak tudi asociacijo, ki povezuje predmet in njegovega darovalca. Darovanje tako inherentno obvezuje obdarovanca, da gesto vrne. Serija obdarovanj, ki sledi iz tega razmerja, gradi povezanost med posamezniki in tako tvori skupnost ter v končni fazi družbo.
Pojav vedno številnejših, dostopnejših in hitrejših informacijskih poti je iz voščil – obdarovanja z mislimi in željami – naredil neko neosebno dejanje, ki ne vsebuje več tistega, kar so voščila vsebovala včasih. Vloženega precej časa, truda in razmislekov, kaj poslati, komu poslati in, nenazadnje, kako poslati. Vse to je danes zreducirano na, karikiramo, 150 znakov dolgo generično sporočilo, ki ga pošljemo vsem, ki jih pozna imenik našega mobilnega telefona. Tudi družbena komponenta določanja kroga prejemnikov ni več v celoti prepuščena nam samim. Pri vsem skupaj se odločamo med hitrostjo in enostavnostjo na eni ter precej osebne angažiranosti na drugi strani. Osebni, klasični pristop ali modernicistična hladnost. Na koncu seveda vsak presodi sam.

Sicer naj bi bilo tole, kar zdaj delam edino smotrno in smiselno, a telo se že zdaleč več ne strinja.

7:00 zajtrk
7:30 vaje za koordinacijo ali fitnes
9:00 hidroterapija v bazenu
10:00 vaje za moč in propriocepcijo
13:40 kosilo
16:00 fitnes, kolo, eliptični trenažer
18:20 večerja

Med vsemi naštetimi aktivnostmi praktično ni nekega počitka, razen dve urici po kosilu. In takole razmišljam po dveh dneh, pred mano jih je še 12.

Ena možganska nevihtica na temo (poslovnih) novoletnih daril za 2008. Dodatne ideje v komentarjih izredno zaželene :)

1. Čaj

Osvežujoče, poživljujoče, zdravilno in pomirjujoče. Aromatični lističi, ki v vroči vodi od sebe dajo okus, so privlačili že vladarje in plemištvo zgodnjih vzhodnih civilizacij, danes pa so na voljo praktično povsod. Pa ne tisti v filter vrečkah, ampak tisti, ki se ga da kupiti na grame in je bistveno kakovostnejši in z manj nenaravnih dodatkov. Pri nas imamo čajnice v vsakem večjem mestu, ob pestri ponudbi čajev pa so na voljo tudi razni ‘dodatki’, kot so sladkorčki, keksi in posode za pravilno kuhanje in uživanje čaja.

2. Sedalna vreča

Je kul, funky, poživi prostor in hkrati spodbuja pravilno sedenje z ravno hrbtenico. Z nekaj malega truda jih lahko napravimo tudi sami (tkanino zašijemo in jo napolnimo s stiroporovim granulatom). Število različnih oblik in barv je omejeno le z vašo domišljijo.

3. MP3 predvajalnik

Že neka zvezda stalnica nekaj prejšnjih let. Če razmišljaš, da bi bilo to tvoje darilo, moraš vedeti nekaj: Skoraj vsak ga že ima. Morda je, v izogib razočaranja, pri takem darilu zato smotrneje poseči po tistih predvajalnikih iz višjega cenovnega razreda. Ker je Apple ravno pred kratkim prenovil celotno linijo iPod so morda primerni ti. Za bolj skromne Shuffle, za večja darila pa gotovo Touch ali ‘tavelk’ (160 GB) classic.

4. Domači defibrilator

Darilo, ki zna biti precej velik strošek (cene se gibljejo okrog 1.000 EUR po kosu), a vložek gotovo upraviči. Temu, da bo aparat nekomu rešil življenje, se ne da postaviti cene. Če so bili ti aparati dolgo časa le domene bolnišnic, zdravstvenih domov in reševalcev, jih ima danes lahko v svojih prostorih vsako podjetje ali celo dom. In, ko vsaka sekunda šteje, je res pomembno, da defibrilator ni daleč.

5. Kladivce za razbijanje stekla

Podobno kot prejšnja ideja, v primeru nevarnosti zna pomeniti korak bližje življenju. Bistveno cenejša zadeva, ki jo lahko namestimo v bližino vsake steklene površine. Večina današnjih poslovnih stavb ima precejšnje število steklenih površin, tako zunaj stavbe, kot v sami notranjosti. Uporaba je sila preprosta :)

6. Trekking palice

Za lažjo hojo po hribih ali v pomoč pri izvajanju nordijske hoje. Za večjo stabilnost in hkrati pripomoček za izboljšanje telesne kondicije in splošnega počutja. Ker je večina modelov zložljivih jih lahko kar stalno prevažamo v prtljažniku in preprosto vzamemo ven, ko se pojavi priložnost za uporabo. Primerno darilo za današnji čas, ko med delom večinoma sedimo in je rekreiranje na svežem zraku v narabvi še toliko več vredno.

7. Brezžična računalniška miška

Za tiste, ki delajo z računalniki. Za tiste, ki imajo računalnike radi v prostem času. In tudi za tiste, ki se z njimi šele spoznavajo. Praktično, uporabno in estetsko. Le predstavljaj si, da bo nekdo tvoje darilo držal v roki dobršen del dneva. How ’bout that?

8. Knjiga

Darilo, ki daje še dolgo časa. Na osebo, ki nam podari knjigo, še dolgo gojimo spomine, ko se spomnimo na kako misel ali zanimiv izsek iz knjige. Izbira je pestra, tako da lahko dokaj natančno zadanemo primerno vsebino, ki bo primerna za vsako osebo. Kuharski priročniki, (avto)biografije, romani, heripoterji, humanistika, itd. Vendar, pozor: kričeče platnice, še ne pomenijo odlične vsebine, in obratno.

To ni tema, ki bi bila aktualna samo sedaj, pred predsedovanjem Slovenije EU, ampak jo naši politiki vlečejo že od Druge svetovne vojne naprej. Resda v času železne zavese bolj potiho, a vendarle. Najbolj osnovna, politična, je tista delitev na rdeče in bele. In potem še na črne in zelene. Tiste, ki so bili zraven pri osamosvojitvi in tiste, ki se takrat niso rinili v ospredje (glede na izid plebiscita smo bili zraven praktično vsi). Na tiste, ki so za to in proti onemu. Delodajalce in delavce, politike in gospodarstvenike, tajkune in podjetnike, športnike in kavčne krompirčke, moške in ženske, prave Slovence in priseljence. Na tiste, ki imajo in nimajo. Na mesta (ki jim v svetovnem merilu tako le težko rečemo) in vasi. Nenazadnje na blogerje in neblogerje. Slovenke in Slovenci smo se sposobni deliti na toliko različnih načinov, da bi, če bi se lahko razmnoževali kar s celično delitvijo, verjetno predstavljali že kar večinsko populacijo tega našega planetka.

Po drugi strani so ravno spori in konflikti tisti, ki omogočajo napredek, razvoj in prehod na višje stanje. Včasih se vprašam, ali bi Slovenija sploh obstajala, če se ne bi znali tako dobro kregati med seboj.