Trenutno poteka seja državnega zbora, kjer bodo glasovali tudi o zaupnici vladi. Novica, ki je najprej odjeknila po volitvah, kjer je ljudstvo z odločitvijo o predsedniku in referendumu dokaj jasno povedalo svoje mnenje o delovanju vlade. Ko je premier najprej izjavil “ljudstvo ni dobro glasovalo na volitvah” in kasneje to katastrofalno izjavo popravil v “to je jasna kritika delovanja vlade” ter že čez nekaj trenutkov “v takem ozračju vlada ne more delati”…

Kako pa so delale prejšnje vlade, ko so bili gospodje trenutni oblastniki v opoziciji? Koliko je bilo takrat referendumov, interpelacij, izrednih sej? Koliko je bilo poskusov diskreditacij zunaj slovenskih meja? In za češnjico na vrhu tega šmorna še trditev, da delovanje vlade onemogoča opozicija? Ja, zakaj hudiča, pa jo imamo? Kaj ni naloga opozicije, da skozi prizmo dvoma pogleda prav vse koalicijske predloge in poteze. Ali ni naloga opozicije v demokratičnih družbah ravno nuditi primerno protiutež vladi in zagotavljati primerno trodeljeno oblast a la Rosseau (zakonodajna, izvršna, sodna). Ali ni, cenjeni vladatelji, naloga predstavnikov opozicije, da na raznih odborih izprašuje koalicijo in pridobiva odgovore, ki zanimajo ljudi, ki so oboje pravzaprav tja postavili. Izvolili. Izvolili vsakega poslanca državnega zbora posebej in ne koalicije kot celote. Dolžnost in moralni čut prav vsakemu poslancu narekujeta, da o vseh zadevah glasuje po svoji lastni presoji. A, nekateri pravijo, da je lahko tudi drugače. Morda pa bomo v tem duhu na naslednjih volitvah na lističih imeli bistveno lažjo nalogo: napisana bo celotna koalicija, ki jo bomo potrdili ali zavrnili… prav kategorično in v celoti.

Simpatično je, da je JJ večji del krivde za nedelovanje vlade naperil ravno proti DeSUSu in njihovim poslancem - ter ministru Erjavcu (njegov nastop v Trenjih prejšnji teden je bilone for the ages, vrhunec pa prav gotovo stalno spraševanje, “a moremo met ravno vsak teden odbor za obrambo”. KaRl, you rock!). DeSUS je včeraj sprejel edino smotrno in strateško dobro odločitev - podpreti vlado. Bomo videli, kakšno potezo bo Janša napletel tokrat. Do volitev je še daleč, a za golaž smo že zdavnaj pristavili.

Ko sem po rekonstrukciji sprednje križne vezi še nekaj dni ležal na C oddelku Ortopedske klinike v Ljubljani, sem teh nekaj dni opazoval nadvse zanimiv družbeni pojav, ki se manifestira v bolnišničnih enotah pa verjetno tudi v kakem zdravstvenem domu ali specialistični ambulanti.

Namreč: ko človek prestopi prag lične ustanove in ko je tam hospitaliziran za več dni, ime ni več pomembno. Jaz sem postal “križni”. Tako kot še en moj cimer. Družbo nama je delal še en “kolkar” in eno “koleno” (zamenjava obrabljenega sklepa sklepa z umetnim). V sosednji sobi sta bila baje dva “meniskusa” in še en “križni”. Tretji ali četrti dan, ko me je že vleklo domov, nam je sestra prišla povedat novico, da dobimo novega cimra. “In, kdo pride.” Odgovor je bil zelo jasen in preprost. “En’ kolk”. Ker sem par dni po prihodu domov zbolel, sumim da smo imeli še eno skrito cimro - gripo.

…boli. A, zgodba je bistveno daljša in sledi dramsketmu trikotniku. Najprej prolog.

STANJE

Ukvarjanje z raznimi športi, je bilo že od dokaj rosnih let del mojega vsakdana. Nekaj časa premetavanja različnih žog in palic me je prineslo do košarke, ki sem jo potem dobrih 6 let celo aktivno treniral. Spremljevalne aktivnosti so bile tenis, tek, kolesarjanje, plavanje in še kaj bi se našlo. Raven aktivnosti se je sicer ob pričetku študija pred šestimi leti sicer občutno spustila, a nikakor ni izginila. Poškodbe? Vsaj stopetinosemdesetkrat zvit gleženj (desni), nekaj navitih prstov, hematomov na nenavadnih mestih, a… nič resnejšega, razen enega hujšega zvina gležnja. Potem pa…

POŠKODBA

Lepa poznoaprilska (2007) nedelja v hrvaški Istri. Vreme idealno za igranje tenisa. Temperatura blizu dvajset stopinj, prijetno sonce in le rahel vetrič. Z lepšo polovico in njenimi starši se odločimo za teniški park hotela Maestral (Novigrad). Kraj zločina: igiršče št. 16. Resda urejeno, s primerno peščeno podlago, a prav nečedno umaknjeno v kot teniškega kompleksa. Igrali smo zjutraj, saj se v teh lepih koncih sveta že proti koncu aprila sonce zelo močno upira proti tlom. Igramo v dvojicah, sprva malce zadržano, ko pa se ogrejemo - brez šparanja. Partija se ne bi razlikovala od katere druge, če se ne bi po pol ure igre zgodilo sledeče: stojim na zadnji črti, malce v levo, ko žogico odbijem čez mrežo. Vrnjeno dobim kratko, na desno stran. Poženem se proti njej. Še korak… *pok*. Ko z levo nogo pristanem (popolnoma iztegnjeno na podlago), dobesedno slišim, kako je nekaj v kolenu počilo, kot bi pretrgal močno elastiko. Zgrudim se na tla. Bolečina je neznosna. Kot da bi mi nekdo skozi koleno porinil jeklen drog. Vrti se mi. Po nekaj trenutkih prvič zmorem pogledati proti sklepu. Zaradi bolečin niti ne vem, kje točno me boli. Po hrbtu si zlijem plastenko mrzle vode, da pridem k sebi. S pomočjo pridem do klopce, kjer se sesedem in še vedno stiskam zobe. Po nekaj minutah bolečina popusti. Stopim na nogo. Gre. Malce se sprehodim, ter poskusim še s počasnim tekom. Koleno je diskretno otečeno, a ne preveč. Razmišljam, da sem le nerodno stopil.

Ko odidemo v stanovanje lahko še normalno hodim. Stuširam se in usedem na kavč. Čez pol ure je bilo koleno dvakrat večje od normalne velikosti, uskočeno pod kotom 10 stopinj. Ekstenzija in fleksija nista bili možni. Treba bo k zdravniku…

PRVA DIAGNOZA

Že na poti domov kličem zdravnico, ki mi kar takoj napiše napotnico za pregled v Splošni bolnici Jesenice. Tam me pošljejo na slikanje in spunktirajo koleno (1 dcl krvi in sorodnih tekočin). Po punkturi je sklep malenkost bolj gibljiv. Kosti so v redu, sumijo, da so nategnjene vezi, zato me za 10 dni dajo v longeto. Po desetih dneh mi na pregledu zopet spunktirajo koleno, opravijo nekaj testov, ter zaključijo, da je zadeva v redu, naj delam vaje za krepitev muskulature, ter naj se čez tri tedne zopet oglasim na kontroli. Prvih par dni težko hodim, sploh po stopnicah, potem je vsak dan boljše. Koleno ne zateka več, le proti večeru se še pojavijo bolečine. Na kontrolnem pregledu me razveselijo z dejstvom, da je s sklepom vse v redu, ter da naj stopnjujem aktivnosti. Tek, poskoki, spremembe smeri, kontaktni športi. Mesec dni delam vaje, kolesarim, tečem. Občutek je isti kot pred poškodbo. Čas je, da koleno malo bolj obremenimo.

DRUGA POŠKODBA

S sodelavcem se dogovoriva da po službi skočiva na košarko. Vzameva si čas za ogrevanje, kjer preizkušam stabilnost. Menjave smeri, poskoki, pristanki na eni nogi - vse štima. Čez nekaj minut se malo za hec pomerimo z mularijo, ki je tačas metala na koš na drugi strani igrišča. Ob vsaki doseženi točki, dobivam več zaupanja vase in v koleno, ter vedno bolj pozabljam na poškodbo. Dokler… ne dobim malce predolge podaje, tečem proti žogi, jo z eno roko ujamem in se v istem gibu hkrati obračam nazaj v igrišče - na levi nogi - *pok*. Zgrudim se na tla. Zopet isto!! Boli za znoret, temni se mi pred očmi, cela noga se nekontrolirano trese. Po nekaj minutah se odločim za odhod domov. Po nekaj kilometrih pokličem punco, da pride pome, ker ne morem več vozit.

DRUGA DIAGNOZA

“Tole bo treba it k ortopedu, ker nekaj ne štima” si mislim. Če imaš napotnico, je čakalna doba za pregled pri ortopedu šest mesecev. Če bi se odločil za to možnost bi na pregled prišel ravno okoli božiča in vmes še kdaj subluksiral (izpahnil) koleno ter povzročil še dodatno škodo. Po pregledu alternativ se odločim za dr. Oskarja? Zupanca, ki je na voljo tudi v samoplačniški ambulanti Orthops v Ljubljani. Zakaj dr. Zupanc Že dolgo let je klubski zdravnik košarkarjev Olimpije, na Ortopedski kliniki pa vodi oddelek za športne poškodbe in artroskopijo. Pregled stane 50 evrov. Ko mu razložim celotno zgodbo (in napačne diagnoze zdravnikov v SB Jesenice…) me pozorno posluša. Reče mi, da naj se uležem in zaviham hlačnici na obeh nogah do kolen. Ko pogleda (brez dotikanja) obe koleni mi reče: “Ja, to je strgana križna vez. Bova še en test naredila”. Naredi še en test, kjer mi kontrolirano “vrže ven” koleno, ter potrdi diagnozo. Pogovoriva se o opcijah. Pove mi, da lahko sicer dokaj normalno živim brez te vezi, če le svoje aktivnosti omejim na kolesarjenje, plavanje, tek po ravni podlagi in tek na smučeh. Glede na mojo raven aktivnosti pred poškodbo in starost mladost pa mi priporoča operativni poseg s katerimi bi mi rekonstruirali strgano vez in mi omogočili, da se vrnem na isto raven aktivnosti. Precej hitro mi je jasno, da je opcija samo ena in se dogovorim za operacijo na ortopedski. Jeseni.

OPERACIJA

24.10.2007 so mi pod vodstvom dr. Zupanca rekonstruirali sprednjo križno vez v levem kolenu. Ob osmih zjutraj so me odpeljali v operacijsko, kjer so mi najprej vstavili kateter v veno na roki, potem pa sem dobil spinalno anestezijo (v lumbalni predel hrbta, a.k.a. križ). Po 15 minutah, ko je zadeva prijela (ne čutiš nič od pasu navzdol), je vse skupaj potekalo precej hitro. Najprej je bilo potrebno pridobiti presadek, ki tvori novo vez. Pri meni so ga vzeli iz ST tetive (tetiva, ki poteka na zadnji strani stegna in se narašča spredaj, nekaj centimetrov pod pogačico – zato je tudi rez spredaj).

Artroskopski poseg

Ostali del posega (znotraj sklepa) sem spremljal na monitorju, saj je vse potekalo artroskopsko – v koleno porinejo majhno kamero ter potem z miniaturnim orodjem delajo vse, kar je potrebno. Skozi najmanjšo luknjico v sklep stalno dovajajo tekočino. Vse skupaj je bilo še najbolj podobno Discovery channelu brez zvoka in podnapisov :) Najprej je sledil ogled stanja: vez, popolnoma raztrgana, še od obeh ‘štrcljev’ je zaradi aktivnosti ostalo bore malo. Meniskusi so bili popolnoma ravni in gladki, kar pomeni da so v odličnem stanju. K sreči. Potem je dr. Zupanc s posebnim rezalnikom, ki hkrati odsesava odrezke, odstranil ostanke uničene vezi. Naslednji korak je bilo vrtanje lukenj v stegnenico in golenico ter novo vez, ki so jo medtem pripravili na posebni mizici, pritrdil z bioabsorbcijskimi vijaki (kost jih preraste in razgradi). Celoten poseg je trajal dobro uro uro.

Če koga zanimajo podrobnosti: http://www.orthops.si/galerija_slik.php?katid=9(OPOZORILO: gre za fotografije operacije, sicer ne moje, ampak identičen postopek).

REHABILITACIJA

Drugi dan po operaciji - elektrostimulacija kvadricepsa

Praktično že isti dan po OP začneš z rehabilitacijo. Kontrakcija kvadricepsa je prvi korak, drugi, neznansko težak, dvignit nogo. Zaradi posega in bolečin se namreč prekinejo povezave med možgani in mišicami v nogi, tako da se praktično vse moraš naučit na novo, tudi hoje. Moja rehabilitacija poteka resnično optimalno, a je vse skupaj zelo naporno, poleg tega pa se napredek meri v zares majhnih, baby, korakih. Slow and steady.

Deseti dan po operaciji, šivi so že ven.

Pomemben mejnik, krčenje noge na 90 stopinj sem dosegel že tretji dan po operaciji, pred enim tednom (14 dni post OP) so mi namerili fleksijo 115 stopinj. Danes - tretji teden - sem bil že prvič na sobnem kolesu. Vendar je pot še dolga. Dober mesec po operaciji navadno sledi obisk toplic, kjer je tretma še posebej naporen. Celotna rehabilitacija traja ~3 mesece, vrnitev k eksplozivnim, kontaktnim športom po ~8 mesecih.

V času, ko se je vse skupaj začelo dogajati, sem prebral cel kup literature, člankov o ACL in rehabilitaciji, tako da mislim, da je bila ta dobra priprava bistvena na (dosedaj) optimalen potek vsega skupaj. Prvi nasvet, ki bi dal komurkoli v podobni situacij pa je: najprej si poišči dobrega ortopeda.