O medijih se v teh dneh govori kar precej. Od tega, da so krivi za stanje v državi, da so neobjektivni, da ne omogočajo tega in onega. Lomijo se kopja in peresa, zvonijo telefoni. Pa vendar je to po svoje dobro, saj se odpirajo mnoge zanimive debate, ki vse kažejo predvsem v smer, da se na področju medijev že dalj časa dogajajo neke prelomne spremembe, ki se bodo vedno bolj manifestirale tudi v družbi. Pogosto so izrečene besede, kot so »državljansko novinarstvo«, »skupnostni mediji«, »interaktivno« in »dolgi rep«. Iz vsega tega je jasno nekaj. Fokus se iz majhne elite, ki je lahko objavljala v medijih (novinarji, uredniki, ‘pisci pisem uredništvu’,…) premika na same prejemnike medijskih vsebin.

Trend je v medije »ušel« predvsem iz spleta. Marektingarji mu pravijo Splet 2.0. Čeprav je ta oznaka precenjena, še vedno v sebi nosi nek naboj, ki se usmerja predvsem proti uporabniku, prejemniku in skupnosti. Povezovanju, gradnji socialnih mrež in podobno. Vprašanje ni več tisto tipično novinarsko ‘kaj, kako, kje, kdaj, se je zgodilo’, ampak predvsem ‘kako sem jaz to doživel’. Posledično je državljansko novinarstvo v vzponu, klasični množični mediji izgubljajo na priljubljenosti, oglaševalci pa kontrolo nad tem, kako in komu je posredovano njihovo sporočilo.

To so tudi glavne teme letošnjega 10. SEMPLa, seminarja medijskih trendov, ki se te dni odvija v Portorožu. Teme na programu niso več TV, radio in časopisi, ampak viralni marketing, skupnostni mediji, digitalni mediji in spletno oglaševanje.
Pri vsem tem je zanimivo poslušati nekatere ugledne predavatelje iz raznih evropskih agencij, ki predstavljajo svoje poglede na aktualne trende in kam bodo ti šli v prihodnosti. Nekateri predstavljajo zanimive poglede v prihodnost, drugi analizirajo trenutne uspešne primere, spet tretji napol resignirano predavajo o stvareh, ki so bile aktualne že nekaj časa nazaj in jih je sedaj že povozilo nekaj novega.

Blogorolino stojalo owna

Svojevrsten indic tega, da na temu področju Slovenija ne le dohiteva preostali svet, ampak v marsičem daje pobudo. Takoj ob vstopu v glavno predavalnico stoji sijoče stojalo nove Blogorole. Časopisa, ki ga soustvarjajo blogerji. Državljanski novinarji, ki prispevajo vsebine, fotografije in sodelujejo pri izboru, kateri prispevek bo objavljen. In ravno to je tudi rdeča nit, ki se vleče skozi letošnji SEMPL – demokratizacija dostopa do medijev omogoča večjo pluralnost pogledov. Zanimivo bo opazovati, kako se bodo na to odzvali oglaševalci. Spekter možnih kreativnih rešitev se bistveno poveča, a zaradi tega je narediti res dobro kampanjo še toliko trši oreh. Stručkoti napovedujejo zanimivo prihodnost.

Kaj je danes šport? Biznis, posel kot katerikoli drugi. Biznis, kjer se konec leta dela bilanco, ne samo na tekmovalnem, ampak tudi na finančnem področju. Vsak resen profesionalni športnik ima svojega menedžerja, osebnega trenerja, svetovalca za finance, itd. Od kod denar? Prispeva ga raja športnih navdušencev: nekaj neposredno z nakupi kart, navijaških artiklov, majic, dresov, šalov, kap. Večino posredno prek televizijskih prenosov, kjer se za njihovo pozornost tepejo oglaševalci. Če pogledamo na sodoben šport skozi prizmo oglaševalske sfere, dejansko lahko gledamo na športnike in ekipe kot medij, ki prenašajo sporočilo (blagovno znamko) oglaševalca do množice športnih navdušencev. Franco Pettardini, nogometni napadalec in posrednik pri oglaševanju, s.p.

Vsako leto se v športu obračajo enormne vsote denarjev. Lepšega dela kolača so deležni športniki zvezdniki sami (letni bruto prihodki brez sponzorskih pogodb nekaterih najboljših posameznikov v različnih panogah se štejejo v desetinah milijonov dolarjev in evrov). Največja imena imajo sklenjene še individualne sponzorske pogodbe, ki v športnikovo blagajno prinesejo še nekaj milijončkov, “za povrh”. Na otoku je nakup nogometnega kluba lahko smiselna investicija, ki se jo gredo vzhodni naftni mogotci in prekolužni miljarderji.

Pa so, konec koncev, nastopi, tekme in dirke zato bolj napete. Je znoj, ki ga igralci puščajo na parketu številnih dvoran po svetu odišavljen s Chanellovo petico? Je kri bolj modra? Je zmaga v zadnjih trenutkih tekme, ko se gledalci že pripravljajo na podaljšek kaj bolj veličastna? Ne. Tudi pravila se praktično niso spremenila, razen nekaj podrobnosti, ki šport naredijo gledalcu bolj zanimiv (kartoni pri nogometu, četrtine pri košarki, ipd.). Pa vendar se pravim športnim navdušencem orosi oko, ko pomislijo na čase, ko je na dirki po Franciji na jabolčnem soku in keksih zmagoval Eddy Mercx. Ko je za volanom ferrarijevega bolida ždel Niki Lauda. In ko je bil Ivo Daneu strah in trepet vsake ekipe, ki se je postavila nasproti jugoslovanski reprezantanci. Danes pa praktično ni športa, ki ne bi imel odmevnega dopinškega škandala, afer z nastavljanjem rezultatov in raznih manipulacij. Kam smo vse to pognali?

V Sloveniji

Pri nas je kot v jami. Nikoli vam ne bo jasno, kam je poniknil vaš denar - temperatura in vlaga pa sta skozi celo leto konstantni. 25 stopinj konec novembra. C’mon…

… kar naenkrat nebo bolj svetlo, voda teče počasneje. Opaziš, da je stena na hodniku fenomenalno rdeče barve, da poštar skrbno zloži vse ovojnice v nabiralnik in da soseda dvakrat preveri, ali je res zaklenila avto. Šofer avtobusa te z nasmehom pospremi, ko stopiš z avtobusa, prodajalka v trgovini ti pozabi vrniti drobiž, a ji ne zameriš.

V kakšnih zgodbah živimo? Smo se kdaj že čisto zares vprašali, ali mora življenje res biti tako, ali pa bi moralo biti popolnoma drugače? Težko si je sicer predstavljati vsakdan, ki ne bi bil več turoben in napet, tako da je že kako desetletje najbolj v vzponu industrija izdelave pripomočkov za zmanjšanje stresa, ki se propagira pod blagovno znamko welness. Bi bili sploh zmožni reči ne vsem sporočilom, telefonskim klicem, ki nas zmotijo tudi sredi kosila (ker jim je pač vseeno kaj počnemo), vsem prijaznim tetam, ki najprej z najbolj nedolžnimi očmi zaprosijo za trenutek našega časa, potem pa se veseli ples nadaljuje tja dolgo v večerne ure. In potem nič. Tišina. Do naslednjega kroga.

Zdi se, kot da ima ta neznosno nediskretni ples življenja ritem, ki ga ne narekujemo sami. Zakaj? Vse je v nas samih in odločitvah, ki jih sprejmemo? Zakaj se v službo vedno peljemo po isti poti? Zakaj gremo po večjih nakupih v soboto? In kako je le možno, da so trgovine najbolj polne ravno v decembrskih dneh. Je ta dnevna rutina, polna manjših opravil, kuhanja kosila, pospravljanja, odpiranja pošte, priprava mize za obisk prijateljev, resnično naša, ali jo nam je v neki nerazumljivi igri moči vsilil nekdo drug?!

Naš celoten dan je sestavljen iz zaporedja odločitev. Bi zjutraj vstal? Tu se plebiscitarno odločamo za pritrdilen odgovor. Bi se oblekel? Tudi. Že pri umivanju zob, se nekateri, predvsem mlajši predstavniki naše vrste spretno spopadajo z vprašanjem, kaj storiti . Pa vendar vsem globoko v podstati teče program, ki skrbi, da se s procesiranjem tovrstnega števila odločitev, ne rabimo ubadati vsak dan. Da nekatere postanejo ne samo rutina, ampak del nas.

In tako hitro pozabimo, da to niso več odločitve, ampak dejstva. Hladna, krutka, če-se-zjutraj-ne-oblečeš-in-greš-gol-po-mestu-te-bo-ljudstvo-okamenjalo-s-pogledi dejstva. A kljub temu so odločitve. Nekatere, ki jih dnevno izvajamo kot naš osebni ritual, sploh ne razumemo, a smo jih kljub temu postavili za del sebe. Razumeti te odločitve pomeni razumeti tudi sebe. In potem se še vedno lahko odločimo. Drugače. Prvič. In potem je…

Pa se vendarle kažejo rezultati naporov trenutnega in tudi prejšnjih ministrov za zdravstvo - surgeon generalov -, ki so vsi stremeli proti manjšim čakalnim vrstam in bolj zdravemu prebivalstvu. Preprosto se ti ne splača biti bolan ali kakorkoli poškodovan, ker je treba urediti malo morje papirjev (moj mesečni naborek tvori že kar lep in zgledno urejen fascikel), katerih kopije je treba seveda hraniti še kar nekaj časa. Primer zadnjega tedna.

1. Vabilo na kontrolni pregled k specialistu.
2. Obisk osebne zdravnice -> napotnica za specialista.
3. Izvid iz pregleda pri specialistu.
4. Obisk osebne zdravnice.
5. Bolniški stalež
6. Predlog izbranemu zdravniku ZZZS
7. Še en predlog izbranemu zdravniku ZZZS
8. Delovni nalog za FTH
9. Zdravniško potrdilo.

Če človeku tovrstno hajkanje od ene bele halje do druge ne godi kaj preveč, ne preostane nič drugega kot ostati zdrav. Volk sit in koza zdrava :)