Med ogledom Preverjeno me je predramila tale cvetka:

“Kadilci nimamo vstopa v lokal”

Oh c’mon. Velika razlika je v tem, da v lokal ne moreš vstopiti, in v tem, da se notri ne kadi.

Najbolj opazna posledica zakona: Nekadilci skupaj s kadilci posedajo na mrazu pred lokali.

Ko se sprašujemo o kakršnemkoli družbenem fenomenu, tudi o medijih, je vedno dobro pogledati, kako so to meli urejeni Stari Grki in Rimljani, dve civilizaciji, ki jih radi enačimo z zibelko zahodnega sveta. Če govorimo o medijih, je vedno smiselno pogledati tudi, kaj ta beseda sploh pomeni. Etimološko. Beseda je latinskega izvora (medias) in pomeni tisto, kar je vmes oziroma tisto, kar posreduje. V navezi s tem je gotovo smiselno v tale zapis vplesti tudi tolmačenje, da so mediji četrta, nadzorna veja oblasti. Kaj hitro seveda pridemo do dileme, kdo potem nadzira njih, a pustimo si to žvečenje za kak drug zapis.

V ospredju današnjih debat, okroglih miz in konferenc o medijih, so prav gotovo spletni mediji. Ker so pri nas najbolj vroči blogi, debata teče o njih. Najbolj pogumni se spogledujejo celo z idejo medijske revolucije. Hja?

• prvi mediji v ožjem pomenu besede, novičarska pisma, ki so jih plemiškim in premožnim družinam razvažale poštne kočije, so bili namenjeni elitam. Ustvarjalo jih je malo ljudi za malo ljudi,
• proliferacija časopisov in pojav radija in le malo kasneje še televizije – radija s sliko – je medije naredila za take, kot jih poznamo danes. Še vedno jih je ustvarjalo malo ljudi, občinstvo pa je postalo izredno množično
• na vsakem medijskem trgu lahko izpostavimo nekaj medijev, ki skupaj dosegajo neko kritično maso prejemnikov medijskih sporočil, kar jim daje moč in vpliv,
• za medije je bistveno, da pri svojih bralcih/gledalcih/poslušalcih vzpostavijo elemente zaupanja in ugleda.

Državljansko novinarstvo o katerem so komunikologi in medijski teoretiki razpravljali že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, se danes uresničuje na blogih. Nekdo je priča zanimivemu dogodku ali dogajanju in ga zapiše. Morda priloži še kako fotografijo. Pa vendar za umestitev tega dogodka v našo predstavo o svetu rajši o tem dogodku preberemo prispevek v časopisu ali si ogledamo informativno oddajo na televiziji. Zakaj? Osebno vidim glavno težavo v neobjektivnosti in nepreverjanju dejstev. Tudi novinarskih veščin, žanrifikacije in uravnoteženega predstavljanja dejstev ter vzpostavljanja vzročno-posledičnih dejstev manjka. Ne vedno. Taki zapisi večinoma izzvenijo kot subjektiven pogled na nek dogodek, brez stremljenja za idealom objektivnosti. Ki ga sicer nikoli ne moremo doseči, lahko pa se mu zelo približamo.

Da zaključim misel o antičnih civilizacijah in njihovih idejah iz začetka tega zapisa. Stare Grke pogosto omenjamo kot ‘izumitelje’ demokracije, ki je v družbo prinesla enakost. Pa vendar so na političnih razpravah, ki so se odvijale po agorah širom Grčije, sodelovali samo polnoletni svobodni moški, ki so opravili vojaško usposabljanje. Vsi ostali pač niso bili ‘demos’ – ljudstvo. Tudi pri blogih je podobno, le da imajo pravico ‘glasu’ le tisti, najbolj brani blogerji, ki so si ta status zaslužili s kakovostnimi zapisi ali pa po kaki drugi poti.

Kljub temu, da je Slovenija v svetovnem merilu majhna država, (še) ne moremo reči, da ima pri nas katerikoli blog kakšen vpliv oziroma resno (vplivno) pozicijo na medijski sceni. Verjetno imajo vsi blogi skupaj manjši doseg od kakšnega dnevnega časopisa. Pa vendar: če pogledamo na porazdelitev dosega in števila različnih informacij so blogi v prednosti. Na eni strani spektra so mediji nacionalnega dosega (npr. časniki z relativno majhnim številom informacij in visokim dosegom), na drugi strani – na dolgem repu – pa blogi (z majhnim dosegom, a ogromnim številom informacij. Težko si je predstavljati, kako bi izgledal dnevni časopis, v katerem bi bilo objavljenih nekaj tisoč različnih prispevkov, ki pokrivajo celotno mavrico različnih tematik.

V tem duhu je še najbolj primeren tale navedek starogrškega basnopisca Ezopa iz basni Štirje voli in Lev:
»Združeni bomo obstali, vsak zase pademo«

oziroma v bolj popkulturnem duhu ‘United we stand, divided we fall.’

Dodatno branje:
Medijske dimenzije svetovnega spleta
The Long Tail

Nedavni sprehod po statistiki obiskov mi je razkril, da precej obiskovalcev na tale blog pride po iskalnih terminih ‘obuti maček’ in podobno, precej jih celo išče avtorja Obutega mačka.

Obuti maček je ljudska pravljica. Njen izvirni avtor ni poznan, zgodba pa izvira iz romanskega prostora, kar lahko sklepamo po tem, da sta jo prva zapisala francoski pravljičar Charles Perrault in njegov italijanski kolega Giovanni Francesco Straparola. Različnih zapisov je kar precej, tudi same fabule se med seboj kar precej razlikujejo, a rdeča nit ostaja ista.

Zgodba

Mlinar ob svoji smrti sinu zapusti le mačka. Razočaran razmišlja, da bi mačka pogubil, a ga maček prosi, naj mu pusti življenje, ter naj mu podari škornje in žakelj. Mlinarjev sin je sicer v dvomih, a se mačka na koncu le usmili, ta pa mu obljubi boljše življenje.

Maček nalovi poln žakelj zajcev in druge divjadi, ter jih podari kralju kot lovski plen markiza de Carbasa. Med obiskom na dvoru izve, da se bo kralj s hčerko peljal po cesti, ki se vije ob reki. Svojemu gospodarju naroči naj se kopa v reki, poleg mostu, koder se bo peljala kraljeva kočija s spremstvom. Ko se kraljeva procesija bliža, maček skrije oblačila svojega gospodarja, ter ustavi kraljevi voz in kliče na pomoč, ker se njegov gospodar, ‘markiz de Carbas’ utaplja. Potegnejo ga iz reke in, ker je brez oblačil, mu nadenejo plemiško opravo. Maček odbrzi naprej in s serijo zvijač in pretkanih potez (ki se razlikujejo od zapisovalca do zapisovalca) uspe kralju prikazati, kot da je njegov gospodar fevdalni gospod te dežele. V navdušenju, kralj mlinarju nameni svojo hčer, zvijače pa nikoli niso razkrite.

Obuti maček v gravuri Gustava Doreja, 19. stoletje

Tako okvirno poteka zgodba, v našem prostoru se je v kolektivni spomin verjetno še najbolj vtisnila različica, ki so jo odigrali v Lutkovnem gledališču Ljubljana, posnetek predstave pa je predvajala tudi nacionalka.

Žakelj in šolenčki :)

V zadnjih dneh je po slovenski blogosferi zopet završalo. Morda se je celo kaj zatreslo, a morebitne posledice tega bodo vidne šele čez nekaj časa.

Ozadje

Pred približno letom dni ponudnik dostopa do interneta siol širni Sloveniji ponudi blog gostovanje. Na njihovem strežniku si odpreš račun, dobiš poddomeno imebloga.blog.siol.net, in že lahko pišeš. Zaradi relativno visokega obiska na siolovih straneh ti je zagotovoljen obisk in prepoznavnost. Že v štartu se siol odloči imeti tudi nekaj hišnih blogerjev, t.j. piscev, ki za zapise na svojih (@siol) blogih dobivajo finančno nadomestilo. Ti hišni pisci so izbrani po nekih precej nejasnih merilih, gre pa večinoma za znane face iz slovenske estrade, športa, umetnosti ter nenazadnje novinarstva (kdo bo pa znal dobre bloge pisat, če ne oni). Čez čas se med siolovimi nehišnimi a.k.a. zastonjskimi blogerji in začnejo pojavljati dileme, zakaj hudiča nekateri za svoje pisanje dobijo plačano, če pa gotovo obstaja vsaj 50 drugih blogerjev, ki pišejo bistveno bolje in bistveno več vsebin, imajo pa to smolo, da niso znane face.

Situacija

Nekaj časa nazaj bloger, ki piše pod vzdevkom dr. Onyx, na svojem blogu v razmišljanju poda pobudo, naj siol le povabi (!) v vrste hišnih blogerjev še nekaj neposvečenih posameznikov. Kriterij naj bo predvsem kakovost vsebin. Seveda se razvije burna debata, in korporativna roka na svojem blogu čez nekaj časa res organizira izbor treh novih hišnih blogerjev. Naj ljudstvo odloči. Na glasovanje je bilo danih 50 najbolj obiskanih siolovih blogov v zadnjih nekaj mesecih, glas pa si oddal kar v komentarju na ta zapis. Nekakšna virtualna ustreznica dviganju rok torej. Po poteku glasovanja so izbrani trije blogerji in zdi se, da je bila to zelo smotrna poteza, dokler…

Se na blogu The L files ne pojavijo domneve, da je ena od izbranih blogerk zaposlena na siolu. Sledi cel kup zapisov, ki so večinoma napisani v zelo zgroženem tonu, eden med njimi je seveda tudi na blogu dr. Onyxa. Ta okrca siol, ko je imel ostale blogerje za bedake, ker jim je na glasovanje ponudil ljudi, ki delajo pri njih (Irena bojda ni edina). Na zapis se je odvijala goreča debata, ki je dosegla 60+ komentarjev, nakar se je avtor odločil da v znak protesta izbriše svoj blog z vsemi zapisi in komentarji vred.

Analiza

Gotovo ima zgodba dve plati in se je težko postaviti na eno ali drugo stran, vendar preverimo najprej dejstva.

• siol oziroma Telekom je podjetje, ki deluje na trgu, kjer je konec leta, bolj kot kaj drugega, pomembna finančna bilanca. Vodstvo siola oziroma uredništvo njihovega blogosa se tako lahko po lasti presoji odloča, komu bodo plačevali za pisanje in komu ne,
• izbrana blogerka po mojih informacijah ni zaposlena na siolu oziroma Telekomu, je pa res, da dela za njih. Svoje čase smo takim pravili svobodnjaki oziroma freelancerji, kjer je edina stvar, ki te veže z medijem avtorska pogodba, ki ureja avtorska razmerja in mediju dovoljuje materialno uporabo avtorjevega dela,
• dejansko je res, da že vsaka malo resnejša vaška veselica ne dovoljuje, da se srečelova udeležujejo tisti, ki so imeli karkoli zraven pri organizaciji. Verjetno pa se vsi dobro spomnite drobnega tiska pri resnejših nagradnih igrah oziroma izborih, kjer gre dikcija nekako takole “v nagradni igri/izboru ne smejo sodelovati zaposleni oziroma njihovi družinski člani ter tretje osebe, ki so kakorkoli povezane z organizacijo nagradne igre“,
• se je omniprezentni ponudnik dostopa do interneta dobro odločil, ko je za izbiranje postavil sistem ‘dviganja rok’ ? Ob vseh opensource rešitvah in celo wordpress vtičnikih, ki omgočajo raznovrstne možnosti glasovanja in izbiranja, je to še najmanj transparentna možnost,
• zaupam v razsodnost blogerjev, ki se odločijo za pisanje pri siolu ali drugih kvazi-medijskih blog platformah, da vedo, da s svojimi zapisi ustvarjajo promet, oglede strani in vozijo obiskovalce k ponudniku. Dodatno ustvarjene možnosti oglaševanja, na blogih uporabnikov je tu le najbolj očiten plus. Gotovo je to zapisano nekje v splošnih pogojih uporabe, ki se jih nikomur ne da brati,
• dr. Onyx je bil eden najbolj vizionarskih blogerjev pri nas. Razumen, zapisi so argumentirani, dolgi, povezani, koherentni. Nekateri njegovega dejanja izbrisa bloga ne razumejo, vendar je verjetno to še najbolj argumentiran zapis in dejanje do sedaj. Bomo videli, kako glasna bo zaušnica.

Nekaj argumentov govori v prid eni, nekaj v prid drugi strani. Še najbolj jasno je, čigava je moralna zmaga, za vse ostalo je še prezgodaj.

Verjetno vsi poznate tisto oguljeno reklo, da danes živimo bistveno hitreje kot stoletje ali celo več nazaj. Vsega je več, komunikacijske poti so svet spremenile v globalno vas. Če želim jutri zajtrkovati v kičasto popolnem Shark Bayju na otoku Koh Tao v Tajskem morju, to ni noben problem. Možnosti imam. Plačam in grem. Večerjam lahko že za domačo mizo. Marsikaj je zaradi tega lažje.

Gospodarstvo in trgovanje cvetita. Nekatere neenakosti so se izgubile, a pojavile so se nove, ki zopet delijo svet na tiste, ki imajo in tiste, ki nimajo. Ideje, te ima vsak. Vendar je tudi z njimi danes bistveno drugače, kot je bilo pred npr. sto leti. Takrat je ideja čakala na usmiljenje in dobroto potencialnih investitorjev, ki so potem pobrali večino zaslug in predvsem cekinov od projekta. Danes, v dva-pika-nula svetu, je to drugače. Če imaš idejo, jo lahko zrealiziraš v spletu. Produkcijski stroški so zanemarljivi. Četudi zadeva propade, to še ne pomeni osebne katastrofe. Lansiraš naslednjo in tako naprej. Tudi zanimiv nov izdelek, lahko v majhnih količinah ponudiš po spletu in šele, če zadeva steče, narediš investicijo v proizvodne obrate ter horde tržnikov in komercialistov, ki bodo skrbeli za lepe prodajne številke. A, vse to nosi svojo ceno.

Gotovo se ti je že kdaj pripetila situacija. “U stari, dobra ideja, tole bi pa šlo!” Potem malo pogooglaš in ugotoviš, da je to isto idejo že pred n leti nekdo uresničil, lepo zaslužil, v tem času pa se je nabralo še malo morje različnih kopij in klonov - za pobiranje drobtinic. Resnično izvirne ideje, storitve in produkti so hudičevo redki. Pa še ti kmalu dobijo falango podobnih

Ko sem razmišljal o vsem tem sem se spomnil na ves cirkus, ki so ga mediji zganjali okrog LeBrona Jamesa. Wunderkind ameriške košarke, ki je s svojo atraktivno igro in izjemno inteligenco ter razumevanjem igre ob svojem prihodu v ligo NBA zelo spominjal na nekega mladeniča, ki je skoraj 20 let pred njim začel igrati za Chicago Bullse. Ta mladenič je bil Michael Jordan, ki je v košarki osvojil vse, kar se osvojiti da, ter mimogrede še za vedno spremenil ta šport, kot ga poznamo danes. Nosil je številko 23, za katero se je odločil tudi LeBron. Primerjave so bile vedno bolj očitne in vedno glasnejše. Vsi so se spraševali, če je LeBron lahko novi MJ. In potem, v nekem intervjuju za televizijsko hišo ESPN, je novinar vprašal Jamesa, kaj si on misli o teh primerjavah. Mladi superzvezdnik se je nasmehnil, pogledal v kamero in: “Presrečen sem, da me primerjate s tako velikim igralcem, kot je Michael Jordan, a ne vem zakaj hočete, da sem kot on. Takšnega igralca, kot je bil on, ne bo nikoli več. Ne morem biti drugi Jordan, lahko pa sem prvi LeBron.”

vir: Sports Illustrated

V sicer piarovsko mojstrsko pripravljenem odgovoru se skriva pomembno sporočilo. Prav je, da si postavljamo neke vzore, iz katerih poberemo dobro. A, če se jim bomo poskušali le približati, nikoli ne bomo mogli biti boljši ali narediti nečesa novega, izjemnega. Biti sam sebi največji vzor in črpati energijo iz sebe ter presegati lastne meje. Le tako si lahko vzor tudi drugim.

Zadnjič nas je obiskal kolega bloger, dr. Žiga Turk, ki svoj čas posveča tudi razvojnem ministrovanju. O samem obisku sta precej podrobno pisala že you.go in Fras, jaz sem dolgo premleval, ali posvetiti kakšen zapis temu. Pa ga vseeno ne bom (ha!), le neka misel mi ne da miru. Ko smo se iz prostorov podjetja odpravljali na kosilo, je minister razlagal, da so piarovci enakovredni teroristom. Hja… Njegova piarovka mu je v šali takoj navrgla, da bosta potem morala podpisati novo pogodbo :)