Izjava, da je življenje čudna stvar, je najmanj podcenjena. Nekatere stvari, ki se nam na začetku zdijo nove in nenavadne s časom vzamemo za vsakdanje. Za del rutine. Za del življenja, ki ga živimo. Vse to jemljemo kot nekaj, kar je bilo z nami že od samega začetka. S časom se te rutine navadiš, živiš z njo. Ko je ni več, je niti ne pogrešaš preveč. Razen…
Bilo je mesec dni nazaj… 9. avgust. A usual day at the office, bi klišejsko naznanili Ameri. Dan, ki ne bi bil nič drugačen od drugih, če se takrat ne bi prav nesrečno povezali nekateri dogodki. Zaključil sem z delom, opravil še dva telefonska klica, da potrdim neke dogovore. Nekaj minut preden sem odšel iz pisarne je začelo deževati, ko sem se usedel v avto pa se je začel prav neprijeten naliv. Tudi prav, saj smo že kaj hujšega tudi doživeli (letos marca vožnja po zasneženih cestah s frišnimi letnimi gumami). Pripeljem se do actoceste na Hrušici in zavijem v smeri proti Ljubljani. Pospešujem. Škropljenje vedno močnejše. Tudi pri brisalcih na max. ne vidim dobro. Zmanjšam hitrost in se peljem primernih 100-110 km/h. Nekateri vozijo še počasneje. Prehitim DARSov vzdrževalni kombi in zapeljem nazaj na vozni pas. Čez kakih petsto metrov pa…
ŠŠŠŠŠŠ… zaradi velike količine padavin se je na avtocesti nabrala prava pravcata luža in zapeljem direktno vanjo. Cesta na tistem mestu malenkost zavija v levo. Čutim, da mi odnese zadnji del avtomobila. Primem volan in obrnem. Nič. Še vedno me nese direktno na prehitevalni pas in v betonske bloke, ki ločijo eno vozno smer AC od druge. Pritisnem zavoro in še močneje obrnem volan.
Od tega trenutka dalje se je vse začelo odvijati zelo počasi, čeprav zadeva dejansko ni mogla trajati več od treh, štirih sekund. Sedaj mi avtomobil počasi obrača nazaj na desno, kolesa se vrtijo v prazno. Pogledam v vzvratna ogledala. V daljavi vidim oranžni DARSov kombi. Števec za hitrost je še vedno na 80… temperatura zunaj 18 stopinj, ura 15:12. Avtomobil se obrača vedno bolj pravokotno na smer vožnje, hitrost se še zmanjšuje, še en pogled skozi desno okno, kjer je še vedno le oranžni kombi. Sedaj mi je že jasno, da bo trk neizbežen. Skozi vetrobransko steklo naravnost pred seboj vidim betonske bloke, na odcepnem pasu za Lipce. Krčevito se oprimem volana in potem…
BUM, kar naenkrat je vse belo. Čutim, da je vozilo od blokov odbilo nazaj in ga zavrtelo v smeri vožnje. Občutim bolečino na obrazu, nekaj me duši. Ustavim se. Kabina je v trenutku polna dima. Se je vžgal motor? Hitro ven. Zmeden, poln adrenalina izstopim iz avtomobila, ter se sprehodim do roba avtoceste. Iz avta se kadi. Za menoj se že ustavi vzdrževalni kombi in prižge oranžne luči, da ostala vozila opozaraja na nevarnost. Prvi telefonski klic.. “Nesrečo sem mel…”. Grem nazaj do avtomobila. Dim, ki je popolnoma napolnil kabino ni posledica ognja ampak sprožitve obeh sprednjih zračnih blazin. Pri meni je že Darsov vzdrževalec in sprašuje, če sem v redu. Takrat se šele zavem. V tistem trenutku me ni bolelo nič, le občutek zelo močne klofute sem imel (od airbaga). Skupaj spraviva avto dol iz avtoceste… Še en telefonski klic, starši. “A si v redu?” “Ne vem”, rečem in v tistem trenutku se mi vklopi dojemanje vsega, kar se je zgodilo. Klic na policijo.
Sedim v Darsovem kombiju in se tresem. Vzdrževalca sta tačas šla preverit, če sem povzročil kaj škode… Prvi se vrne nazaj in mi pove, da sem 5-tonski blok premaknil za deset centimetrov (fiziki, prosim naj kdo izračuna, kakšna sila je za to potrebna). Drugi mi prinese tablico, ki je ostala na mestu trka. Skupaj počakamo policijo. Najbližja enota je bil gorenjski mobilni radar, gospod pa izredno prijazen in pomirjujoč. Najprej je bil na vrsti alkotest. 0.0. Potem zapisnik. Prideta starša. Precej raztresena, a hitro pomirjena, ko vidita, da sem še v enem kosu. Vmes je že prišlo rešilno vozilo in me odpeljalo v bolnico na Jesenicah. Starši so počakali na avtovleko.
V bolnici najprej čakam 20 minut, da pridem na vrsto. Potem rentgen. Med pregledom sem še vedno zelo raztresen, v rokah, nogah, vratu in hrbtu začenjam čutiti mravljince. Načeloma ni bilo nič hujšega. Približno štiri ure je trajalo, da se mi je pulz spustil na neko približno normalno raven. Zvečer pojem naklofen proti bolečinam in vzamem 3 sanosane, da lahko zaspim. Zjutraj pa…
Bolečina. Vrat komaj premaknem, boli me križ, grozno tudi v zapestjih (roke mi je nabilo na volan). Po obisku osebne zdravnice, dobim predpisano fizioterapijo, ki kar pomaga. Bomo videli, kako bo, ko bo konec.
Kaj je bilo z avtom? Dobro, da je bil zavarovan kasko. Vsi, ki so videli razbitino, so rekli, da bo totalka, zavarovalnica je to le potrdila. Zavarovalnica potem (po Eurotax tabelicah) oceni, koliko je bil avto vreden pred nesrečo in koliko je vredna razbitina. Razliko ti nakažejo na TRR. Seveda, če si bil privezan (check) in če je bil alkotest 0.0 (check). To, ali si bil privezan, lahko preverijo, saj se ob močni sili na varnostni pas sproži neka plinska bombica, ki omogoča, da se pas ob nesreči bolj gladko zategne. Ko je bombica sprožena, pas ne gre več nazaj, ampak visi v istem položaju, kot je bil sprožen.
Na avtu sta bila sproženi obe sprednji (voznik, sovoznik) varnostni blazini. Bočni ne. Pokrovček sovoznikove blazine je ob sprožitvi razbil (!) vetrobransko steklo). Uničena sprednja maska in desni blatnik. Prav tako hladilnik motorja in klime. Nosilec motorja je bil odlomljen, sam motor pa potisnjen cca. 10 centimetrov nazaj proti potniški kabini. Po oceni gospoda na avtohiši bi popravilo pri njih prišlo cca. 8.000-9.000 EUR. Avto je bil seveda vreden manj. Že pred nesrečo. Kljub temu razbitine ni noben problem prodati. Še oglasa, da ga prodajaš ne rabiš dat na oglasnik. Ljudje vidijo sesuto vozilo in že nekako pridejo do lastnika. Avto sva tako prodala precej hitro. Skupaj z denarjem, ki ga je nakazala zavarovalnica nisva tako izgubila nič €. Drugače je z živci in opravljenimi birokratskimi postopki in podobnim.
Kaj je botrovalo nesreči:
- visoka količina padavin (dež), v času nesreče,
- slabo urejeno odvajanje vode s cestišča (na avtocesti NE smejo nastajati luže),
- previsoka hitrost (100 km/h). Verjetno bi bilo pri 80 ali 90 km/h vse bistveno drugače.
Srečne okoliščine:
- prvo vozilo za menoj na avtocesti je bil Darsov kombi,
- hvala gospodu, ki je izumil zračne blazine,
- betonski blok v katerega sem trčil, ni bil čisto toga ovira, saj se je premaknil in absorbiral nek delež sile,
- stari Clio (2003) JE varen avto.
In ja, gume so bile nove – stare pet mesecev.
Po občutkih, bi rekel, da sem v bloke trčil s hitrostjo nekje med 40 in 45 km/h. Lahko bi se končalo bistveno drugače. Lahko bi šel iz službe deset minut kasneje in ne bi bilo nič. Lahko bi imel avto brez airbagov. Lahko bi imel avto z ESP-jem, ki bi mi verjetno rešil rit. Lahko bi nekdo vozil neposredno za menoj in trčil vame. Pa ni. Je že moralo biti tako.
Ob takem dogodku človek precej razmisli o sebi, o življenju in o prioritetah, ki si jih postavlja. Tudi jaz sem. Delno tudi zaradi tega je nastal tale enomesečni silenzia blog. Nekatere stvari bom v življenju korenito spremenil. Nekatere sem že. Za druge je potreben čas.
Bom pa sedaj dvakrat na leto praznoval rojstni dan, 19. oktobra in 9. avgusta. It’s good to be here.
