Neki življenjski aksiomi so, da sta količina denarja in sreča v življenju nekoga konstantna. Če nimaš sreče pri denarju, imaš srečo v ljubezni, in obratno. Eden izmed njih je tudi ta, da sta konstantni lepota (videz) in inteligenca (pamet). Inteligenca nadomesti fab videz in obratno. Včasih, samo včasih, pa se tudi kaj posreči…

Dorota Rabczewska, 23 letna Poljakinja, po ‘poklicu’ pevka. Pred tremi leti je opravila Mensin IQ test in dosegla rezultat 156. Einstein naj bi ga imel okrog 160. Uporablja umetniško ime Doda Elektroda, nekteri pa jo imenujejo kar The most beautiful genius in the world….

• Uradna stran (polski),
• Dodaily (samo polski).

“Kakšen moški pa si, če ne služiš z blogom?” bo vreščalo v bližnji prihodnosti. Je blog orodje za služenje denarja, ali le podaljšek zdravega razuma, ki sega v splet? Eno in drugo hkrati, ter nič od naštetega obenem…

V svetu so blogi velik biznis. Nekateri največji blogerji angleško govorečega sveta mesečno v žep spravljajo vsote, ki jim omogočajo, da je bloganje njihova ekskluzivna dejavnost. Če bi imeli vizitke, bi na njih pisalo: ta-pa-ta, bloger. Res je, da njihove številke obiskanosti dosegajo in tudi presegajo doseg in število rednih obiskovalcev najbolj obiskanih (po MOSS raziskavah, če rečemo tako) spletnih medijev pri nas.

Pa vendar je vedno več blogerskih zaipsov posvečenih ravno vprašanju, ali se z blogi da zaslužiti tudi pri nas? Ter, ker smo pač Slovenci, koliko služijo drugi blogerji…

Nekateri pravijo, da že služijo. Drugi bi to radi počeli. In na blog lepijo oglase. Je blog še vedno moj osebni medij, če mi nekdo plačuje neko vsoto, za to, da oglašujem njegove izdelke in storitve? Da in ne.

Vsak oglaševalec in vsaka oglaševalska mreža ima svoje pogoje: Svojih oglasov nočejo imeti zraven vsebin, ki vsebujejo sovražni govor in nestrpnost, nezaželene so tudi kletvice in kaj podobnega. Erotične in pornografske vsebine? Tudi, čeprav se na tovrstna spletna mesta zelo rad lepi specifičen krog oglaševalcev, ki zelo radi razvežejo mošnjiček.

Ko je blog tvoj zato, da nanj pišeš vsebine, svoje misli, opažanja in razne dogode, je tvoj. Načeloma lahko z njim počneš kar hočeš. Celo kopiraš vsebine z drugih blogov in jih objavljaš kot svoje. Pa vendar ti tega per se ne more nihče preprečiti. Urednik svojih zapisov si ti sam. Sankcije lahko uvedeš le proti sebi v skladu z lastnimi normami in moralnimi vrednotami. Pri kopiranju vsebin v končni fazi seveda lahko pride do civilne tožbe zaradi kršitev avtorskih pravic, a to je že druga zgodba.
Ko ti za tvoje pisanje nekdo plačuje, je zgodba povsem drugačna. Mojca Mavec je zaradi plagiatorstva v neki kolumni, ki jo je prepisala, doživela pravi medijski linč, ki je močno odmeval tudi po blogosferi. Eni so se postavili na eno stran, drugi na drugo. Mnenja so se kresala, a eno dejstvo je trdno prestalo vse skupaj: Če ti nekdo plačuje, da pišeš, nimaš kaj prepisovat od drugje. Malce bolj implicitno, a še vseeno izraženo, je bilo sporočilo, da naročnik vsebin prosto razpolaga z njimi (siol je skrbno pobrisal vse Mojčine zapise). Tiskani mediji objavijo opravičilo in se distancirajo od objavljenega, a papir je večen, zapisi na spletu, ne.

Zanimivo bo spremljati, kaj se bo dogajalo z novimi siolovimi hišnimi blogerji, Chefom, Fetalijem in Ireno. Bo Fetalij ostal na svojem nivoju? Kaj bo z avtorskimi pravicami slikovnega materiala, ki ga objavlja Irena? Bo Chef nadaljeval oster pristop do slovenskih podjetij in javnih ustanov? Ker so prestopili na mejo komericalnega - s svojimi vsebinami bodo služili - Creative Commons pravice ne veljajo več. Avtorske pravice pa terjajo nadomestila…

In, je res bistveno, z blogom služiti, ali je bolje širiti obzorja, poznanstva in še kaj drugega? Socialni kapital postaja vedno pomembnejši in dolgoročno zelo pretopljiv v finančna sredstva, vendar se kar nekako izključuje s kratkoročnim zaslužkom, ki hodi svojo pot in se ne ozira na žrtve, ki jih ob tem povzroči. Ostati zvest sebi ali se poigravati s pestjo drobiža…

Kaj pa ti misliš?

Motivacija tegale vnosa je Robijev zapis in pa moj nedavni cestni dosežek.

Opažene so bile nekatere milo rečene bizarne vozne navade.

Avtocesta:

1. Pelješ po avtocesti. Ko plačaš cestnino zapelješ na desno stran vozišča in ustaviš (!) na ABC stezi. Za teboj se dvigne zapornica in mimo se pripelje avtomobil, ki te začudeno gleda in trobi. Kako ne razumejo, da se je treba spočiti?

2. Voziš avtomobil višjega cenovnega razreda. Počakaš na mestu, kjer se začne ABC steza. Ko po njej zapelje prvi avtomobil zapelješ za njim in se držiš na minimalni razdalji. Ko avtomobilu pred teboj senzor odšteje znesek cestnine in se dvigne zapornica stopi na plin in se ga drži. Zapornica je namreč dvignjena še cca. 2-3 sekunde po tem, ko plačnik odpelje mimo. Zakaj pa bi plačeval, če ni treba?

3. Voziš tovornjak. Pogledaš na števec. 81.5 km/h. Pred teboj je še en tovornjak, ki vozi pol kilometra na uro manj. Samozavestno vklopi levi smernik in zapelji na prehitevalni pas. Mirno prehitevaj. Ko mineta dve minuti, zadovoljno zapelji nazaj na vozni pas. Prehitel si počasnejšega kolega. Čudi se kopici avtomobilov, ki se je kar naenkrat znašla za teboj.

4. Pelješ po prehitevalnem pasu… Pred teboj kolona, ki vozi cca. 120 km/h. Verjetno zato, ker spredaj nek nek tovornjak/avtobus prehiteva drugo vozilo podobne kategorije. Besno žmigaj z lučmi in hupaj. Pričakuj, da se ti bodo avtomobili pred teboj umaknili, v nasprotnem primeru začni žugati s pestmi. Za to, da se ti neolikanci ne umaknejo, ni opravičila.

Ceste:

1. Prehitevaj po desni, če se le da. Četudi boš s tem prehitel le dva avta, važno je, da prehitiš (obvezno v škarje) in ogrožaš ljudi okrog sebe. Si pač frajer. Kul.

2. Če na semaforju gori zelena luč to pomeni, da pelješ. Če gori oranžna tudi. Če je oranžna gorela v trenutku, ko si uspel razločiti barvo svetlobnega signala, še vedno lahko pelješ. Četudi potem ostaneš na sredi križišča in ne morejo voziti avtomobili, ki imajo v tistem trenutku zeleno luč. Med tem, ko se ti neolikanci derejo nate, se delaj, kot da jih ne vidiš in srepo zri predse. Spelji, ko se pot pred teboj sprazni. Barva luči ni važna.

3. Ko stojiš pred semaforjem počni čimveč stvari. Ko se prižge zelena luč najprej pojej sendvič do konca. Zapri okna in se pripasaj. Potem poglej, kaj se dogaja okrog tebe. Vžgi avto. Prestavi v prvo in lagodno spelji ravno v trenutku, ko se zeleni interval že bliža koncu. Važno, da spelješ ti.

4. V mestu, če se le da, vozi po skrajno desnem pasu in potem v zadnjem trenutku ugotovi, da bi moral tu zaviti levo. Zapelji čez dva vozna pasova, zavij levo. Sedaj vključi smernike. Če ti kdo hupa, mu pokaži sredniec.

5. Če stojiš v koloni besno hupaj. Pomaga tudi, če stopiš iz avta in se dereš na nesposobne k**** pred teboj, da naj že enkrat speljejo. Ko se kolona sprosti se počasi sprehodi nazaj do avtomobila. Vmes lahko še komu pokažeš sredinec ali pa pest.

6. Če na pločniku vidiš kolega, ustavi. Odpri voznikova vrata in pojdi ven iz avta. Na vsake toliko časa jezno ošvrkni voznike, ki stojijo za tvojim avtom in trobijo.

Parkiranje:

1. Če se le da parkiraš na najbližjem parkirnem mestu. Tudi, če je nanj nekdo narisal moder pravokotnik z nekim kolesom in človekom, ki sedi na tem kolesu.

2. Ko vidiš prost kotiček za parkiranje, ga zgrabi. Parkiraj tako, da lahko vrata brez težav odpreš do konca in da ob tem ne butneš v drug avto. Najbolje deluje če za orientacijo uporabiš črto, ki ločuje dve parkirni mesti. Poravnaj jo s sredino tvojega vozila.

3. Če parkiraš na manjši prostor ob izstopu iz vozila vseeno poskusi odpreti vrata do konca. Če ob tem slišiš zvok udarca ob drugo vozilo, pomeni, da si parkiral preblizu. Bodi začuden.

Današnji sodni dan je ravno primeren za menjavo oblačil blogu.

Kaj je bilo narobe s prejšnjim videzom? Le malce preveč umeten je bil. Dodelan. Namen in cilj tega bloga je, da komunicira in da sporoča. Z vsebino. Z besedami, stavki in občasnim slikovnim materialom ali video posnetkom. Nova, minimalistična srajčka, bo omogočala to. Manjše izboljšave v bližnji prihodnosti še sledijo :) It’s a beta.

Ker so zapisi o košarki na slovenski blogosferi zaradi uspešne igre naših fantov na Evropskem prvenstvu v Španiji precej pogosti, bom svojih 6 centov dodal še jaz. Malce drugače.

Košarko igram tudi sam. Nekaj časa tudi precej resno. Začel sem sicer relativno pozno, v sedmem razredu osnovne šole, a hitro nadoknadil zamujeno. Z osemnajstimi leti sem zaigral v članski postavi Radovljice, ki je tiste čase še igrala v 1.B slovenski ligi (a.k.a. druga liga :) ). Igral sem s precej različnimi soigralci, ki so bili na zelo različnih nivojih obvladanja te igre. V določenih selekcijah sem bil prva violina, spet drugič glavni grelec klopi.

Košarka je zame še vedno igra. In šele potem šport. Sam sem z resnim igranjem nehal delno tudi zaradi tega. In zaradi poškodbe. Višji, kot je tekmovalni nivo, manj je igre. In to ni prav. Na sceno stopijo tudi interesi posameznikov. Pa kljub temu, da vsi vemo, da košarko uvrščamo med ekipne igre (športe). Podobno se zadnje čase dogaja na najvišjem nivoju. Še precej živi so naši spomini v glavah, kako so leta 1992 Američani na Olimpijske igre v Barcelono prvič pripeljali selekcijo profesionalcev iz lige NBA. Fantje pred prvim nastopom na igrah niso prav dosti trenirali skupaj. Resda so bili nekateri soigralci v klubih v ligi, drugi so si zrli iz oči v oči kot nasprotniki. Pa vendar so bili kot posamezniki takrat na tako visokem nivoju, da se jim nobena druga ekipa ni mogla postaviti po robu. Imena kot so Michael Jordan, Larry Bird, Charles Barkley, Scottie Pippen, Clyde Drexler, bodo pač za vedno zapisana v košarkaške anale. Ta ‘Dream Team’ selekcija je nasprotnike z duhovito in atraktivno igro ponavadi premagala že v prvem polčasu (FIBA pravila takrat še niso poznala četrtin), drugi polčas je bil pa samo še ‘highlight-reel’ material. Fantje so se smejali. Nasprotniki so se hoteli fotgrafirati z njimi. Ko je igral Michael Jordan so se kregali med seboj, kdo ga bo pokril.

Potem se je svet prilagodil. FIBA pravila za razliko od NBA pravil dopuščajo consko obrambo, sodniški kriteriji pa tudi malce grobje prekrške. In če so ostale reprezentance prej igrale le dobro ekipno igro, so sedaj proizvajale tudi kakovostne posameznike, ki so močnejšim in hitrejšim nasprotnikom lahko parirali tudi v igri 1-na-1. Razlike med Američani in ostalim svetom so se vedno bolj manjšale, dokler jih nekdo ni prvič premagal. In drugič. In tretjič. Na domačem svetovnem prvenstvu v Indianapolisu. Potem je pri njih sledil šok. “What the fuck are we doing wrong?” so se verjetno spraševali. Izgovarjali so se na to, da se je nastopu odpovedala cela vrsta All-Star igralcev in da so jih nadomestili manj kakovostni posamezniki. Potem so dokončno pogoreli na olimpijskih igrah v Atenah, lani pa jih je z izredno ekipno igro in nepopustljivostvjo v polfinalu svetovnega prvenstva sestrelila Grčija, ki je praktično celo tekmo igrala consko obrambo, v napadu pa je Američanom celo tekmo nerešljivo uganko predstavljal klasičen pick-n-roll (zanesljivo obrambo proti tovrstnem napadu se pri nas uči že v kadetskih in mladinskih selekcijah).

Sedaj se strokovno vodstvo ameriške reprezentance ni več izgovarjalo na manj kakovostne igralce. Končno so ugotovili kje leži problem. Ostale reprezentance igrajo skupaj po več let. Igrajo na prijateljskih tekmah, kvalifikacijskih turnirjih, regionalnih prvenstnih, itd. Američani so ponavadi izdelali spisek 12 igralcev, ki so, če karikiram, prvič resneje zaigrali skupaj na prvi tekmi olimpijskega turnirja ali svetovnega prvenstva. Nasproti pa jim je stala uigrana ekipa, celota, kjer ima vsak posameznik točno določeno vlogo in mesto. Izkazalo se je, da je čvrst ekipni duh močnejši od 12 nadpovprečno talentiranih posameznikov.

Že letos so se v USA Basketball zadeve lotili precej drugače. Sestavili so stalno zasebo, v kateri so za nameček udeležbo potrdili največji zvezdniki začenši z LeBronom Jamesom, Bryantom, Anthonyem, Kiddom, itd. Po bolečih porazih in razočaranjih so dojeli, da potrebujejo ekipo. Ki bo delovala kot celota.

Podobno bi lahko rekli za letošnjo verzijo slovenske reprezentance. Čeprav je udeležbo odpovedalo kar nekaj naših NBA zvezdnikov (Nacbar, Udrih, Brezec), je ekipa močnejša kot kdajkoli. Ker ni prevelikih egov, ki bi želeli biti pomembnejši od ostalih. Eno tekmo potegne, eden drugi. To se je še najbolj izkazalo na tekmi proti Franciji, ko je bil zaradi grobega (?) prekrška nad Parkerjem izključen Nesterovič. Potem je po mnenju sodnika tehnično napako dobila še naša klop. Pri marsikateri drugi verziji naše reprezentance je v takih kriznih trenutnkih sledil popoln razpad sistema.

Tokrat je bilo drugače. Smodiš je fante zbral v krogu, kjer so se dogovorili, kako bodo zmagali to tekmo. Ekipni duh, malce jeze, predrznosti in nepopustljivost. To je tisto, kar zmaguje danes. Če to celoto sestavljajo še raznovrstno nadarjeni in borbeni posamezniki, je samo toliko boljše.

Izjava, da je življenje čudna stvar, je najmanj podcenjena. Nekatere stvari, ki se nam na začetku zdijo nove in nenavadne s časom vzamemo za vsakdanje. Za del rutine. Za del življenja, ki ga živimo. Vse to jemljemo kot nekaj, kar je bilo z nami že od samega začetka. S časom se te rutine navadiš, živiš z njo. Ko je ni več, je niti ne pogrešaš preveč. Razen…

Bilo je mesec dni nazaj… 9. avgust. A usual day at the office, bi klišejsko naznanili Ameri. Dan, ki ne bi bil nič drugačen od drugih, če se takrat ne bi prav nesrečno povezali nekateri dogodki. Zaključil sem z delom, opravil še dva telefonska klica, da potrdim neke dogovore. Nekaj minut preden sem odšel iz pisarne je začelo deževati, ko sem se usedel v avto pa se je začel prav neprijeten naliv. Tudi prav, saj smo že kaj hujšega tudi doživeli (letos marca vožnja po zasneženih cestah s frišnimi letnimi gumami). Pripeljem se do actoceste na Hrušici in zavijem v smeri proti Ljubljani. Pospešujem. Škropljenje vedno močnejše. Tudi pri brisalcih na max. ne vidim dobro. Zmanjšam hitrost in se peljem primernih 100-110 km/h. Nekateri vozijo še počasneje. Prehitim DARSov vzdrževalni kombi in zapeljem nazaj na vozni pas. Čez kakih petsto metrov pa…

ŠŠŠŠŠŠ… zaradi velike količine padavin se je na avtocesti nabrala prava pravcata luža in zapeljem direktno vanjo. Cesta na tistem mestu malenkost zavija v levo. Čutim, da mi odnese zadnji del avtomobila. Primem volan in obrnem. Nič. Še vedno me nese direktno na prehitevalni pas in v betonske bloke, ki ločijo eno vozno smer AC od druge. Pritisnem zavoro in še močneje obrnem volan.

Od tega trenutka dalje se je vse začelo odvijati zelo počasi, čeprav zadeva dejansko ni mogla trajati več od treh, štirih sekund. Sedaj mi avtomobil počasi obrača nazaj na desno, kolesa se vrtijo v prazno. Pogledam v vzvratna ogledala. V daljavi vidim oranžni DARSov kombi. Števec za hitrost je še vedno na 80… temperatura zunaj 18 stopinj, ura 15:12. Avtomobil se obrača vedno bolj pravokotno na smer vožnje, hitrost se še zmanjšuje, še en pogled skozi desno okno, kjer je še vedno le oranžni kombi. Sedaj mi je že jasno, da bo trk neizbežen. Skozi vetrobransko steklo naravnost pred seboj vidim betonske bloke, na odcepnem pasu za Lipce. Krčevito se oprimem volana in potem…

BUM, kar naenkrat je vse belo. Čutim, da je vozilo od blokov odbilo nazaj in ga zavrtelo v smeri vožnje. Občutim bolečino na obrazu, nekaj me duši. Ustavim se. Kabina je v trenutku polna dima. Se je vžgal motor? Hitro ven. Zmeden, poln adrenalina izstopim iz avtomobila, ter se sprehodim do roba avtoceste. Iz avta se kadi. Za menoj se že ustavi vzdrževalni kombi in prižge oranžne luči, da ostala vozila opozaraja na nevarnost. Prvi telefonski klic.. “Nesrečo sem mel…”. Grem nazaj do avtomobila. Dim, ki je popolnoma napolnil kabino ni posledica ognja ampak sprožitve obeh sprednjih zračnih blazin. Pri meni je že Darsov vzdrževalec in sprašuje, če sem v redu. Takrat se šele zavem. V tistem trenutku me ni bolelo nič, le občutek zelo močne klofute sem imel (od airbaga). Skupaj spraviva avto dol iz avtoceste… Še en telefonski klic, starši. “A si v redu?” “Ne vem”, rečem in v tistem trenutku se mi vklopi dojemanje vsega, kar se je zgodilo. Klic na policijo.

Sedim v Darsovem kombiju in se tresem. Vzdrževalca sta tačas šla preverit, če sem povzročil kaj škode… Prvi se vrne nazaj in mi pove, da sem 5-tonski blok premaknil za deset centimetrov (fiziki, prosim naj kdo izračuna, kakšna sila je za to potrebna). Drugi mi prinese tablico, ki je ostala na mestu trka. Skupaj počakamo policijo. Najbližja enota je bil gorenjski mobilni radar, gospod pa izredno prijazen in pomirjujoč. Najprej je bil na vrsti alkotest. 0.0. Potem zapisnik. Prideta starša. Precej raztresena, a hitro pomirjena, ko vidita, da sem še v enem kosu. Vmes je že prišlo rešilno vozilo in me odpeljalo v bolnico na Jesenicah. Starši so počakali na avtovleko.

V bolnici najprej čakam 20 minut, da pridem na vrsto. Potem rentgen. Med pregledom sem še vedno zelo raztresen, v rokah, nogah, vratu in hrbtu začenjam čutiti mravljince. Načeloma ni bilo nič hujšega. Približno štiri ure je trajalo, da se mi je pulz spustil na neko približno normalno raven. Zvečer pojem naklofen proti bolečinam in vzamem 3 sanosane, da lahko zaspim. Zjutraj pa…

Bolečina. Vrat komaj premaknem, boli me križ, grozno tudi v zapestjih (roke mi je nabilo na volan). Po obisku osebne zdravnice, dobim predpisano fizioterapijo, ki kar pomaga. Bomo videli, kako bo, ko bo konec.

Kaj je bilo z avtom? Dobro, da je bil zavarovan kasko. Vsi, ki so videli razbitino, so rekli, da bo totalka, zavarovalnica je to le potrdila. Zavarovalnica potem (po Eurotax tabelicah) oceni, koliko je bil avto vreden pred nesrečo in koliko je vredna razbitina. Razliko ti nakažejo na TRR. Seveda, če si bil privezan (check) in če je bil alkotest 0.0 (check). To, ali si bil privezan, lahko preverijo, saj se ob močni sili na varnostni pas sproži neka plinska bombica, ki omogoča, da se pas ob nesreči bolj gladko zategne. Ko je bombica sprožena, pas ne gre več nazaj, ampak visi v istem položaju, kot je bil sprožen.

Na avtu sta bila sproženi obe sprednji (voznik, sovoznik) varnostni blazini. Bočni ne. Pokrovček sovoznikove blazine je ob sprožitvi razbil (!) vetrobransko steklo). Uničena sprednja maska in desni blatnik. Prav tako hladilnik motorja in klime. Nosilec motorja je bil odlomljen, sam motor pa potisnjen cca. 10 centimetrov nazaj proti potniški kabini. Po oceni gospoda na avtohiši bi popravilo pri njih prišlo cca. 8.000-9.000 EUR. Avto je bil seveda vreden manj. Že pred nesrečo. Kljub temu razbitine ni noben problem prodati. Še oglasa, da ga prodajaš ne rabiš dat na oglasnik. Ljudje vidijo sesuto vozilo in že nekako pridejo do lastnika. Avto sva tako prodala precej hitro. Skupaj z denarjem, ki ga je nakazala zavarovalnica nisva tako izgubila nič €. Drugače je z živci in opravljenimi birokratskimi postopki in podobnim.

Kaj je botrovalo nesreči:

- visoka količina padavin (dež), v času nesreče,
- slabo urejeno odvajanje vode s cestišča (na avtocesti NE smejo nastajati luže),
- previsoka hitrost (100 km/h). Verjetno bi bilo pri 80 ali 90 km/h vse bistveno drugače.

Srečne okoliščine:

- prvo vozilo za menoj na avtocesti je bil Darsov kombi,
- hvala gospodu, ki je izumil zračne blazine,
- betonski blok v katerega sem trčil, ni bil čisto toga ovira, saj se je premaknil in absorbiral nek delež sile,
- stari Clio (2003) JE varen avto.

In ja, gume so bile nove - stare pet mesecev.

Po občutkih, bi rekel, da sem v bloke trčil s hitrostjo nekje med 40 in 45 km/h. Lahko bi se končalo bistveno drugače. Lahko bi šel iz službe deset minut kasneje in ne bi bilo nič. Lahko bi imel avto brez airbagov. Lahko bi imel avto z ESP-jem, ki bi mi verjetno rešil rit. Lahko bi nekdo vozil neposredno za menoj in trčil vame. Pa ni. Je že moralo biti tako.

Ob takem dogodku človek precej razmisli o sebi, o življenju in o prioritetah, ki si jih postavlja. Tudi jaz sem. Delno tudi zaradi tega je nastal tale enomesečni silenzia blog. Nekatere stvari bom v življenju korenito spremenil. Nekatere sem že. Za druge je potreben čas.

Bom pa sedaj dvakrat na leto praznoval rojstni dan, 19. oktobra in 9. avgusta. It’s good to be here.