Kako smo kaj pri pisanju številk? Dostikrat nas ob tem, ko hočemo zapisati nek podatek ali informacijo, ki je izražena v številkah, sreča dvom. Ali zapišemo številko z besedo (triindvajset) ali s števkami (23)? In kaj potem… Naj bo tale priročni vodič za osnovo pri podobnih situacijah (gotovo pa ni popoln):

1. Z besedo izpiši male številke
Številke manjše od deset praviloma napišemo z besedo. Če take majhne številke pišemo s števkami, sporočilo daje videz SMS sporočila, saj po nepotrebnem varčujemo s prostorom.

2. Ni standardnih pravil :)
Jezikoslovci še niso prišli do nekega univerzalnega dogovora glede ostalih ‘pravil’ pri pisanju sporočil. Nepisano pravilo sicer govori, da številke, ki jih pišemo z eno besedo, izpišemo, druge pa zapišemo s števkami. Dvajset in 46.

3. Uporaba vejice in pike
V slovenščini (pa tudi drugod po v Evropi) vejica pri zapisu številk nakazuje decimalno mesto, s piko pa ločujemo tisočice za boljšo preglednost. Naprimer: 65,34 EUR in 234.555 kvadratnih kilometrov.

4. Ne začenjaj stavkov s števkami
Če želiš zapisati: “4 krave so padle s tovornjaka.“, je bolj pregledno “Štiri krave so padle s tovornjaka.”

5. Stoletja in desetletja izpiši z besedo
Osemdeseta leta in sedemnajsto stoletje.

6. Odstotki in recepti
Za vsakodnevno rabo in rabo v kuharskih receptih zapišemo “16% prebivalcev” in “dodaj 3 žlice moke“. Preglednost.

7. Če je številka okrogla ali zaokrožena…
je pregledneje, če jo lahko delno zapišemo z besedo. “600 milijonov prebivalcev Azije” v primerjavi s “600.000.000 prebivalcev Azije“.

8. Dve številki ena poleg druge
Ta konstelacija zna včasih ponagajati in precej zmede bralca besedila. “6 23-letnih študentov” bo veliko jasneje zapisano kot “šest 23-letnih študentov”

9. Vrstna števila in konsistentnost
Očem prijaznejši od zapisa “Na tekmi je bil 1.” je “Na tekmi je bil prvi“.

Seveda si vsak najde neka svoja pravila, ki se jih potem drži. To je del osebnega stila in dela zapise izredno raznolike ter pestre. Naj ta zapis služi le kot neko grobo vodilo pri izbiri lastnega stila.

Še manj kot teden dni (zakon velja od 5. avgusta 2007 dalje) je do uveljavitve t.i. protikadilskega zakona. Kot so nas oblastniki preko medijev že večkrat obvestili, gre za popolno prepoved kajenja v javnih prostorih. Doma lahko to še vedno počneš :)

Med javne prostore spadajo vsi delovni prostori in prostori, namenjeni dejavnostim na področju zdravstva, otroškega varstva, vzgoje in izobraževanja, socialnega varstva, prometa, javnega prevoza, trgovine, gostinstva in turizma, športa in rekreacije ter kulture.

Zakaj sploh prepoved?

Kadilci zagovarjajo tezo, da je kajenje svobodna in avtonomna odločitev vsakega posameznika. To je seveda popolnoma res. Vendar pa s to svojo odločitvijo posega v avtonomno polje. Gre torej za trk dveh svobod - pozitivne in negativne. Pozitivna svoboda posameznika pomeni možnost samo-vladanja oziroma samoodločanja brez kakršnegakoli tujega vpliva. Negativna svoboda pa je posameznikovo območje v katero se noben drug ne vmešava.

Nekadilec se je odločil, da ne bo užival cigaretnega dima, pa vendar kadilci s kajenjem posegajo v njegovo avtonomno območje.

Praksa….

Kaj bo torej drugače? Največje jabolko spora so gotovo gostinski lokali. Po občutku, takole čez prst, bi rekel, da tja pretežno zahaja več kadilcev kot nekadilcev. Gostinci se zato (upravičeno) bojijo izgube prometa in strank. Poglejmo z druge strani. Je možno, da se nekadilci niso odločali za obisk lokalov ravno zaradi njim neprijetnega vonja in slabega zraka?

Druga pomembna sprememba je gotovo ta, da v službah ne bo več designiranih kadilnih prostorov, ampak se bodo te dejavnosti morale opravljati izključno zunaj stavb - razen, če se bodo šefi odločili namestiti kadilne ‘komore’. In ker te bizarne kontrapcije niso ravno poceni se gotovo precej podjetij (predvsem manjših) ne bo odločilo za ureditev legalnega kadilnega prostora pod streho. In kadilske dejavnosti se bodo preselile pred idilične in lepo opremljene vhode poslovnih stavb. Krasn’. Vseh zanimivih posledic, ki jih to prinaša se bomo verjetno začeli zavedati šele, ko se bodo temperature spustile na nivo prezeblih prstov.

foto: http://www.53x.org

Kje so hakeljci?

Jih je kar nekaj.

• Gostinci stalno ponavljajo, da bo v toplejših mesecih še nekako šlo, saj ima večina bolj obiskanih barčkov in prijetnih kavarn vrtove ali terase. Nekatere imajo celo streho. Če imajo te pokrite terase še kakšno steno, ki je zaprta, tudi ni problem. Vendar zakon določa, da ne sme bitih zaprtih več kot polovica sten. Kaj bo s tistimi pokritimi terasami, ki imajo npr. 51% zaprtih sten. Štemarco v roke…
• Starostna meja za nakup tobačnih izdelkov se dvigne na minimalno 18 let. Prav toliko bo moral biti star prodajalec. Po drugi strani lahko alkohol strežejo nepolnoletne osebe…
• Na ovojčkih tobačnih izdelkov bo morala biti natisnjena tudi telefonska številka za pomoč pri odvajanju od kajenja.
• Zakonsko predpisana globa za kršitev zakona za posameznika je 125 evrov! Z isto globo je kaznovan posameznik, ki brezplačno ponuja tobačne izdelke na javnem prostoru. Če nekomu v javnosti ali na javnem nestu ponudiš cigareto si v prekršku! To je ena od večjih cvetk tega zakona.
• V zdravstvenih ustanovah postavitev kadilnih prostorov ni možna.
• Globe za prekrške za pravne osebe so precej visoke. Pravna oseba je v prekršku, če npr. zaposleni v podjetju ne spoštujejo prepovedi ali če gostje v lokalu kadijo zunaj prostora, ki je za to določen. Globe so od 2.000 do 33.000 (!) evrov + 800 do 4.000 za odgovorno osebo pravne osebe.

Za konec

Okrog te teme se bodo gotovo še lomila kopja. Zakon precej grobo posega na kulturo kajenja na slovenskem, gotovo bi lahko pripravili boljšo rešitev. Precej bolj simpatično so zadevo rešili v Španiji, kjer so nekateri lokali namenjeni kadilcem, v drugih pa je kajenje popolnoma prepovedano. Posameznik se tako lahko odloči sam, ne da se namesto njega odloči oblast. Pa smo spet pri možnosti svobodne izbire in avtonomije.

Ena najbolj poznanih svetovnih verig kavarn Starbucks je podpisala sporazum z etiopijskimi pridelovalci kave. Sporazum pokriva področja distribucije, marketinga in licensiranja in, kar je najpomembnejše, Etiopiji priznava pravice, da upravlja s svojmi vrstami kave Harar, Sidamo in yirgacheffe.

Foto:Wikimedia

Ja in?

Zavarovanje pravic etiopijske kave bo pridelovalcem prineslo milijone letnih zaslužkov. Prej se je ta vrednost prevalila na prodajalca končnega izdelka, sedaj bodo (zasluženo) to pobrali pridelovalci sami. V državi, kjer je 15 milijonov ljudi odvisnih od pridelave kavnih zrn, to pomeni bistveno več denarja in boljši življenski standard.
Starbucks je prvo podjetje, ki je s pridelovalci podpisalo dogovor o licenciranju posebnih vrst kave. Sedaj, ko je ta dogovor sklenjen, bodo pridelovalci lažje sklepali dogovore o distribuciji z drugimi podjetji in verigami kavarn.

Kako se je zgodilo?

Več kot 96.000 ljudi je na pobudo projekta Make Trade Fair (Oxfam) kontaktiralo Starbucks in podjetje nagovarjalo, naj podpiše dogovor. Študenti, nevladne organizacije, člani etiopijske skupnosti in posamezniki širom sveta. Preko e-pošte in v lokalnih kavarnah Starbucks. Sporočilo je bilo dovolj močno, usmerjeno. Kampanjo je podprl preširok spekter ljudi, da bi podjetje zadevo lahko kar spregledalo. Vsak glas lahko naredi spremembo, tudi tvoj.

Etiopijski pridelovalci so se zahvalili na moderen način. Posneli so kratek video in ga dali na Youtube:

hirkani na svojem blogu v zanimivi obliki objavlja vsebine, povezane s testiranjem novega renaultovega malčka - Twinga 2.0. Objava vsebin v obliki (ročno?) narisanih risbic, ki se povezujejo v mini strip z vsemi zapleti in dramskimi momenti vred. Zakaj odločitev za tak test? Avtomobilistični mediji teste avtomobilov (ki jih še pod veliko ugodnejšimi pogoji in za dalj časa dobijo od zastopnikov) objavljajo kot svojo vsebino, kot bread-and-butter medija. Te objave niso plačane (z denarjem), tako da ne gre za oglas. Ko gre za praktično isto vzročno-posledično razmerje na blogu - zastopnik posodi avto na test, testni voznik napiše recenzijo ali mnenje -, se odločimo, da to označimo kot oglasne vsebine.

Foto: istockphoto

A je drugače to, da pišeš svoj medij in ne le za nek medij? Oglaševalski in novinarski kodeks zahtevata, da so oglasna sporočila jasno ločena, a… Je objektivna recenzija nečesa oglas? A bomo vse stvari, ki jih bomo blogerji počeli in ki bodo vsaj na daleč spominjala na pridobitev nečesa, pa čeprav le za kratek čas, označevali kot oglase. Tudi, če bomo prejeli vabilo na nek dogodek, kjer bomo skrnili kakšen gratis koktejl? Huh, veliko vprašanj, odvisna pa so od nas, kako jih bomo zagrabili in se z njimi spopadli. Odgovorov še ni, ker jih bomo blogerji ustvarili skupaj.

“Follow the yellow brick road, You’re off to see the Wizard, the Wonerful Wizard of Oz.”

Poznamo čarovnika iz Oza?

Spletna stran, ki prikazuje večinoma belo barvo, porabi za prikazovanje približno 74 watov. Čisto črna spletna stran porabi le 59 watov električne energije. Googlova stran je pretežno bela. Če čez palec izračunamo, da je na Googlu opravljenih cca. 200 milijonov poizvedb na dan in da so rezultati povprečno prikazani 10 sekund, to pomeni 550.000 ur prikaza Googlove bele strani na zaslonu. Če bi Google uporabljal črno barvo, bi to pomenilo razliko 15 watov pri vsakem prikazu, oziroma 8.3 megawatnih ur na dan ali 3.000 megawatnih ur na leto, kar zadostuje letni porabi električne energije celotnega Maribora z ožjo okolico. S spremembo #FFFFFF v #000000 bi prihranili precej.

Za ogled, kako zgleda iskanje v črnem, odklikajte na Blackle (http://www.blackle.com)

Na tej povezavi si lahko ogledate, koliko elektrike porabi posamezna barva.

Povzeto po: http://ecoiron.blogspot.com/2007/01/black-google-would-save-3000-megawatts.html

Zakaj se ta stavek nikoli ne uresniči? Prvi požirek je grenak in ga je treba poplakniti z naslednjim in tako dalje. A taka stvar kot je “eno pivo” sploh obstaja? :)