Kratek vodič za vse tiste, ki po e-pošti sodelavcem, naročnikom, prijateljem in partnerjem pošiljate posnetke zaslona. Včasih jih je treba malce obrezati. Če imaš na računalniku nameščena samo Okna s Pisarno (brez namenskih grafičnih aplikacij), je zadeva sila preprosta in izvedljiva v 12. korakih…

1. Narediš posnetek zaslona aktivnega okna (screenshot) z uporabo kombinacije tipk Alt+Print Screen,
2. odpreš Powerpoint,
3. prilepiš sliko,
4. prikličeš orodno vrstico “Slika”,
5. uporabiš orodje za obrezovanje (crop),
6. obrezano sliko kopiraš v odložišče (clipboard),
7. zapreš Powerpoint,
8. odpreš Slikarja,
9. prilepiš sliko,
10. shraniš kot jpg/gif,
11. zapreš slikarja,
12. pošlješ sliko kot priponko e-pošte.

Ja, tako preprosto je :P

P.S.: Posamezni koraki kratkega vodiča iz razumljivh razlogov niso predstavljeni grafično.

Esencielna blogerska dilema - kaj napisati?

Toliko idej, toliko misli, toliko možnosti. Pa res vse zanimajo druge? Obstaja nekaj čisto preprostih (objektivnih) faktorjev, po katerih lahko določimo objavljabilnost neke vsebine. V zapisih pišemo o različnih ‘dogodkih’. Dogodek določimo kot nekaj, kar se je zgodilo v določenem časovnem intervalu (če se ni zgodilo, ampak le dogajalo, gre za dogajanje). Definicij o tem, kaj točno je dogodek je premnogo in so bistveno preveč abstraktne, da bi si z njimi lahko karkoli pomagali (s filozofskimi dimenzijami dogodkov se ukvarjajo fenomenologi).

Dogodek je torej osnova vsakega zapisa. Funkcija zapisa, ki bo hkrati prinesel nekaj novega, je ažurno poročanje o aktualnih dogodkih, kakor so se ti dogodki zgodili v okviru mehanizmov percepcije (individualne ali kolektivne). Kakor jih mi razumemo torej. Med dogodki, ki so se zgodili v našem univerzumu, izbiramo po faktorjih, ki določajo ali so vredni objave (newsworthy). Ti faktorji se stalno uporabljajo v medijih in novinarstvu, saj je potrebno iz širokega nabora dogodkov izbrati tiste, ki so res pomembni (ali pa pomembnost dogodka določa to, ali se pojavi v medijih ali ne? Iztočnica za drug zapis). Blog, kot drugačen tip medija, popolnoma dvosmerne narave, seveda zahteva svoje prilagoditve:

1. ŠIRINA VPLIVA: dogodek, ki vpliva na več ljudi in ki pusti močnejše posledice je močnejši (Siddharta na štadionu ali lokalni band v baru na koncu ulice).
2. GEOPOLITIČNA BLIŽINA: bližje, ko je neka stvar domačemu pragu, bolj nas firbec vleče.
3. AKTUALNOST: pišimo o stvareh, ki še niso bile popisane, sporočene drugje. Kdor prvi pride mora mlet.
4. POMEMBNOST/UGLEDNOST: dogodki, ki so povezani z rich-in-famous in imajo prioriteto. Prestiž zanima skoraj vse.
5. NOVOST, NENAVADNOST: frik nesreče, bizarke in podobno… pišite o tem. Ste se spustili v verbalni dvoboj s Dajano kakšnim blogerjem?
6. KONFLIKTNOST: se boste postavili proti oblasti, posedujete prepovedane izotope ali pa v glavi kujete masterplan, kako zavojevati svetu.
7. KO SE NIČ NE DOGAJA: pišite o tem, kako ste zjutraj vstali, kaj ste zajtrkovali Kakšen dan bo blog strumno počakal brez frišne vsebine. Lahko pa objavite kakšno statistiko obiska, keyworde, itd.
8. FILOZOFIJA BLOGA: kaj me je spravilo k temu, da sem šel pisat blog? Je ta zapis v skladu s tem in prejšnjimi objavami, ali je čas za prevetritev ciljev? Works both ways.

Seveda se teh dejavnikov ni treba strogo držati, so le faktorji po katerih lažje izbiramo. Ker je blog osebni medij, je še vedno najboljši iskren zapis o pogledu na določen dogodek. Argumentiran in korekten. Ali pač popolna izmišljotina? Pravila postavljate sami.

Za več glej:

- Boyd, Andrew (1994). Broadcast Journalism,Techniques of Radio and TV News.
- Košir, Manca (1988). Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ja, ta Manca.

Kdo rola Katarino in Andrijano?

S podobnimi vprašanji se gotovo srečuje vsak, ki deluje v IT panogi. Še posebej tisti, ki se kakorkoli ukvarjamo s spletom. Razvojno, oblikovno, marketinško in menedžersko. Ko je treba nekaj napisati se pojavi dvom, katero besedo uporabiti. Tujo, ali neko domačo skovako, sklopljenko ali celo sposojenko?

Za vsa jezikovna vprašanja se človek najprej odpravi pogledat v kak slovar. Pri nas se s tovrstnimi dejavnostmi primarno ukvarja Inštitut za slovenski jezik Frama Ramovša, ki deluje v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Tam se gospe in gospodje, povečini doktorskega statusa, ukvarjajo tudi z ustvarjanjem vsebin za Slovar slovenskega knjižnega jezika - SSKJ.

To sicer izvrstno delo ima eno kritično težavo: izšlo je leta 1998. Se kdo spomni, kaj o internetu in vsebinah, ki jih je ponujal iz tega leta? Hm.
Delno tu praznino zapolnjuje slovarski del (zajetnih 1800 strani) Slovenskega pravopisa (2001). Pa vendar pri tako hitrem razvoju, odkrivanju novih komunukacijskih, tehnoloških in vsebinskih paradigm, to ni dovolj. V oporo in razmislek lahko služijo razni besedilni korpusi in odzadnji slovarji, od katerih velja omeniti Novo besedo (Inštitut za slovenski jezik). Tu velja opozoriti, da gre za korpuse, ki ne ponujajo nikaršnih slovarskih razlag, kvalifikatorjev, ali česa podobnega, ampak le iskano besedo in njen ožji kontekst - iz katerega naj vsak posameznik sam razbere pomen.

Med preletom slovenskega spleta na to temo, mi je v oči padel Slovar informatike - www.islovar.org. Pod okriljem Slovenskega društva Informatika ga ustvarjajo akademiki, ki so povezani z IT branžo. Gotovo je potrebno pri tovrstnem delu obvladanje akademskega načina razmišljanja. Racionalni diskurz, bi lahko rekli. Vendar pogosto se dogaja, da stroka šepa za prakso. Teorija še toliko bolj. Slovar tako ustvarjajo ljudje, ki na področju, za katerega ustvarjajo, ne pomenijo prav dosti. To niso ljudje iz marketinških ali razvojnih oddelkov slovenskih podjetij, ki te besede vsak dan uporabljajo in tako tudi določajo njihov pomen, vrednost. Lahko dejansko določiš pomen neke besede, če ne poznaš vseh njenih pomenskih odtenkov in konotacij?

Terminološkega dogovora med ljudimi iz prakse in jezikoslovci ni bilo. Zaradi hitrega razvoja in vedno novih brenčed (buzzword?), se nekomu, ki dela v razvojnem ali marketinškem oddelku IT podjetja, niti ne ljubi razmišljati, kako bi to zapisali v slovenščini, in uporabijo kar izvirnik. Tisti ‘iz foha’ bodo zadevo tako ali tako razumeli, neposvečenim pa tovrstne vsebine niso namenjene.
Lastnosti terminološkega izrazja so sledeče:

1. enopomenskost oziroma enoumnost izraza
2. knjižnost
3. neekspresivnost
4. kratkost
5. ustaljenost

Če pogledamo naš tako omiljeni blog.

Enopomenskost: fonetična podobnost blog/blok.
Knjižnost: je tujka, brez kakršnekoli prilagoditve.
Neekspresivnost: tu bi šlo skozi
Kratkost: Ditto (kvazi domača ustreznica spletni dnevnik na tej točki nerodno pogrne)
Ustaljenost: Kolikor časovna distanca dopušča, da.

Razmišljati o dejanskem terminološkem dogovoru je verjetno zaradi že zgoraj naštetega precej utopično, pa vendar… k bistvu tega zapisa.
V .si blogosferi je kar nekaj posameznikov, s katerimi smo že razmišljali v pravo smer (Hapax Legomena, Davorin, Jagodovanje in Jagodičenje).

Ideja preprostega, preglednega slovarčka, ki bi ga dopolnjevali, spreminjali in njegove razlage tudi kodificirali spletni ustvarjalci in uporabniki sami(+ novinarji in uredniki, ki so dejavni na področju). Slovar 2.0.
Delno imam izdelano tudi že predstavo, kako bi vse skupaj delovalo v praksi. Če bi se šel še kdo peljat po tem toboganu…

P.S.: Besedi splet in internet pišemo z malo začetnico. Ali se vozite z Avtom po Cesti?

Kaj imajo skupnega en grdobin in oba gospoda iz naslova? Ja, Obutega Mačka, seveda. Banderas mu je posodil glas v izvirniku, v slovenski sinhronizaciji pa je Maček dobil glas multiopravilnega šarmantnega Sebastiana, ki ima tudi lepo spletno mesto.

V tretjem Shreku.

Skoraj pol leta po uvedbi evopske denarne valute, se je večina ljudi na nove denarce že navadila. Bankovce in kovance znamo razvrstiti po nominalni vrednosti že, če vidimo le barvo in obliko.

Navadili smo se tudi to, da 15. na račun priteče znesek, ki je izražen z bistveno manjšo številko kot prej - a vrednost ostaja enaka in to je važno.
Edina težava, se mi zdi, so napitnine. Koliko dati? Je za kavo dovolj 5 centov ali 10? Je 20 že preveč?
Večerjo v restavraciji plačaš s kartico, in potem zopet pride dilema: Kakšna napitnina? Zdi se ti, da izpadeš ceneno, če za napitnino daš kovanec (npr. za dva evra, ki je vreden le malce manj od bivših 500 tolarjev). Po drugi strani pa je najmanjši bankovec nominalne vrednosti 5 evrov, kar že krepko presega bivšega tisočaka. Je dejansko v naših kognitivnih predstavah drobiž razvrednoten?