Danes je bila v kiberpipi predstavljena Blogorola, ki je naslednica Blogorame, oziroma njena veliko bolj vroča hčerka :)

Blogorola je blogerski imenik/agregat blogov iz štirih republik bivše Juge (Slovenija, Hrvaša, Bosna in Hercegovina ter Srbija), poleg tega omogoča tudi iskanje po blogih, ocenjevanje zapisov in blogov in, kar je še pomembnejše - in največja novost -, komentiranje zapisov na sami ravni Blogorole, kar je namenjeno ustvarjanju skupnostnih interakcij na ravni agregata samega.

Predstavitev je bila zanimiva, vprašanja pestra, debata tudi. S prvim zapisom me je že prehitel had.

Pa naj bo ta drugi in prvi bolj obširen. Lepo je bilo spoznati tudi nekaj blogerjev ter del soBlogorolovcev.

Pro Plusu je spet uspel nov kreativni presežek. Zaradi filipinskega obiska v hiši Velikega brata so stanovalci inertno prisiljeni v komunikacijo v angleškem jeziku. Dnevne oddaje so zato podnaslovljene. Stanovalec Alen je hotel pinojskemu gostu razložiti, da je zelje najboljša hrana za produkcijo vetrov in govoril »Cabbage is the best for gas«. Pro plusovski prevod: »Kočija je najboljša za plin…« Zvočna podobnost med cabbage in carriage seveda obstaja, ampak… ne ga tko mimo sekat.

Ravnokar sem klical v Sunny studio, da bi vprašal, kaj je z darilnim bonom, ki mu je potekel ‘rok trajanja’ pred dvema mesecoma. Gospodična je prijazno vprašala, za kakšno storitev je bil bon (spa za dve osebi) in mi potem zdrdrala, da načeloma tolerirajo (?) bone še kakšen mesec po roku, ampak tole je pa žal preveč. Ja?
Kupcu bona so izstavili račun za bon, za storitev pa ne (ker ta seveda ob nakupu bona ni bila opravljena). Je pa darilni bon legitimno plačilo za storitev pri izstavljalcu…
Po eni strani mi je jasno, da je zadeva povsem v skladu z zakoni in da moraš biti pozoren na te roke in podobno, po drugi strani pa mi ni jasno, kako takale podjetja ne znajo pokazati niti malo fleksibilnosti in očarati potrošnika ter ga prilepiti nase.

Osebno se mi ti boni zdijo ena velika potrošniška traparija. Podariš jih zato “ker ne mor’š d’narja dajat, boni pa lepo zgledajo”, hkrati pa obdarjencu narediš dve stvari, za kateri ti ni nujno hvaležen. Lahko je bon za storitve oziroma izdelke, ki jih ne uporablja, kaj sedaj? Druga stvar je pa ta minljiva narava njihove plačilne vrednosti. Eno je, če človeka tako dobro poznaš, da veš, kam zahaja po nakupih oziroma česa si želi. Samo potem je tako ali tako bolje mu dejansko podariti želeni artikel. Ma veliko boljši učinek kot kuverta s potiskanimi lističi.

Darilni boni so ‘šlepanje’ za tiste, ki ne vedo, kaj podariti. “Eh, mu bom podaril tale bon, pa je, si bo že vzel nekaj, kar mu je všeč”.
Evre v voščilnico in vse skupaj v kuverto, Sunny studiju pa velik cvek iz odnosa s strankami!

Od tega trenutka dalje se da na Obutega Mačka prijaviti tudi z OpenID profilom. Implementacija v sam prijavni sistem ni problematična in jo izvede vtičnik (wpopenid) kar sam. Malce sivih laskov pa zna povzročiti implementacija v formo za komentarje (comments.php filet), ako uporabljaš kakšno manj standardno preoblekico za WordPress. Zadeva se bojda zelo dobro razume s temami, ki so izpeljane iz standardne Kubrickove, z ostalimi pa malce manj. Malo igračkanja s kodo pa nam neprogramerjem tudi nikoli ne škodi :)

Tale je bila na lagerju že kar nekaj časa, pa je morala počakat, da blog pride na svet.

Spomnim se časov, ko je bilo Delo še časopis. Oziroma bil je kar Časopis. Iz trafike si ga odnesel lepo zvitega pod roko. Potem si poiskal primerno veliko mizo ter ga razgrnil, tako da se je v vsej svoji širini bohotil čez mizo, pa še nekaj papirja je skoraj vedno viselo čez rob. Prijetno ga je bilo brati na tleh, kjer tega prostorskega problema ni bilo. Članki so bili uravnoteženi in objektivni (primerjava s sedanjim stanjem, da se ne bo kdo obesil na te besde, ker je objektivnost v novinarstvu samo ideal, proti kateremu vsi stremijo, doseže ga pa nihče). Vedel si, da so natisnjene prispevke pripravili dobri in relevantni novinarji, ter da nad njimi bdijo sposobni uredniki. Delo je bilo tisti čas nek najbolj reprezentativen in vpliven medij pri nas. Drugi časniki so capljali dolgo zadaj (Dnevnik je še najbolje okarakterizirala fraza l’ublanski cajtng, Večer je bil in je še vedni preveč regijsko naravnan), na TV Slovenija je bila najboljša informativna oddaja Dnevnik - na 24ur so se ubadali še z porodnimi težavami in otroškimi zmotami.
Delo je imelo Sobotno prilogo, kjer je bila zbrana smetana novinarjev in publicistov in kjer si lahko prebiral odlične intervjuje ter še boljša razmišljanja in kolumne.

V tej zgodbi se nekaj ponavlja: preteklik. Časopisna hiša je bila že dalj časa na poti navzdol, vendar so zadevo vsaj reševali, vpeljali nekaj novih prijemov in rešitev, kar bi dolgoročno časnik lahko vrnilo na slovenski medijski prestol. Vendar se je vmes zgodil desni obrat, prišlo je potniško vodstvo in odgovorni ‘urednik’. Od takrat naprej se iz Dela samo še odhaja (novinarji) po prostovoljni ali ‘prostovoljni’ poti. Časopisna hiša s tem dela veliko uslugo konkurenci, saj bivši Delavci vedno bolj številčno polnijo Dnevnikove stolpce. Tudi Dnevnikov sobotni dodatek, Objektiv me v marsičem spominja na staro dobro Sobotno.
Ko sem se vpisal na faks, je bila moja želja nekoč delati na Delu. Sem si premislil.

Zadnja popolno neracionalna poteza je odpoklic dveh dobrih dopisnikov, Graha in Kajzerja z obrazložitvijo, da ne izpolnjujeta osnovnih kriterijev za dopisniško delo. Odpoklicani dunajski dopisnik Grah pa je skorajda v isti sapi prejel nagrado Društva novinarjev. Gospod Slivnik in Gospod Jančič, želim vama vse dobro, Delo bosta uspešno osvobodila vsega tistega, kar je nekoč imelo.

Verjetno si se, med spletnim udejstvovanjem, prijavil že na zelo raznoliko število različnih servisov, ki ti omogočajo bodisi dostop do želenih vsebin, bodisi interakcijo z drugimi člani servisa ali kaj čisto tretjega (mhm). Vsako spletno mesto je od tebe zahtevalo, da si ustvariš uporabniški profil z uporabniškimi imenom, ki je v večini primerov potem tudi tvoj vzdevek/nadimek na tem spletnem mestu in geslom. In potem se je takih spletnih mest nabralo. Veliko. Veliko preveč, da bi si lahko zapomnil vsa različna uporabniška imena in gesla. Če pozabiš samo geslo, to še ni tak problem, saj ti večina spletnih mest omogoča pošiljanje novega gesla na tvoj e-naslov. Zatakne se pri uporabniških imenih. Ta so na vseh spletnih mestih enkratna, torej, če si nekdo izbere ime okno52, si ga ne more izbrati nihče drug.

Za vse tovrstne tegobe prihaja rešitev, ki se ji v svetu reče openid, pri nas pa je zaenkrat sistem pod imenom mojID implementirala Domenca. Premierna predstavitev je bila včeraj v Kiberpipi, o tem je pisal tudi že had

Gre za rešitev v smislu centralne spletne identitete, ko imaš uporabniški profil v obliki URL naslova (npr. mojid.com/obutimacek) ustvarjen pri ponudniku mojid, in se z njim prijavljaš na ostala spletna mesta, ki zahtevajo prijavo. Gostitelj tvojega profila spletnim mestom posreduje vse podatke, ki jih to želi o tebi, in tam si prijavljen. Tehnično odlična zadeva, ki bo marsikomu olajšala spletno življenje, a vendar za sabo potegne še marsikaj. Prave oziroma čiste anonimnosti ni več.
Postmoderni subjekt je razsrediščen posameznik brez centralne identitete, ki živi in se razvija v več smereh hkrati. Če je splet s tančico anonimnosti, ki jo omogoča, do sedaj temu subjektu nudil ugodne razmere za razvoj, se z uvajanjem centralne identitete obrača za 180 stopinj stran od njega.
Svetovni splet je - ravno zaradi te velike neznanke identitete - omogočal sklepanje 'začasnih zavezništev' z drugimi subjekti. Začasna narava je bila še toliko lažje uresničljiva, ker subjetku ob prekinitvi zavezništva ni bilo treba trpeti nobenih posledic. Sprememba identitete je omogočala nov začetek, tabula rasa in grajenje novih zavezništev, ki so bila večinoma bipolarno nasprotje prejšnjih. Ali centralna spletna identiteta to omogoča?