Je imel medved rojstni dan, zato so mu ostale živali pb štoru poleg hruške pripravile zabavo. Na njo so prišli volk, lisica, zajec, žaba, muha in Mojca Pokrajculja s piskrčkom, polnim krompirja. Slastnega krompirja, ki ga je nabrala na polju pri starem kmetu. Prav tistem kmetu, ki je jeseni še iz dračja stare bukve vrtno lopo vkup zbijal. Sedaj ga je večnost vzela. Doma je zapustil družino, 16 glav živine in star Poršejev traktor. Ki pa bo našel lepše življenje saj ga bo podedoval kmetov sin Janez. Z njim bo vandral po okoliščih poljanah in iskal nove prijatelje, ki mu bodo priskočili na pomoč pri spravilu pridelkov in mu krajšali zimske večere.

Skupaj z ljudmi, ki se razcepljeni v življenju igrajo dvojne vloge. Zato se je verzirala za tak način in se vživela v življenje na kmetih. Rada je imela to vas. Prav ljubila jo je. Zlezla ji je pod kožo. A nazaj k medvedu. Zdaj se s solzami v velikih rjavih očeh spominjal dneva, ko je še kot mali debelušni mladiček snedel prvo hruško debeluško ki je padla s sosedovega drevesa, kar so opazile tudi čebele, ki so ga celega opikale. Brez milosti. A ena izmed njih, mala čebelica Darinka, je v medvedu opazila nekaj posebnega. Njegove oči so žarele v soncu. Iz njih se je dalo razbrati, da je bil v šoku. Ves popikan si zabrunda sam pri sebi youtube.com/watch?v=kjFWFE.

Nato je poklical svojo mamo medvedko. Ni ji priznal, kaj se je zgodilo z njim. Zgolj stisnil se je in si priklical v spomin velik poln lonec medu, takšnega, kot ga skriva le mamina shramba. Zato se je odločil izmakniti lonec medu iz mamine shrambe. Ampak mama je hitro spoznala njegove namere, ter se odločila, da mu bo prebrala Pehar suhih hrušk. Bila je namreč alergična na med, pehar suhih hrušk pa je bil vedno pri šapi.

In zdaj je medved strmel v hruške, ki so mu jih postavili na štor. Bile so sveže, prav nič suhe, in čeprav so sladko dišale, jih ni želel jesti. Raje je zabredel v potok, kjer je upal, da bo ujel ribo, ker suhih hrušk ni pojedel, čeprav je sprav mislil, da jih je. Spotaknil se je ob vejo,ki jo je tja namenoma nastavila lisica Katka. Medved je padel in pod seboj poteptal mravljisce polno rdecih mravelj, ki so ravnokar imele karaoke, se mastile s čevapčiči in se nalivale s pivom.

Kljub jezi so mravlje povabile medveda, naj se jim pridruži, saj je bilo hrane in pijače dovolj za vse. Poleg tega so vedel, da jim bo jutri opozicija napovedala referendum, v katerem se zavzema za proti medu za vse medvede. Medtem je na jaso prišel tudi jelenček Rudi, ki je medveda poznal že od živalskega vrtca. Medvedu je povedal da letos zaradi recesije Božiček vsem podarja dvojno dozo daril in 15 litrov medu!

Za 4. grmovjem pri novi smreki je postavil stojnico, na njej razporedil med. “Kaj pa ti,” ga vpraša veverica..

“Zdaj se bom pa medil.“
“Kaj se boš, redil?“
“Le, lubi, medil. uležem se pod štant, med pa teče med latami po meni.“

“Ne vem, če te razumem dragi moj medved”, ga debelo pogleda veverica. “Ali mi lahko narišeš ta tvoj načrt za medenje?” In ko je tako ležal, smrček pa mu je oblival sladki sok, se je spomnil nanj. Na Berta. Na njegovo čvrsto telo, ki ki je v jutranji zarji odsevalo do koder je segel pogled. Berto je bil posebnež, potem se je zgodilo, kar se je.

Rekel je, da ima dovolj in da gre raje kandidirat za v živalski vrt. Kandidatne liste so že bile pripravljene, le ta problem je še obstajal, da je tudi medved skrivaj kandidiral za častno mesto dobavitelja medu v živalskem mestu.

kar se je imelo zgoditi: jutranje sonce je grelo Bertovo kosmato telo, od sladkobe pijani medved pa se je odpravil v goro. Hlačal je in hlačal, sopihal, brundal in godrnjal ter sanjal o sladkih poletnih jagodah in robidnicah in se zavoljo tega izgubil. Pot mu je zameglil šibak duh, ki slastnih dobrot nikakor ni mogel odmisliti. Kam sedaj?

—————————————————–

#gozdnepripovedke so se začele na podlagi mojega tvita:

A, kar se je začelo moja zgodba, je hitro postala vaša naša zgodba. Vsak nadaljeval po svoje in po dobrih 12. urah se je nabralo precejšnje število tvitov, ki so zgodbo peljali nekam, kar si nihče od sodelujočih ni predstavljal. In nihče je sam ne bi ustvaril tako.

A, #gozdnepripovedke ima vse, kar imajo dobre zgodbe. Dramo, Humor, napetost, intrige … kar je preprosto čudovito in dokazuje moč množic. Kaj se iz tega lahko naučimo:

  • ne podcenjujte moči množic. Simpatična pripovedka je nastala samo na podlagi izziva, da tviteraši nadaljujejo zgodbo, ki so jo začeli drugi tviteraši pred njimi. To so ljudje, ki se med seboj ne poznajo in so se povezali le na podlagi skupnega interesa.
  • štorija ne štrli. Lepo se nadaljuje skozi tvite, in le manjše število tvitov je zašlo iz osrednje poti. Presenetljivo je, da nismo dobili dveh ali celo več paralelnih zgodb, ampak eno, povezano.
  • te zgodbe še ni konec. Na Twitterju samo poiščite tvite z oznako #gozdnepripovedke.
  • iz majhnega zraste veliko, če se ljudje lahko ob tem zabavajo in prispevajo k nastajanju vsebine/produkta/storitva. Ownership!
  • #gozdnepripovedke so delo: @miharejc, @katjaosljak, @kricac, @tetapoli, @matjasec, @huferka, @112mirabela, @jakasibicekaka, @andrejkaroli, @hirkani, @tinabolta, @domenfras, @Uporabnik97, @raaarghhh, @AlanOrlic, @MrRopret, @tadejab, @tbesther …

    Danes po dobrih petih letih zapuščam mimovrste. Teh nekaj let sem imel priložnost sodelovati z izjemnimi ljudmi in delati na projektih, ki so spremenili celotno branžo spletnega poslovanja in komunikacije. A, prišel je čas, da se odpravim proti svojim sanjam – samostojnemu delu na področju digitalnega komuniciranja. Hvala vsem prijateljem, sodelavcem in mentorjem, ki ste me spremljali na tej poti. Več informacij sledi, zabava se šele začenja.

    P.S.: Dosegljiv sem na miha@somnioom.com ;)

    Pri tržno-komunikacijskih aktivnostih se slej ko prej poraja vprašanje učinkovitosti in spodbujanja tistih aktivnosti, ki podjetju dolgoročno prinašajo večji povratek investicije (ROI). Pri družabnih omrežjih, ki na splet postavljajo prave, pristne medosebne odnose in izmenjave se na prvi pogled zdi merjenje vrednosti (učinkovitosti) bistveno težje, kot pri klasičnem spletnem oglaševanju-na-klik, kjer točno vemo, koliko obiskovalcev bo priklikalo na naše spletno mesto priklikalo prek oglasa – pustimo sedaj ob strani, pomembnejše, nadaljevanje zgodbe, kaj potem ti obiskovalci počno na našem spletnem mestu.

    Tako kot so medosebni odnosi večplastni in kompleksni, je tudi odnos posameznikov do produktov, storitev in podjetij na družabnih omrežij veliko več kot le površinski in osnovan na nekaj klikih. Sistem merjenja učinkovitosti izpeljujemo iz poslovnih ciljev podjetja, ga vežemo na merljive parametre in si priskrbimo prava orodja za ta namen. Morda bo potrebnega malce truda in posvetovanja s strokovnjaki, vendar na koncu boste imeli utečen merilni instrument. Če vam bo na začetku težko, pa se oprite na to misel: Težko je izmeriti koliko nekomu pomeni objem, ampak zagotovo ima vrednost.

    Kazalo je na precej dolgočasno 2011, pa se je že v prvi polovici leta zgodilo veliko premikov. Dobrih. Slabih. Presenetljivih. Posrečenih. Sladkih. Oranžnih. Neprijetna poškodba kolena me je za nekaj časa konkretno prizemljila, vendar ravno iz tega “zajeba” črpam motivacijo za naprej. In, ker se je vlak že ustavil na tej postaji sprememb, zakaj ne bi še do konca pospravil po omarah. In kleti. Nikoli ne veš, kam te bo to pripeljalo, gotovo pa je lažje brzeti naprej brez odvečne prtljage in z ovenelo gardenijo v žepu.

    Že kar nekaj časa se kotalim sem ter tja po tem Svetu. In v vseh teh letih sem poskusil že vse različne pristope, kako se v oči pogledati z vsem skupaj. Imeti lepe, uporabne stvari je sicer kul, vendar te to ne osrečuje. Če ugasneš svoj I/O interpreter in se z dušo in telesom prepustiš drugim, te slej ko prej mine. Če se delaš malce norega, zato da bi te drugi imeli za genijalca, boš ostal le pri statusu čudaka. Pepčka. Vse proste trenutke posvetiš službi&karieri in se izgubiš v morju nepomembnosti. Če odpikaš vse ostale ljudi, ker “si sam sebi dovolj”, na koncu ostaneš sam. Peščena ura, ki jo je nekdo zavrgel v puščavi. Dežja pa ni.

    Res pa je, da ni bilo nikdar dolgčas. V svojem življenju sem počel in naredil že vse, kar sem do sedaj želel in hotel. Razen tiste prave, brezpogojne ljubezni. In pustimo zdaj metuljčke, večerje ob svečah in neskončne brezčasne polnočne pogovore ob strani. Govorim o tistemu, ko bejbo pogledaš v oči in veš, da bo tam, ko jo boš rabil. Da te bo ujela, ko boš padal. In obratno. Dajanje brez zapiskov in preštetih alinej, požirkov in vdihov. To je vse, kar je še ostalo.

    Ustna priporočila, ki potujejo od osebe do osebe, so bila že od nekdaj najbolj učinkovito marketinško orodje. Zaupamo ljudem, ki so nam blizu, jih spoštujemo ali imamo do njih vzpostavljeno čustveno povezavo. In upoštevamo njihova mnenja.

    Množično komuniciranje, ki je prava krila dobilo s prihodom prvih medijev, je sicer predstavljajo premik – podjetja in blagovne znamke so višje na svojo prioritetno lestvico uvrstila oglaševanje, saj so tako lahko svoje sporočilo razširila na izredno širok krog ljudi. Marketinški strokovnjaki pa so ustna priporočila in “dobro besedo” potisnili nekam v kot. Ljudi je televizija tako začarla, da so ji skoraj brezpogojno zaupali – prek oglasov je bilo torej možno prenesti skorajda kakršnokoli sporočilo, pa naj je bilo še tako izkrivljeno. V dnevnih sobah je bila pozornost usmerjena le v televizijski ekran, kar je pomenilo visoko dojemljivost.

    Ta brezpogojna ljubezenska zveza danes nima več možnosti obstoja, saj se je medijska pokrajina preveč spremenila in razvila. Povprečen posameznik v razvitih državah je dnevno izpostavljen 1.000 do 3.000 oglasnim sporočilom – v celem življenju bomo torej videli kar 80 milijonov (!) oglasnih sporočil. Še vedno se gleda televizija, poslušajo radiji in berejo revije ter časopisi. Vendar, po podatkih Nielsenove raziskave o Zaupanju v oglaševanje (2007), le še 14 % ljudi zaupa oglasom, kar 78 % pa upošteva priporočila drugih potrošnikov (tudi neznancev!) pri nakupni odločitvi.

    Tudi na internet so oglaševalci na začetku videli še en komunikacijski kanal za posredovanje oglasnih sporočil, vendar resnična moč internet leži v komentarjih in mnenjih drugih uporabnikov – torej priporočilih. Ta so sicer še vedno prisotna v osebni obliki v živo, internet pa nam daje možnost da v nekaj trenutkih poiščemo mnenja uporabnikov iz čisto drugega konca sveta. Globalna vas priporočil.

    Po podatkih Statističnega urada republike Slovenije je konec leta 2010 internet uporabljalo že 1,24 milijona posameznikov v starostni skupini 10-74 let. To je kar 73 %. Na facebooku je že več kot 700.000 Slovenk in Slovencev. Več kot 10.000 jih tudi tvita (podatki sitweet.com). In ravno na družabnih medijih, kot sta Facebook in Twitter se odvija največ pogovorov, kjer se izmenjujejo mnenja in priporočila. Te pogovore lahko, kot podjetje ali blagovna znamka, spodbujamo, in se jim pridružimo. Ne moremo jih nadzirati, lahko pa jih spremljamo.

    Uporabniki družabnih omrežij se bodo o neki blagovni znamki pogovarjali zaradi štirih razlogov:

    1. ker jo imajo radi
    2. ker jo sovražijo
    3. ker jih je nekdo vprašal za mnenje o tej znamki/produktu
    4. ker se njihova skupnost prijateljev pogovarja o tem

    Večina podjetij se ustraši potencialnega negativnega učinka, ki ga predstavljajo ti ‘sovražniki’. Vendar s t tiščanjem glave v pesek ne bomo spremenili njihovega slabega mnenja o naši storitvi ali produktu. Če je to le možno, jim ponudimo rešitev. Še več, raziskava London School of Economics (Advocacy drives Growth, 2005), je pokazala, da bistveno bolj učinkovito ukvarjanje z negativnimi komentarji in ‘sovražniki’, kot pa ustvarjanje več pozitivnih govoric in priporočil. Da izničimo eno slabo priporočilo, je treba imeti kar štiri pozitivna. Če želimo povečati prodajo za 1 % je treba ustvariti kar 7 % več pozitivnih priporočil. Za enak učinek je treba količino negativnih govoric zmanjšati le za 2 %.

    Življenjsko dejstvo je, da nas imajo nekateri ljudje radi, drugi pa ne. In podobno je z blagovnimi znamkami na družabnih medijih. Vendar, če spremljate, kaj ti posamezniki pravijo in jim res prisluhnete ter z njimi ravnate kot s prijatelji, se mnenja lahko spremenijo. In ti spreobrnjenci postanejo vaši najbolj goreči zagovorniki in ambasadorji.

    [Objavljeno tudi v Večeru, 8. 8. 2011]

    Vlak zamuja. V odsevu božičnih luči snežinke tkejo belo preprogo. Tema. Plastičen dežnik, naslonjen na pozabljeno ograjo čaka svojo lastnico. Gledam na uro, ki nima sekundnega kazalca. Zatemnjene avtomobilske luči si režejo svojo pot skozi gozd. Petnajst minut? Baterija na telefonu se je preoblekla v prazno rdečino … V daljavi radio s postaje brunda alpsko poskočnico Natalije Verboten. Pravi balzam za asfaltna ušesa lokalnih prebivalcev. Zvonec na železniškem prehodu prvič opravi svoje poslanstvo. In drugič. Tretjič. Po uvodnih verzih se prižgejo še rdeče luči. Alarm. Šov se začenja. Uvodno dejanje je slabo zrežirana mehanska predstava nerodnosti in alikvotnih tonov. Težka rutina. Po toliko reprizah niti ni nenavadno, da je iz šarade nastala rutina, ki jo preseka cviljenje zavor. Hladno, kot stekla spečih avtomobilov na parkirišču…

    Še deset metrov. Pet. Stop. In tišina. Vrata odpirajo pot ljudem, ki puščajo sledi na pobeljenem peronu. Debelušna gospa s starinskim klobukom in papirnato vrečko iz knjigarne. Mlada družina s cvilečim vozičkom in spečo malo bebo. Uradnika, gospoda v najboljših letih, ki se bledo in tiho odtujita mimo. Sprevodnik, ki zamuja rojstni dan svojega sina živčno pogleduje na uro in sporočila na telefonu. Šest neodgovorjenih klicev. Štiri iz iste številke. Kje je? Neonska luč na drugem peronu še zadnjič zabrni in ugasne v zimsko noč.

    PRincess of China

    In potem se pojaviš iz megle na drugem koncu perona. Svetleča v temi. Vetrič odnaša sneg izpod umerjenih nog. Črnina se na peti zliva z elegantno izvezenim srebrnim vzorcem nogavic. Vlak izgine. S koraki ustvarjaš sprevrženo harmonijo naslednjega trenutka. V očeh se sveti cvetoča poezija divje bojevnice. Dolgi črni lasje pobirajo snežinke iz zraka kot ruske ritmične gimnastirčke obroče na parterju. Z nasmehom premeriš oglasno desko in ji podeliš status nedotaknjenega. Ustaviš se in v trenutku združiva pogled. Kakšna je tvoja zgodba in kam naju pelje pot? Pritiskanje ob steno z ugibanjem, kaj te je pripeljalo sem, ne traja dolgo. Kdo si, kitajska princesa?