V zadnjem času me je v komentarjih kar nekaj obiskovalcev bloga spraševalo, kakšno je stanje mojega kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Od posega je minilo že več kot pol leta, od poškodbe pa že debelo leto.

• Ko se strga križna vez (1 mesec po operaciji)
• Stanje po treh mesecih

Pa poglejmo. Šest mesecev po operaciji sem bil na pregledu pri dr. Zupancu (ki je tudi izvedel poseg), ki mi je povedal, da je nova križna vez dobro pritrjena, da je koleno normalno gibljivo in naj nadaljujem s stopnjevanjem športnih aktivnosti. V tistem trenutku mi je to pomenilo največ na svetu, saj se fizioterapije, fitnesa, teka in kolesarjenja kar dodobra naveličaš, če ne moreš smeš početi nič drugega.

Dober teden kasneje sem se vrnil ‘na mesto zločina’ in prvič po dobrem letu igral tenis. Čeprav je koleno stabilno, je v glavi še vedno prisoten močan strah pred napačnim ali nerodnim gibom, ki bi pomeni novo poškodbo (in zopet bolečine in naporno rehabilitacijo…). Vendar pa je praktično z vsakim gibom, z vsakim korakom, zaupanje v koleno boljše, športna aktivnost pa postaja vedno večji užitek.

Na kolenu sicer nosim neoprensko opornico (ne štiritočkovno), ki pa je tam bolj zaradi tega, da imam še eno varovalko v glavi :) Načrtovana vrnitev do polne aktivnosti, torej kontaktnih, dinamičnih športov, je sredi avgusta, skorajda natanko 10 mesecev po operaciji. Tako pa svetuje tudi večina zdravnikov. Vrhunski športniki, atleti, se sicer po podobnih poškodbah vrnejo bistveno prej, vendar je pri njih postopek rehabilitacije bistveno drugačen (beri: bolj intenziven), poleg tega pa je muskulatura že prej v boljšem stanju kot pri rekreativnih športnikih.

Kaj je najboljši nasvet, ki ga lahko dam vsem, ki se boste kdaj srečali s podobno situacijo: do pikice natančno upoštevajte program rehabilitacije, fizioterapij in vaj v fitnesu za izboljšanje moči. Le tako si lahko zagotovite popolno sanacijo poškodbe in 100 % rehabilitacijo. Kakršnokoli zabušavanje ali lenarjenje se še kako pozna (gibljivost je slabša, sklep ni stabilen, mišice atrofirane…). Pa srečno! :)

… trajno izbrisano. Brez možnosti povratka. To se je pred šestnajstimi leti zgodilo približno 20.000 posameznikom, ki so iz vidika sistema dobesedno prenehali obstajati. Osebne izkaznice, socialno in zdravstveno zavarovanje, šolanje. Tam, kjer je bilo vse to, ni bilo ničesar več. In še danes ni ničesar. Nada. Ti ljudje ne morejo niti zaprositi za azil ali status begunca, saj moraš za to biti državljan druge države. Ali imeti kakršenkoli drugačen status. Izbrisano stanje pa ni dovoljeno. Svetlobo je zamenjal mrak.

Pri vsem tem je verjetno še najbolj zanimivo, kako je stanje po šestnajstih letih še vedno enako. Zganilo se ni nič. Posamezniki so se sicer združili, ustanovili društvo, organizirali par protestov, zahtevali da se nekaj premakne, pošiljali prošnje na vse mogoče uradne institucije, vzbudili zanimanje varuha človekovih pravic, se sporadično pojavljali v medijih. Nič.

So se pa že večkrat znašli v središču političnih spletk in igric. Morda še najbolj pompozno pred prejšnjimi državnozborskimi volitvami, ko so prvaki različnih strank problematiko izbrisanih uvrščali visoko na svojih lestvicah prioritet in zadovoljno prikimavali, ko je bilo govora o tem, da je vse skupaj treba premakniti naprej. Roko na srce, situacija je vse prej kot primerna, za čas in za kraj v katerem živimo. Je dvajset tisoč premajhna številka? Kaj če bi kar naenkrat izginili vsi slovenski študenti. Prenehali obstajati. Videvali bi jih sicer po ulicah, a obstajali ne bi več. Bi bilo drugače, če bi se podobna situacija (’izginotje celega odstotka prebivalcev’) zgodila v Nemčiji? Tam bi v neobstajajoče stanje prešlo dobrih 800.000 ljudi. Skorajda polovica Slovenije ljudi brez kakršnihkoli pravic in zaščite države. Ste že kdaj poskusil brez dokumentov prečkati Schengenske meje?

In, ali ni v časih, ko se v državnem zboru ustvarjajo razno razne komisije, ki preučujejo precej banalne (za življenje povprečnega posameznika dokaj nepomembne) zadeve, čudno, da se ne ustanovi mešana komisija, ki bi enkrat za vselej rešila to vprašanje. Šestnajst let se že vleče. Pomislimo samo, kakšne kritike letijo na sodišča, ker se primeri vlečejo po štiri, pet let. In se zadeve obračajo na bolje. Ampak šestnajst let?! Pa ti ljudje niti na sodišče ne morejo, saj iz vidika zakonov in drugih pravil igre v Sloveniji ne obstajajo.

Ne trdim, da je problematiko smotrno rešiti z nekakšno čarobno paličico, ki bi rešila vse probleme. To nikoli ni dobro, ker čarobne paličice vedno povzročajo tudi stranske učinke, ki jih marsikdo zna še predobro izkoristiti in preobrniti vodo še na svoj mlin. Realno gledano je verjetno še najbolj smotrna ustanovitev komisije ali drugega delovnega telesa, ki naj preuči in odloča o vsakem posamezniku. A, zopet se ustavimo pri vprašanju, kdo je sploh pristojen o tem odločati? Najbolj enoumen odgovor je: nihče. Prav tako kot nihče nima in ne more imeti pristojnosti ljudi preprosto izbrisati iz sistema.

Prejšnji konec tedna sva z boljšo polovico izkoristila za izlet v Genovo, ki sva ga želela nadgraditi še z ogledom famoznih Cinque Terre (to je potem padlo v vodo, emm.. bolje rečeno v veter, oziroma kot je razložil prijazni turistični delavec “E, no tuor today. The see is too a rough?”).

Genova nudi ravno dovolj zanimivosti, da si glavne lahko ogledaš v enem vikendu, če malce bolj tempiraš zadeve - in v enem dnevu prehodiš cca. 20 kilometrov. Akvarij, muzej pomorstva, številne galerije, palače, rojstno hišo Krištofa Kolumba, slikovite male uličice, izvrstna kulinarika (think pesto!), … In ko si človek takole po napornem dnevu zaželi še ene pijače zavije v prvi kolikor toliko zgleden lokal na poti proti hotelu.

In potem si presenečen, ko izveš, da znamenitosti za ta dan še ni konec, saj ti v lokalu predstavijo čisto poseben poslovni model, ki so ga verjetno poimenovali ‘molženje turistov, ki ne znajo italijansko, mi pa se pretvarjamo, da jih ne razumemo’. Zadeva gre takole: Dobiš menu, nakar čez nekaj minut pride natakarica, ki pobere naročilo (ki je bilo v najinem primeru eno pivo in ena kola). Potem te nekaj sprašuje, a razumeš zelo malo. Razbral sem le, če bova še kaj jedla. V istem trenutku s pogledom ošvrkneš ostale mize in opaziš, da so povsod na mizi neki prigrizki. Gospodična še vedno sprašuje po hrani, a ji govorim, da ne bova. Potem nekaj zelo na dolgo, hitro (in seveda nerazumljivo) razloži in odvihra. Čez nekaj trenutkov prinese naročeno. Ok. Potem stopi do pulta, in prinese še nekaj. Narezan korenček z dipom in olive v nekakšni marinadi.
Super, si mislim, kul lokal, naročiš pijačo in ti prinesejo še nekaj malega za prigriznit. Obrat v zgodbi sledi zdajle. Čez nekaj minut gospodična hodi v smeri najine mize s krožnikom, polnim hrane. In ga postavi na mizo. Polovica hrenovke, pečene v olju. Nekaj malega pečenega krompirčka, s katerega je olje kapljalo (!) na plastičen krožnik. Neke čudne napihnjene zadeve, verjetno iz krompirja. Na krožniku je bilo še nekaj, vendar se tega ne spomnim. Spomnim se, zelo dobro, da pa tega nikakor nisem naročil.

Z zanimanjem sem spremljal ostale mize - bila sva edina neitalijana v lokalu -, kjer so ljudje naročali pijačo in dobili samo tiste korenčke in olive, krožnika pečene oljnate hrane pa ne. Sklepal sem torej, da je tisto zraven na račun hiše, neslastni krožnik pa moraš naročiti. A, midva ga nisva. Njihov poslovni model torej temelji na zavajanju turistov, ki ne razumejo italijanščine. Ultimativni dosežek pa je izpuliti še tistih nekaj evrov za bedno slab izdelek (če bi mi npr. na mizo prinesli vsaj kolikor toliko dostojen kulinarični izdelek, bi razmišljal popolnoma drugače), ki se ga niti dotakneš ne. A si dolžan plačati gostinsko uslugo, ki je nisi naročil? V tem lokalu že.

Ko sva plačevala, sem se bil pripravljen skregati za tisti ubogi krožnik olja in nekaj postane hrane. A, gospod za blagajno se je mirno naredil francozaitalijana in ni razumel nič. Znesek, 8 evrov - ne 7.85 ali 8.15, točno osem - je zapisal na listek papirja in ga nonšalantno porinil proti meni. Ko sem mu začel (v angleščini) razlagati, da to, kar počnejo ni kul in da tega nisem naročil in da tudi ne nameravam plačati, se je mirno naslonil nazaj in odgovoril “Non capisci”. Seveda. Pametno. Nedvomno je iz moje telesne govorice (ta predstavlja 80 % komunikacije) in tona glasu (ostalih 15 %) čisto točno razumel, kaj sem mu želel povedati. Izgovarjal se je na nerazumevanje vsebine (5 % komunikacije). Slaba. Res slaba.

Če kdo kaj boljše pozna finte, naših zahodnih sosedov, naj mi tovrstne zadeve pojasni, do nadaljnega pa bom takšen njihov poslovni model pripisal izkoriščevanju turistov na zelo, zelo neprimeren način.

Pred odhodom iz lokala sem se želel dogovoriti, da mi hrano zavijejo za domov :)

Pa še naslov: Dom Caffe, Via Vicenza 5, Genova.

Lokacija - Dunajska cesta, Ljubljana, ~ 100 metrov od WTC-ja.

Namig: ni Hummer ;)

V Financah je bil 4. marca objavljen članek z naslovom ‘Kateri študij se najbolj splača‘. Naslov sicer delno namiguje, da bodo v prispevku informacije o študiju, a se izkaže za nekaj popolnoma drugega. Prispevek zelo odkrito govori o tem, katere službe oziroma delovni profili so trenutno najbolj iskani - in posledično tudi najbolje plačani. Ravno zaradi tega je vsebina gotovo pritegnila marsikoga, ki se sprašuje, kakšne so plače na drugih ‘pašnikih’ in, ali je trava tam res bolj zelena.

Vse skupaj na prvi pogled deluje zelo informativno, a resnica je nekje drugje. Avtorica članka na podlagi HR strokovnjaka trdi, da je povprečna (!) neto plača vodij projektov med 1.500 in 2.000 evrov. Če to dejstvo drži, naj bi bile entry level plače okrog 1.000 evrov, za najboljše kadre v tem poklicu pa verjetno okrog treh evrskih tisočakov. Neto seveda.

Nekaj vrstic naprej je zapisano še hujše (grozo)dejstvo: najboljši programerji v Sloveniji se zadovoljijo z mesečnim dohodkom okrog 10.000 evrov bruto.

Tu je na mestu vprašanje, na podlagi česa so narejeni ti izračuni? Večina podatkov je vzetih iz pričevanj kadrovskih agencij oziroma head-hunterjev. In, kakšna je kredibilnost teh podatkov?

1. Na podlagi koliko številk (podatkov o plačah) je narejen ta pavšalni izračun? Čez palec ocenimo, da je v Sloveniji zaposlenih vsaj 2.000 vodij projektov (pa jih je verjetno bistveno več). Da bi bila številka, ki jo navajajo v kadrovskih agencijah, relevantna, bi potrebovali podakte o plačah za vsaj 100 ali več ljudi. Dejansko je verjetno ta pavšalni izračun narejen na podlagi le nekaj (<10) podatkov.

Bi morda, za objektivnost napisanega, morda predložili n, torej število uspešno posredovanih kadrov, na podlagi česar agencija posreduje te podatke.

2. Kadrovske agencije svoj kruh služijo na provizijah pri posredovanju kadrov. Te provizije se večinoma obračunavajo po sistemu določenega števila mesečnih plač (1 ali več). Predvidimo, da kadrovska agencija letno posreduje 50 kadrov, ki imajo povprečno plačo 1.000 evrov. Za obračun vzemimo, da je provizija agencije ena mesečna plača (torej cca. 1500 evrov bruto). Letno so s posredovanjem kadrov zaslužili 75.000 evrov.

Če je povprečna plača teh posredovanih kadrov namesto 1.000 evrov 1.500 evrov (bruto 2.500 evrov), je njihov zaslužek bistveno višji - 125.000 evrov.

3. Ali so plače res takšne? Lahko postavimo vse strokovnjake / srednji menedžment v okvir povprečne neto plače 1,5k-2k evrov? Ali si take plače prislužijo le tisti najboljši, najbolj iskani kadri (performance/quality/effect wise)? Dejansko so mi poznani primeri, ko strokovnjaki prejemajo plačila, ki so daleč izven tega navedenega okvira. Navzdol, seveda. Eden od komentatorjev prispevka na spletni verziji finačnega dnevnika, je novinarko zaprosil, da mu navede delodajalca, ki nudi take plače in da se takoj preseli tja. Takih bi bilo verjetno še marsikaj.

4. Kakšne so plače direktorjev? Za primer vzemimo plače top menedžerjev kategorije Bobinac, Bavčar, Šrot, Debeljak. Preprost izračun nam pove, da je povprečna direktorska plača nekje med 10 in 15 evrski tisočaki bruto. Kar zopet pomeni, da bi morali imeti direktorji take plače?

5. Na blogu Freakonomics (avtorjev istoimenske knjige, v prevodu Odštekonomija), je zelo jasno izpostavljen primer, ko statistika v hipu postane zelo debela laž (četudi jo uporabljamo po predpisih). Trener univerzitetne košarke Roy Williams je na eni izmed tiskovnih konferenc na novinarsko vprašanje, kdo je najboljši strelec za tri točke v zgodovini ameriške univerzitetne lige, odgovoril:”Scott Pollard”. Odgovor je bil nenavaden, saj je Pollard center, ki je iz svojih sposobnosti igre blizu koša ustvaril spodobno NBA kariero. Argument za Williamsov odgovor je popolnoma statističen: Pollard je namreč zadel čisto vse mete za tri točke v svoji NCAA karieri. In koliko je bilo teh metov? Eden. Da, en sam. 1/1, 100 % učinkovitost.

Številke zelo hitro lahko zavedejo, če jih ne postavimo v referenčni okvir.

Pisalo se je leto 2007. Jesen. V prestolnici so s listi že rdečili, rumenili in rjaveli v paleto barv, ki pritiče temu letnemu času. Na mestu je bil izlet na predivni slovenski Kras in Obalo. Najprej so bile na sporedu naše famozne jame in njih divote. A, po lazenju gor in dol po vlažnih prostorih, kjer umetnine narave ustavarjata apnenec in voda, se prileže primerna okrepitev.

In le kje se to, na poti proti morju lahko stori bolje, kot v Briču v Dekanih (če se pelješ po ’stari cesti - čez Črni Kal - proti morju, tik pred tistim krožnim križiščem, kjer izberež Trst, Ankaran ali Koper). Primerno veliko parkirišče. Rustikalno-kraško-primorski ambient. Odlična primorska košta. Taka pristna domača z izbranimi ribami in sadeži. A, vrh ponudbe so njihova lastna vina iz vinograda družine Brič. Osebno me je najbolj prepričal refošk, predvsem letnik 2006, pa tudi 2005 ni slab. Brbončice prepriča tudi cabernet sauvignon. V ‘recepciji’ restavracije imajo tudi vinotoč, kjer si lahko privoščite njihova vina točena v plastenke, ali pa že flaširana vrhunska vina iz vinograda.

Po kulinaričnem razvajanju v restavraciji posestva Brič prija razgledno-kafetarsko bohemiranje v Cafe Teatru v Piranu, sprehod do punte in nazaj. Potem podobno aktivnost ponovimo še v Portorožu, večer pa zaključimo v wellness centru term Palace.

Takrat smo komaj sfolgali vožnjo do Ljubljane. Spanec je bil fenomenalen. Naslednji dan tudi.