Kaj je tisto, kar nas združuje? Strast po skupni izkušnji? Želimo odkriti, kdo v resnici smo? Nekaj v nas nas žene, da iščemo odgovore na ta vprašanja. A, odgovori na to se ne skrivajo v nas samih, ampak v ljudeh, ki jih spuščamo v naše življenje. Znance, prijatelje, ljubimce, partnerje. In, kako nenavadno je, da je z največjo srečo, ki jo pozna naša vrsta, povezan tudi naš največji strah: ljubiti ali biti razočaran. A, bojimo se tistih stvari, ki jih ne poznamo. Smo se pripravljeni spremeniti za druge, samo za to, da bi jim ugajali in s tem izgubiti delček sebe?

V navalu zaljubljenosti, nenavadnih kemijskih spojin v našem telesu in metuljčkov, ki veselo letajo po našem abdominalnem predelu, se nam to zdi vredno. Takrat bi tudi premaknili kakšno goro, če bi bilo treba. Želja je premočna, da bi se ji razum lahko uprl. Vendar ta faza slej ko prej izgine in realnost nas udari tako močno, kot se maratonci zaletimo v zid nekje po 35. kilometru, ko so vse še tako skrite zaloge glikogena že zdavnaj izčrpane. In takrat udari realnost. In panika. In strah. In dejstvo, da živimo življenje, ki ni naše. Ste se že kdaj zjutraj pogledali v ogledalo in si rekli WTF? Takrat je čas za spremembo. Konec koncev pa so ‘napake’ tiste, ki določajo našo usodo.

In takrat se pogosto sprašujemo, kdo sploh smo. Svoj obstoj ugotavljamo na več nivojih, in mu skušamo dati smisel. In to počnemo z brskanjem po spominih na pretekle dogodke in izkušnje. Prikličemo le bolečino in trenutke ultra-sreče, skorajda nirvane. Urejamo svojo lastno zasebno zbirko strahov, ljubezni, obžalovanj, veličastnih zmag, zamer, razočaranj, potrditev, solznih oči, neskončnih nasmehov, nežnih poljubov in dolgih noči. In ob vsem tem se zvrstijo pomladne podobe brezčasno rumenih forzicij, pravljično cvetočih japonskih češenj in vonja po novih priložnostih. Stalno tehtamo med dobrim in slabim, prav in narobe, uspehom in propadom. Ravnovesja ni. In ravno to nam daje življenje, to nas dela kar smo. In taki trenutki nas čakajo ob prijetnem spomladanskem soncu na piranski punti ob kozarcu refoška; ali prijetnem vetriču v nasadu borovcev na dalmatinskih otokih; na drugem koncu sveta v azurno modrem morju. To so tisti posebni trenutki, ko se počutimo, kot da smo eno s svetom in da razumemo vse. In naslednji trenutek vse skupaj odplava z naslednjim kozmičnim valom, kot napis, ki smo ga s posušeno vejo zapisali v mivko in ga je odneslo morje.

In mi, ostanemo tam, presunjeni, še bolj zmedeni, a delček tega trenutka obdržimo zase. Kam vodi ta pot? Da bi to vedeli, moramo narediti prvi korak.

Minilo je precej časa in preveč nenapisanih blog postov, tako da bo tale prav (p)oseben. Z dragima bralcema želim deliti osebno izkušnjo potovanja po ZDA, in kaj sem se naučil v Mestu (New York) in Miamiju. Pri potovanjih, še posebej v bolj oddaljene kraje, nas slej ko prej čaka en takšen kulturni šok. Drugačne vrednote, drugačen način življenja, žeje, hotenja, cilji. Kot dežela ultimativnega kapitalističnega liberalizma, dežela Sanj, je Amerika prav posebna izkušnja. Sploh ko prideš v Mesto. Z nekaj več kot osmimi milijoni prebivalcev te najprej popolnoma prevzame. V vsej tej množici ljudi najprej začutiš kaj pomeni biti le en obraz v množici. To po eni strani pomeni, da načeloma nikogar ne zanima, kaj počneš, po drugi strani pa tovrstna ureditev dopušča tudi bistveno bolj normalno življenje čudakom in posebnežem, ki jih na ulicah in na podzemni kar mrgoli. Ljudje, ki bi si jih pri nas takoj zapomnil tam hitro ostanejo bežen spomin, zabrisana sled, ki jo takoj nadomesti druga in se izgubi na popisani tabli opazk.

Drugo so različne vrednote… že v Comedy clubu, kjer smo bili na stand-up showu, se je ena od nastopajočih, ko je izvedela, da smo Slovenci, pošalila, da imamo vsi gotovo za vsaj 25 točk višji IQ kot kdorkoli v avditoriju. Res? Po nekaj dneh ‘people watchinga’ se že zdi tako. Ljudje so z znanjem in veščinami usmerjeni na zelo, zelo ozka področja. To seveda pomeni, da so lahko zamenljivi, saj nosijo le majhen del odgovornosti. Po drugi strani to res pomeni ‘neumnost’? Podjetje, ki pri nas zaposluje 100 ljudi bi z enakim obsegom poslovanja čez lužo potrebovalo vsaj trikrat toliko sodelavcev.

Obisk treh NBA tekem, med drugim tudi legendarne Kobejeve predstave z 61 točkami v Madison Square Gardnu je le potrdil tezo, da je New York le sodobna različica antičnega Rima. Kruha in igre. Ljudje pridejo na tekmo, spijejo nekaj piv (ja, pivo lahko piješ tudi na udobnem sedežu v dvorani), pojejo hot dog ali pizzo in gredo potem še naprej ven. Zabava na vsakem kotičku. Nič sicer ni zastonj, ampak ljudje so srečni. Klub recesiji… hja, recesija. Največji posmeh recesiji je pompozni novi Yankee stadium, investicija vredna 1.8 milijarde dolarjev, ki ga gradijo poleg starega Yankee Stadiuma v Bronxu. Zunanje pročelje stavbe iz velikih kamnitih ‘opek’, vsi napisi v zlatih črkah, notranjo avlo pa okrog in okrog stavbe dopolnjujejo ogromni LED dispelji, ki so bili že sedaj vsi prižgani in aktivni - tri mesece pred odprtjem. Po drugi strani se finančna kriza kaže v izjemnem padcu cen nepremičnin - 200.000 dolarjev za dvosobno ocean front stanovanje v Miamiju? Bakšiš.

Večina restavracij na Manhattnu funkcionira tako, da ljudje hrano odnesejo s seboj v službeno kafeterijo … vsaj za zajtrk in kosilo. V najboljšem primeru so v vsaki taki ustanovi tri ali štiri mize… Restavracije, kamor se hodi na večerjo so seveda opremljene drugače.

Sladkor? Povsod. Ime Vitamin Water je precej zavajujoče, saj ima ta ‘voda’ praktično več kalorij kot kokakola :\

Pa smo res tako različni? Sonce še vedno vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Ljudje zjutraj vstanejo, gredo v službo, zvečer pa domov k družini ali na druženje s prijatelji. V osnovi imamo vsi samo eno in isto čustvo, ki nas druži: ljubezen. Po dobro zaliti noči, smo naslednje jutro šli v Macy’s (največji department store na svetu), kjer imajo ob sredah kuharske dneve in v kletni etaži v živo kuhajo mednarodni chefi. Tisti dan je bil na redu izredno simpatičen senegalski kuhar, ki je predstavljal domačo kuhinjo. Med pripravo jedi je razlagal, da jo tradicionalno pripravljajo ob posebnih vaških praznikih - ženske, ker pri njih še vedno velja običaj, da moški ne kuhajo. Ha!
In kaj jo dela tako posebno? Pripravljena je z ljubeznjijo. “No food, no meal can’t be great if it’s not prepared by loving hands”. S tem se lahko poistovetim.

In, ali ni v bistvu vse odvisno od navdiha? Navdih dobimo od različnih stvari. Nekatere navdihne lepota (priporočam Miami). Druge navdihnejo velike zgodbe. Spet tretje borbenost. Heroji. Izjemni dosežki. Američani stalno potrebujejo heroje. To jih združuje. Novi ljubljenček je pilot Chelsey Sullenberger, ki je pristanek leta št. 1549 izvedel kar v Hudson Riverju, na zahodni strani Manhattna. Pred začetkom Superbowla so mu, skupaj z ostalo posdko, izkazali prav posebno čast, saj se je pred preletom letal in ameriško himno predstavil občinstvu in milijonom (milijardam?) ljudi po svetu, ki so ta epski finale ameriške nogometne lige spremljali prek televizijskih zaslonov. Potem je bil tu junak Superbowla, Santonio Holmes. Čez nekaj dni Kobe Bryant. LeBron James. Lance Armstrong. Škandal Michaela Phelpsa. In Alexa Rodrigueza. Odobrena finančna injekcija. Obama. Kurt Warner. Heath Ledger… seznam je zelo dolg in se dnevno dopolnjuje. Zakaj toliko herojev? Življenje je s takimi zgodbicami preprosto lažje. Znosno. Fokus.

In kaj je bil moj osebni navdih? V New Yorku sem pretekel kar precej kilometrov po Central parku, ki je skorajda idealni poligon za tekaške treninge in tudi preizkušnje. Čisto zadnji dan sem naredil en cik-cak krog po celotnem parku. Ker še nisem bil na Strawberry Fieldsih (del parka, ki ga je v spomin na Johna Lennona uredila Yoko Ono), sem šel pogledati tudi to. Čisto proti koncu teka, po dobrih petnajstih kilometrih teka sem prišel v ta posebej miren predel parka, od koder se direktno vidi stavbo Dakota appartments, kjer je bil Lennon ustreljen. V osrednjem delu tega kotička je mozaik belih in črnih kamnov, na katerem je izpisan napis ‘IMAGINE’. In čisto na sredini tega mozaika je v mrzlem, a sončnem njujorškem jutru, jutru polnem upanja, ždel živo rdeč ptiček. Ptiček, ki nikakor ne spada v New York, ne v mraz, ne v zimo. A bil je tam. Čista harmonija. In zelo jasno sporočilo.

Zadnji trenutki pred maratonom so polni čustev in občutkov. Med njimi je tudi strah, a nihče noče govoriti o tem. Strah, da bo napor prevelik. Krči, izčrpanost, slabost. Famozni ‘zid’. Vsi treningi in vloženi napori so lahko zaman. Sanje, preteči največji preizkus za posameznika, lahko umrejo. Na čisto drugi strani tega spektra občutkov smo tisti, ki nas ta strah rajca. Da ti vedeti, da je tvoj cilj blizu. In, da si pripravljen.

Meni je bil ta preizkus samega sebe še posebej pomemben, saj je bil Ljubljanski maraton natanko eno leto (+2 dni) po operaciji sprednje križne vezi na levem kolenu. Prvi dan po operaciji mi je ekstremen napor predstavljala že kontrakcija kvadricepsa, potem sem se zopet ‘učil hodit’. In v tistih težkih trenutkih, ko se ti zdi, da je vsega konec sem si postavil cilj. Čez eno leto na maraton. Na pol maraton. Enaindvajset kilometrov po ljubljanskih ulicah in stranpoteh. Enaindvajset kilometrov popolne koncentracije. Enaindvajset kilometrov dajanja vsega od sebe. Enaindvajset kilometrov, prepolnih življenja.

Pripravljal sem se, sicer brez nekega resnega programa, a redno. Večkrat tedensko, različen tempo, različne razdalje. Praktično edini trening s programom je bil intervalni z Venus Williams (Nike+ mix na iPodu). Dieta? Zadnje štiri dni pred tekom ekskluzivno testenine in kakšna tunina ter žitarice.

Ko sem se v nedeljo, poln pričakovanja odpravil v Ljubljano, sem vedel, da sem pripravljen. Postavil sem si realističen časovni okvir: 21 kilometrov v 1:50. Vse, kar bi bilo več od tega bi zame predstavljalo neuspeh, zato je bil ta čas bolj point-of-failure. Pravi cilj je bil veliko bolj optimističen in dosegljiv.

Eno uro pred pričetkom. Pripravljen.

In, ko smo se takole nekaj minut pred deseto gužvali pred štartom, je bila energija, ki jo je bilo čutiti povsod okrog neverjetno vibrantna; skoraj bi jo lahko prijel z rokami. Več tisoč tekačev, vsak s svojo zgodbo, svojim motivom, ciljem, spremljevalci, podporniki. In smo šli…

Plejlisto za tek so mi pomagali sestaviti prijatelji iz koornka, vrstni red pa je bil nekako prirejen različnim fazam teka. Na začetku me je po Slovenski cesti poganjal bombastični Politik (Coldplay). Zadnji takti so odzvanjali ravno, ko smo tekli mimo bavarskega dvora in ko se Slovenska cesta zlije v Dunajsko in jo ubere proti Bežigradu. In tam se je pred očmi risal najbolj fenomenalen prizor: cesto, ki se tam malo spusti, da preko nje zareže železnica, je poplavilo morje tekačev. Premikajoče, pisano, živo. V tistem trenutku se zaveš, da si del nečesa večjega, ogromnega, nečesa, kar presega življenje. Tu je bil na vrsti Šopaj samo šopaj (Alien), by ma.tija. Čez Dunajsko so me spremljali še No Sleep Till Brooklyn (Beastie Boys), by freakolowsky, So What! (Pink) in Eye of the tiger (Survivor), by bigK. Ko smo pri ruskem carju zavijali nazaj proti mestu so bili na vrsti We Started Nothing (The Ting Tings) by bufo in Thnks Fr Th Mmrs (Fall Out Boy) by Jure in še kataklizmični Knights of Cydonia (Muse), zopet by bufo.

Od tu naprej se je očitno začelo bolj zares, saj so spomini zelo nejasni. Spominjam se ceste, na tisoče ljudi in svojega dihanja. Vseeno me je v Dravljah prebudil Feuer Frei (Rammstein) by Aleš. Ko smo se prebijali skozi Brdo, že mimo Monsa sem čutil, da mi zmanjkuje energije in da se približuje kriza. Pred naslednjo vodno postajo sem pocuzal en žele hidratov, ga dobro poplaknil in že v minuti ali dveh je bilo bistveno boljše. Takoj v naslednjem trenutku pa me je naprej odnesla zasanjana Come Away With Me (Norah Jones). Zadnji trije kilometri so bili super, čisti filing, čisto navdušenje in evforija. Mimo živalskega vrta sem letel na takte Lovers in Japan (Coldplay) in potem bistveno skrajšal plejlisto, ker sem tekel bistveno hitreje od predvidenega tempa. Že v zadnjem kilometru sem preskočil štiri skladbe in šel direktno na Fix You (Coldplay), ki je bil predviden kot zadnja spodbuda pred ciljno črto. Sledilo je nekaj najbolj navdušujočih sto metrov, teka med množico, prehitevanja po desni in hop čez cilj. High-five Zokiju in konec.

Po 21.097,5 metrih

Čas: 1:36:54. Debelih trinajst minut znotraj napovedanih časovnih okvirov. In potem je šele šlo kot blisk. Medalja. Voda. Izotonik. Voda. Čaj. Piškoti. Banane. Voda. Sladkor. Srečam Gregorja, ki je tudi tekel v koorniških barvah.

Maraton ni dirka. Precej ljudi me je vprašalo “kateri si pa bil?” in potem reakcija “če jaz ne bi bil med prvimi petimi sploh ne bi šel”. Prav. Ravno zaradi tega maraton ni za vsakogar. Ker je preizkus. Preizkus telesa in duha. Volje in živcev. A, je še nekaj veliko več kot le to. In to ugotoviš šele, ko pretečeš to nemajhno razdaljo. Je vžigalna svečka. Vžigalna svečka občutkov, razmišljanj. Pogleda na svet. Upam si trditi, da po maratonu zaživiš drugače.

Še najboljše bi to ponazoril z besedami Desmonda iz Losta “See you in another life, brother”, ki bi si jih lahko vsi tekači pred štartom izrekli med seboj. Se vidimo!

Od pričetka bitke s samim seboj na 21-kilometrski trasi 13. Ljubljanskega maratona je ostalo le še dobrih 12 ur. Nekaj za spanec, nekaj za koncentracijo, nekaj za ogrevanje. In potem bomo šli. Skoraj 11.000 tekačic in tekačev. 11.000 želja. 11.000 razlogov, 11.000 načinov, 11.000 priprav. In samo en cilj. Dati vse od sebe. Zaključiti tedne in mesece priprav na tej največji slovenski športni prireditvi. In sredi te največje masovke si popolnoma sam. Ti in kilometri. Ti in napor. Ti in ti iz lanskega leta. Drugih ni.

Jaz in debelih tristo odtečenih trening kilometrov. Jaz in že skorajda pozabljeni spomini na fuč koleno. Jaz in 21.097,5 metrov od štarta do cilja. Jaz in plejlista, ki so mi jo pomagali sestaviti prijatelji iz koornka:

26.10.2008, 10:00, Kongresni trg. Pretekli bomo takole čez prst 200.000 kilometrov in prestavili uro :)

V začetku poletja sem ob novici, da bo konec septembra na Dunaju nekaj zbranega občinstva zabaval manjši angleški band po imenu Coldplay, brž kupil vstopnici za turnejo Viva la Vida. Potem je to dejstvo, da jih bom po dveh letih zopet lahko videl v živo, ušlo nekam v področje skorajda nepomembnih informacij, pred kakšnim mesecem pa je zadeva zopet postala zelo živahna in na plan je prišla ideja, da bi prijetno združil s še malo prijetnega in vrhunskega, ter obisk avstrijske prestolnice raztegnil na tripet dni. Vmes je Albertina na ogled postavila največjo zbirko slik enega slikarja, ki mu je bilo ime Vincent (na nekatere slike in risbe se niti ne podpisuje). V Belvederu je doma Klimt in njegov fantastični Poljub. Potem je tu še veličastni Schonbrunn, Stephansdom, pisani Naschmarkt, Secesija, … Že dejstvo, da je bilo to mesto kar vrsto let prestolnica Evrope in s tem praktično celotnega sveta, pove dovolj.

In, ker je treba začeti v slogu, so bili prvi na vrsti Coldplay, po besedah Chrisa Martina: “We’re not the greatest band in the world, but certainly the biggest.” Koncert je bil v Wiener Stadthalle, v eni od manjših dvoran, ki sprejme ‘le’ okrog 15.000 ljudi. Fascinira te že zelo gladek vstop v dvorano. Na prvi kontroli točki preverijo, ali imaš karto in ali stojiš vsaj približno v pravi vrsti. Na drugi točki preverijo vstopnico (črtna koda) in te pošljejo na tretjo kontrolno točko, kjer sledi varnostni pregled in že si pri vratih v dvorano (četrta točka), kjer ti povedo še čisto točno, kam moraš iti znotraj dvorane. Vse skupaj je mogoče trajalo dve minuti. Vse poteka izredno hitro zato, ker je vsaka kontrolna točka specializirana samo za eno stvar (obstoj vstopnice, preverjanje vstopnice, varnostni pregled, vstop) in ker je teh točk več - vzporedno so potekale štiri linije na vsakem vhodu je že sama izkušnja vstopa na prireditveni prostor vrhunska. Pri nas vse zgoraj našteta opravila ponavadi opravlja ena oseba, zato je praktično na vsaki malce večji prireditvi za vstop v dvorano treba čakati tudi po več deset minut. Da ne izgubljam besed o tem, koliko časa pri nas traja da po končanem dogajanju prideš ven na ulico. Tu je bil to le krajši sprehod (vse možne izhodne točke na stežaj odprte, množica pa je bila tudi usmerjana, da ni prihajalo do preveč križanj - to povzroča zastoje). Skratka… Coldplay.

Ko sem prvič slišal zadnji album Viva la Vida, nisem bil ravno najbolj navdušen. Zvok je veliko bolj pisan in raznolik in na nekaterih mestih še mehkejši, na drugi pa se koketno spogleduje s tršimi elektronskimi ritmi. A, to je band, ki ga je treba slišati v živo. Pri vsem tem je najbolj fascinantno to, da se fantom vidi, da se imajo fajn in da se zabavajo. Nastop je neverjeten, od uvodnega Violet Hilla do zaključne Yellow se fantje dvakrat prestavijo, enkrat na podaljšek glavnega odra, enkrat čisto na drugo stran dvorane, na stopnice, direktno med publiko. Tudi scenske postavitve, luči, ogromne projekcijske krogle, ki visijo iz stropa, papirnati metuljčki, ki med Lovers in Japan pršijo po dvorani. Vse je neverjetno dodelano, premišljeno in perfektno izpeljano. Fantje so trenutno najbolj vroč bend na svetu in to z zelo dobrim razlogom: v živo so še precej boljši kot na albumu. Vse skupaj zveni malce trše, a hkrati neverjetno coldplejevsko. Precej kritikov je turnejo Viva la Vida poimenovalo “The greatest show on earth”. Temu lahko le pritrdim, precej pa povedo tudi tile posnetki iz koncerta (via Youtube):

Intro & Violet Hill

The hardest Part

Viva la Vida & Lost

The Scientist - med publiko

Fix You

Yellow

A, to je v Mestu šele začetek. Ogled Štefanove katedrale, katakomb, kjer so v bronastih žarah shranjeni organi cesarske družine, vzpon na južni stolp, ki ponuja odličen pogled na center mesta. Potem so tu številne male uličice Dunaja, ki govorijo svoje zgodbe. Znane kavarne/slaščičarne, kot sta npr. Demel ali Sacher, kjer se dekadentno harmonično zliva s prestižnim…

Svojevrstne občutke je nudil obisk Albertine, ki gosti Van Goghove umetnine in ga predstavlja v celotnem opusu, od risarja do slikarja in na koncu do nerazumljenega umetnika, ki je z velikimi črkami vpisan v zgodovino človeštvo. Fascinantno je stati slab meter stran od nekaterih njegovih najbolj znanih slik in si hkrati skušati predstavljati, kaj vse to pomeni. Takrat se zaveš, kako si majhen, a hkrati gledaš nekaj kar transcedentira vse meje zemeljskega. Albertina je svojevrstna posebnost že zaradi tega, ker se po ogledu Van Goghove razstave še malce sprehajaš po sobanah in si ogleduješ neke risbice. Pogledaš malo bližje. Hja, Michelangelo Bonarotti. Malo naprej Degaz. Rubens. Picasso. Monet. Klimt. Schiele… popolnoma brez pompa.

Ogled Schonbrunna doda nove dimenzije pridevniku cesarsko oz. imperial. Habsburžani so si to palačo najprej zamislili kot poletno rezidenco, na obrobju takratnega Dunaja, na ne vem koliko sto hektarih so si uredili živalski vrt, na vrh griča Gloriette (kamor so hodli na kavo), številne vrtove, vodnjake, fontane… Živalski vrt je eden najstarejših na svetu, a zgledno urejen z raznovrstno zastopanostjo živalskih vrst in posebnimi ekshibicijami (tropska hiša z visoko vlažnostjo, vodni svet s pingvini in morskimi levi,…).

Potem je tu še Belvedere, palača princa Evgena, ki gosti zavidljivo zbirko umetnin, od katerih sta mene osebno najbolj fascinirali zbirka Metternichovih kipov z različnimi ekspresivnimi izrazi in pa seveda Poljub. Ta Klimtova mojstrovina je impresivna že zaradi velikosti. In zaradi vsebine. Ko jo takole ugledaš na dobrih deset metrov, ko stopiš v sobano, kjer je razstavljena, se telo kar samo preusmeri v smeri proti njej. Zlati lističi na sliki pričarajo prav poseben efekt, ki pogled kar ‘prilepi’ na sliko.

Posebno omembo si zasluži tudi kulinarika. Od tradicionalnih dunajskih seveda ne moremo mimo dunajskega zrezka, ki je edini pravi pri Figlmullerju, do Tafelspitza (kuhano goveje meso s praženim krompirjem in različnimi omakami - celo nedeljsko kosilo v eni jedi) in odličnih tortic pri Demelu ali Sacherju. Kulinariko celega sveta ponuja Naschmarkt. Morska hrana, italijanska, španska, mehiška, kitajska, japonska, vietnamska, turška, tradicionalna… različnih malih lokalov, kjer strežejo hrano je ogromno, raztezajo pa se na dobrih 500 dolžinskih metrih. V čisto drugi luči se Naschmarkt pokaže zvečer, saj je priljubljeno zbirališče dunajskih japijev, alternativcev, itd. V precej lokalih imajo posebej v ta namen živo glasbo ali DJe. So pa več ali manj vsi lokalčki precej neprijetno zakajeni. Da, Avstrija, ki jo vsi postavljajo kot model napredne države, še vedno nima uzakonjene prepovedi kajenja, tako da se več ali manj povsod še na veliko puha tobačni dim. Precej tečno je to dejstvo ob kosilu ali večerji, malo manj pa zvečer na kozarčku odličnega dunajskega vina, ko - ironično - nekadilci posedamo zunaj pred lokali :) Ravno obratno kot pri nas.

Vzorno je urejen tudi javni prevoz, predvsem podzemna, ki je svetlobna leta pred vsemi našimi avtobusi in vlaki, kar se tiče uporabnosti in uporabniške izkušnje. Na vsaki postaji je LED displej, kjer je izpisan čas do prihoda naslednjega vlaka (v minutah) in še enega za njim - tako se lahko npr. odločiš, da boš počakal naslednji vlak in v desetih minutah opraviš še kak hitri nakup. Na vsaki postaji je tudi izpisano, koliko časa vlak rabi do želene destinacije. Brez kakršnihkoli zapletov poteka tudi prestopanje, ko moraš npr. zamenjati vlak iz linije U1 na U4. Tisti vlak ki pride prvi, počaka drugega in potem oba stojita še toliko časa, da človek z zmerno hitro hojo brez težav ujame vlak. Vsaka linija ima svojo barvo (rdeča, zelena, oranžna, modra, itd.) in primerno temu so color-coded tudi postajališča oziroma tiri, tako da se bi zelo težko zgodilo že to, da bi kdo vstopil na napačen vlak (iz nekaterih postajališč vozijo vlaki več različnih linij). Vsem, ki se pri nas sprašujejo, zakaj ljudje ne uporabljamo javnega prevoza, tale odgovor: zato ker preprosto ne deluje. Je neuporaben, netočen in popolnoma nezanesljiv. Predstavljami si, da bi brez težav uporabljal kakršenkoli javni prevoz, ki bi bil na takšnem nivoju, kot je na Dunaju. Rabiš prevoz od letališča do centra mesta? Ni problema. Kupiš eno (!) karto, ki ti velja za hitri vlak, ki pelje od letališča do enega izmed postajališč podzemne linije U1. Tu prestopiš in se pelješ naprej. Po končanem koncertu Coldplayjev v precejšnji gužvi brez težav prideš v 20 minutah iz enega konca mesta na drugega in vmes dvakrat (!) prestopiš. In Dunaj ima skoraj dva milijona prebivalcev. Imeti tako napedenan javni transport je seveda priceless, cena tedenske karte za podzemno pa 12 EUR. Ena ura parkiranja v središču mesta stane blizu 2 EUR, parkirnih mest pa je izjemno malo.

Svojevrstno odkritje so bila tudi dunajska vina. Ta zgodba izvira iz samih začetkov mesta, ko je bila tu rimska postojanka in je cesar ukazal posaditi trto po gričih, severno od mesta. Še danes tam gojijo vrhunska vina, ki so cenjena tudi po svetu. Fletno pa je, če si tam ravno v času Sturma (mošt), saj ga tankajo praktično na vsakem vogalu, pa še dober je povrhu.

Je definitivno mesto, ki bi ga obiskal tudi brez dodatne vzpodbude v obliki koncerta banda, ki ga vodi mož od Gwyneth Paltrow. Je svetovljansko, prefinjeno, prestižno, cesarsko, urejeno, a hkrati skromno, preprosto, logično, varno in prijazno.

Tek je ena najstarejših športnih aktivnosti. Ko so bili moški še pravi lovci, je bil to edini način, da ujamejo plen in preživijo sebe in družine. Tekom stoletij so se živali udomačile, hrane je v izobilju in jo nabiramo le še iz polic v nakupovalne vozičke. Pa vendar se je tek ohranil. Kot najbolj preprosta športna aktivnost, za katero ne potrebuješ nič drugega, kot svoje telo. Priporočljiva je tudi športna obutev. In ravno v tej svoji prvinskosti in preprostosti je tek ultimativni paket čaščenja človeškega telesa.

Nekateri se sicer sprašujejo, zakaj bi… če pa ni treba. Drugi nam tekačem očitajo, zakaj se (sploh na uradnih tekih) ženemo do svojih meja in še malo čez, če pa smo potem čisto izmučeni in traja nekaj minut, da se nam pulz spusti na vsaj približno primeren nivo. Zato, ker je tek preizkušnja samega sebe, boj in triumf nad lastnim telesom, ki je izveden na podlagi volje dosečin nekaj več. Citius, Altius, Fortius. Hitreje, višje, močneje - prvi moto olimpizma in olimpijskega duha, kjer je bilo bistvo celotnega gibanje čaščenje človeštva in njegovih dosežkov. Danes so, žal, v ospredju zdravniško-kemično-farmacevtske naveze, ki človeške sposobnosti dvigujejo v neslutene višave.

Tek je preprost. Pot, ki je lahko dolga kakorkoli želiš, tvoje telo in tvoje misli. Pri čimer je pot le okolje za merjenje ravnotežja med telesom in voljo. Že po nekaj trenutkih, pozabiš na vse, čutiš le podlago, ki izginja pod tvojimi koraki in jo puščaš daleč pod seboj. Slišiš dihanje in utrip srca. No, nekateri tečemo tudi z glasbo in ravno danes me je iz jasnega presenetil tale štiklc, ki je prava himna:

Mika: Any Other World

In potem sem se spomnil še na tale oglas, ki pooseblja športni pogum in že na začetku pravi “Everything you need is already inside”.

V svojem minimalističnem bistvu je tek eksistencialni preizkus samega sebe in naših meja. Pa ne samo v fizičnem smislu. Tekači smo velikokrat po odtečenem teku presnečeni nad časom, ki smo ga sedeli in prehiteli “last-year-me” za kar precej minut. Preizkus, kako daleč lahko premaknemo meje svoje osebnosti in še vedno ostanemo to, kar smo. Ničkolikokrat se mi je ravno med tekom utrnila kaka dobra ideja, ali pa sem uspel spoznati bistvo stvari. Ker misli zreduciraš samo na tiste elemente, ki so osnovni gradniki zgodbe in jih povežeš v smiselno celoto. Ustaviš se, ko ne moreš več dalje - pa še te točke ne določa naše telo, ampak volja. Citius, Altius, Fortius.

Se vidimo na stezah!